Hermann Muthesius, nemški kulturni ataše v Londonu in avtor knjige Angleška hiša (1904), je med kontinentalnimi in angleškimi stanovanji opazil zanimivo razliko. Med tem ko so v tradicionalnem evropskem stanovanju prehodne bivalne sobe nanizane ena za drugo, povezujejo pa jih velika dvokrilna vrata na sredi stene, se v sobe angleškega stanovanja vstopa s hodnika. Angleška vrata so poleg vsega tudi precej manjša, enokrilna in nameščena v vogalu sobe. Ko jih prišlek odpre, ne zakoraka naravnost na sredino prostora in se tako razgali pogledom morebitnih prebivalcev naslednje sobe, kot je prisiljen storiti v pariškem salonu, berlinski knjižnici ali celo ljubljanski meščanski jedilnici, ampak smukne v sobo nekje ob njenem robu. Vratno krilo ga celo zaščiti pred prvimi zvedavimi pogledi, tako da imajo tako on kot ljudje v naslednji sobi čas, da se pripravijo drug na drugega in si nekaj trenutkov pozneje brez nelagodja sežejo v roko ali se nasmehnejo. Muthesius je menil, da Angleži zaradi takšnih vrat nimajo svojega izraza za Schwellenangst, strah pred prestopanjem pragov oziroma strah pred premikanjem iz ene sobe v drugo. Ne samo to, angleška vrata sploh nimajo pragov, parket pa se neprekinjeno nadaljuje iz hodnika v sobo. Edino slabost odsotnosti pragov, namreč prepih, pa Angleži stoično trpijo že stoletja.

Na pragu, na točki med znotraj in zunaj, vleče prepih. Upamo, da bo OUTSIDER takšna prepišna točka.

Nova soba, prostor onkraj znanega prostora, tisti ‘zunaj’, ki ga ne vidimo, dokler ne odpremo vrat, je vedno domišljijski prostor, ki nas obenem mika in se ga bojimo. Ko odpremo vrata in prestopimo prag, se znajdemo v novem prostoru, iz katerega je novo okolje videti povsem drugačno kot prej, ko smo ga v najboljšem primeru uzrli skozi ključavnico ali špranjo pod vrati. Kaj se naenkrat zgodi s tem ‘zunaj’, sredi katerega se nahajamo? Prehitro postane novo domačno izhodišče, medtem ko je soba, iz katere smo le malo prej prišli, naenkrat novi ‘zunaj’. Pravzaprav ne moremo nikoli stopiti ‘izven’, ker nam ga naše telo in naši organi zaznavanja nujno določajo kot odsotnost.

Zato ta spletna stran ne namerava izbirati med že znanimi in novimi prostori. Njen namen je izbrati tretjo pozicijo. Stati želi na pragu. Kar pomeni, da ni ne del že znanega ne del onega, ki se kaže kot novo. Stati na takšni, po definiciji outsiderski točki obenem pomeni zavrniti že vnaprej znano ‘novo’ in nenehno iskati novo, za kar je takšna outsiderska točka nujni pogoj. Gledati tako staro kot novo sobo od zunaj pa ne pomeni le tega; pomeni tudi, da lahko vsi prostori postanejo novi, če jih gledamo s primernega mesta, in nam tako povedo več, kot če stojimo na vnaprej pripravljenih glediščih in motrimo pričakovano. Pa četudi na teh mestih vleče prepih. V uredništvu spletne strani upamo, da bo ta postala ena izmed takšnih mest.

Miloš Kosec, urednik spletne strani

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja