Ta pravi Kolizej

od • avgust 17, 2015 • Arhitektura, Vizije6 komentarjev11436

Pred kratkim (avgusta 2015) je prišla v javnost podoba novega Kolizeja, ki jo je na svoji spletni strani objavila Kranjska investicijska družba, oz. KID Real. Predvidena je gradnja dveh objektov, enega v obliki črke L in drugega v obliki črke H. Fasada je nekako »Plečnikovska«. Projekt je tako zelo zanič, da sem pričakoval buren odziv stroke. Tak odziv sem pričakoval še posebej zato, ker se zgodba z rušitvijo starega Kolizeja in gradnjo novega vleče več kot 10 let.

Vizija pozidave vendarle ni dvignila prahu. Razen nekaj komentarjev na družabnih omrežjih, večjega odziva ni. Stroka, ki je leta 2004 glasno nasprotovala prvotnemu predlogu NEUTELINGS RIEDIJK arhitektov, je tiho. Ista stroka, ki je leta 2008 izdala posebno številko strokovne revije AB proti rušenju starega Kolizeja, je zdaj tiho. Tista stroka, ki je prvotnemu projektu izpred enajstih let očitala marsikaj, med drugim, da ni v skladu s »Plečnikovo Ljubljano«, da krši prostorske gabarite, da ni v skladu s prostorskimi akti, da je plod tujih arhitektov, da je dobičkarski in da za povrhu ni v korist javnemu interesu, se danes tiho strinja z novim predlogom.

Odziva ni niti s strani študentov arhitekture ali tiste generacije mlajših arhitektov, ki se je pred leti uspešno uprla postmodernističnemu načrtu za NUK II avtorja M.Mušiča. Nobenega upora ni v mestu, kjer vsako novost pričaka iniciativa proti. Arhitekturno skropucalo, kot ga predlaga KID, je mirno sprejeto.

To je zaskrbljujoče.

Leta 2008 je bila, kot rečeno, izdana posebna številka revije AB. Ob tem je bila organizirana odprta diskusija v galeriji Kresija na temo rušitve starega Kolizeja. To je bilo v času, ko je vse kazalo na skorajšno rušitev in izgradnjo velikopoteznega hibridnega projekta, ki je predvideval veliko koncertno dvorano, poslovno stolpnico in stanovanjske površine. Sodoben objekt, ki bi ustvarjal ustrezno gostoto urbanega dogajanja in nedvomno prinesel mestu nov utrip in obogatil ponudbo. (Kot nekoč, kljub velikemu odporu, Nebotičnik in celo stari Kolizej.) Tako revija AB kot diskusija sta bili povsem enoumni. Vsa mnenja in razmišljanja so bila zgolj in samo proti. Oglasila se je vsa relevantna strokovna javnost in s skupnimi močmi skušala preprečila rušitev starega in gradnjo novega Kolizeja. Prvi poizkus je bil neuspešen, drugi uspešen.

Osebno sem se takrat počutil kot popoln outsider. Bil sem absolvent arhitekture in moram priznati, da me je projekt NEUTELINGS RIEDIJK arhitektov navdušil. Komisija, ki jo je vodil Boris Podrecca, je bila po mojem mnenju kakovostna in izbirali so med vrhunskimi arhitekti svetovnega merila. Argument, da natečaj ni bil legitimen, ker ni bila za mnenje povprašana domača stroka, se mi je zdel že takrat smešen. Arhitektura nikoli ni bila omejena z nacionalnimi okviri, še najmanj v 21. stoletju. Poleg tega je vse stroške investitor prevzel sam. Kaj je bilo torej narobe?

foto: Jaka Adamič

Poglobil sem se v pojem »Plečnikova Ljubljana«. Preučil sem vse, kar je Plečnik zgradil v Ljubljani in tudi vse, česar ni zgradil. Drugega je veliko več. Seveda gre pri mnogih od teh načrtov za mojstrova sanjarjenja, v katerih realizacijo tudi sam verjetno ni verjel. Pa vendar, enkrat poruši ljubljanske tržnice s Semeniščem in Mahrovo hišo vred (ta projekt je bil menda dejansko predviden za izvedbo) in jih nadomesti z novim Magistratom, drugič poruši Slovensko Filharmonijo skupaj s celotno baročno pozidavo do Gerberjevega stopnišča in predlaga Odeon (hram glasbe), tretjič poruši Ljubljanski grad (!) in na njegovem mestu predlaga osemkotni parlament. Znamenito Katedralo svobode, s katero se ponašamo na kovancu za 10 centov, je umestil v Tivoli (danes je tam skoraj nemogoče postaviti manjši  spomenik). Nedotaknjena ni ostala niti mestna hiša baročnega arhitekta Mačka.

Si10.1ct

»Plečnikova Ljubljana« tako nikakor ne more biti zadržano, konzervativno mesto. Res je, da je Plečnikova arhitektura videti konzervativna, ker se je posluževal klasičnih elementov, vendar je v svojem bistvu prej avantgardna. O tem več morda kdaj drugič. V kontekstu razprave o Kolizeju pa je torej tudi ta argument, da rušitev starega Kolizeja in gradnja novega ni v skladu s »Plečnikovo Ljubljano«, brez podlage.

Drži, da predlog ni bil v skladu s prostorskimi akti. Vendar prostorski akti niso nekaj, kar bi bilo vklesano v kamnite plošče, pač pa birokratski intstrument regulacije, ki bi ga morala regulirati stroka (osebno pa mislim, da je najboljša regulacija tista s čim manj omejitvami in čim večjo arhitektovo odgovornostjo). Če bi se našla podpora projektu, bi se našla tudi podpora za uskladitev prostorskih aktov.

Mnogi so videli v velikopoteznosti le željo po dobičku. Kljub temu, da bi mesto pridobilo veliko koncertno dvorano. Očitno se nihče ni zavedal, da je bil tudi stari Kolizej zgrajen z željo po dobičku. Stari Kolizej je bil to, čemur danes pravimo komercialna arhitektura. Zato tudi ni bil nič posebnega, le ena od treh kopij Graškega Kolizeja. Dobiček je nagrada za tveganje in povrhu vsega je še obdavčen. Tako ima od njega korist tudi javnost. Torej bi morala biti gradnja v javnem interesu.

Kolizej_in_Ljubljana_in_middle_of_19th_century

Kolizej v sredini 19.stoletja

Kaj je sploh javni interes? Eden od argumentov proti rušitvi starega je bilo prav ogrožanje javnega interesa. Stari Kolizej je bil namreč kulturni spomenik javnega pomena. Zopet je stroka ugotovila, da je objekt, ki v svetovnem merilu ni nikakršen presežek,  ki je zaradi slabega vzdrževanja celo terjal življenja, tako pomemben, da ga je treba zaradi javnega interesa ohraniti. Ob tem sem se vprašal, če bo ista stroka čez 100 let varovala na primer halo A v BTC kot izjemen spomenik javnega pomena? Podobnost je v tem, da sta oba objekta nastala izključno kot dobičkonosna objekta, s temu primerno arhitekturo, na manjvrednem robu mesta (Kolizej je bil zgrajen na poceni zemljišču v gramozni jami ob robu takratne Ljubljane). Nič ne rečem, tudi taka arhitektura je nujna, treba se je le zavedati njene primerjalne vrednosti.

Če kaj, bi moralo biti v javnem interesu, da so mestne površine dobro izkoriščene in ne stojijo več let, celo desetletij, kot gradbene jame. V javnem interesu bi moralo biti, da se gradijo programi namenjeni mestu, da se v mesto privablja tako investitorje kot nove prebivalce. V javnem interesu bi moralo biti, da se mesto razvija in prostor izboljšuje.

Ljubljanska__Ljubljanska__k.1_hires.jpeg1

OPPN za novi kolizej (MOL)

Ali je res zmaga stroke, če se vsak presežek prepreči? Ali res obstaja mesto na svetu, ki bi bilo tako izoblikovano, da ne bi dopuščalo nobene spremembe več? Ali je res vse tako enostavno, da obstaja neka vseveda stroka, ki požrtvovalno deluje za javni interes?

Če je to res, bi poleg burnega odziva na nov predlog pozidave Kolizeja pričakoval, da bo stroka samoiniciativno (po Plečnikovsko) predlagala investitorju, ki je zaradi iste stroke v zadnjih desetih letih najbrž utrpel večjo finančno škodo, arhitekturne rešitve, ki bi bile v javnem interesu. Pričakoval bi, da stroka na ta način dokaže lastno kredibilnost investitorju in mestu, ki mu je zadala še eno gradbeno rano. Pričakoval bi strokovni bilten z več predlogi, ki bi ga na lastne stroške pripravila stroka in podarila mestu in investitorju in v njem objavila »Ta pravi Kolizej«.

 

Napisal: Matevž Granda

OPOMBA: vsebine na spletni strani se razlikujejo od vsebin v reviji Outsider! Revijo lahko naročite tukaj.

 

Sorodne vsebine

6 Responses to Ta pravi Kolizej

  1. […] časom sem se v enem od člankov obregnil ob pojem »Plečnikova Ljubljana«. Tam sem omenil nekaj večjih posegov, ki jih je Plečnik načrtoval, pa niso bili nikoli izvedeni in […]

  2. blaž pravi:

    …se pridružujem čestitkam…končno je nekdo (matevž) izpostavil to, kar tre ne samo arhitekturno sceno, pač pa celotno slovenijio…samo da ne gre!…kje so sedaj tisti arhitekti, ki sedijo v raznih odborih za (težko je našteti) in na podlagi nikakršnih izkušenj ocenjujejo kaj je primerno in kaj ne za razvoj mesta. pa saj poznamo imena…so v isti zbornici…investitor g. anderlič je bil eden prvih privatnih investitorjev, ki je razpisal natečaj. želel nekaj doseči…predsednik komisije je bil arhitekt podrecca. najbolj uveljavljen, če lahko rečemo slovenski arhitekt po svetu. vse v redu, vse prav, vizija da bo končno ljubljana presegla domačijsko logiko se je razblinila ob spotikanjih zgoraj omenjenih komisij…žal se ne spomnim imen posameznikov! pa saj oni vejo!
    skratka…namesto presežka smo dobili obče tkivo…kar pa ljubljana nenazadnje tudi potrebuje…
    …in nehajte arhitekti. ‘post festum’ siliti v neke kompromisne rešitve…podtikanja je bilo dovolj…investitor je želel več…odločil se je pragmatično…stanovanje bo zlahka prodal….je pa urbanistično lepa rešitev…o oblikovanju naj si pa misli vsak svoje…lp blaž

  3. Matej pravi:

    Razen, ko sem se potegoval za čim višje ocene pri pokojnemu profesorju Vojtehu Ravnikarju, sem mislil s svojo glavo. Brez zadržkov lahko rečem, da je koncept, ki posnema sam vzcvet modernizma dosti bolj drzna rešitev, kot pa predlog iz leta 2009, ki je za današnji čas že popolnoma izprana arhitektura. Je že videno v Ljubljani in že videno povsod drugod po svetu. V kolikor odmislim problematiko umestitve želenih vsebin v sam objekt, mi je letošnji predlog neprimerno bolj simpatičen. Seveda pa ni popoln. Za popolnost mu manjka sinteza današnjega časa.

  4. Luka pravi:

    Storka se ne oglaša, ker je po večini v penziji, peče kolačke, prireja semnje domače obrti, modelira 3D modele za igrice, prodaja pohištvo, nastopa v reklamah za radensko, če imaj srečo se trudi z energetskimi prenovami starih blokovskih naselij po provincah za evropski drobiž in upaj, da bo dovolj za plačilo tekočih položnic… ali pa je preprosto odseljena v Avstralijo ali Novo Zelandijo, do kamor pa novice iz doline Šentflorijanske zlepa ne pridejo. Študente pa predvsem zanimajo dobri žuri in to, da dobijo oceno 10 za delo, ki nikdar ne bi zaslužilo take ocene. Hkrati pa se ne zavedajo, da odlične ocene ne bodo igrale prav nikakršnje vloge v nadaljnem življenju.

    Me zanima, koliko je v Sloveniji danes arhitektov, ki si lahko privoščijo na lastne stroške in samoiniciativno soliti pamet ultraturboneoliberalističnim investitorjem, ki jih zanima zgolj in samo profit in nimajo nikakršnega čuta za okolje, mesto in sočloveka.

  5. Tina pravi:

    Se strinjam Matevž, lepo napisano, izpostavljeni pravi argumenti. Tudi jaz sem mislila da gre za parodijo. Sem mnenja, da mora moderna arhitektura nositi tudi odsev stare oz. se z njo dopolnjevati, ko gradimo v strnenem mestu, ampak tale ponaredek je pa neprimeren za današnji čas in posmeh “plečnikovi” Ljubljani.
    Tukaj bi bilo lepo narediti en večji arhitekturni natečaj, katerih v Sloveniji primanjkuje. Mogoče bi dobil priložnost tudi tim mladih arhitektov.

  6. Matej pravi:

    Bravo Matevž,

    se popolnoma strinjam z vsem napisanim.
    Tudi sam sem se pred časom veselil izvedbi novega kolizeja po predlogu Neutelings Riedijk arhitektov. Čeprav, roko na srce, priznavam legitimnost tudi tedanjemu ugovoru, da bi ta objekt do določene zaprl veduto iz ene glavnih ljubljanskih vpadnic v center mesta oz. na grad. A to je tako ali drugače rešljivo, ne da bi zaradi tega morala trpeti kvaliteta predlaganega projekta.

    To, kar je predlagano sedaj, pa je skropucalo prve vrste. Ko sem prvič videl objavljen ta predlog, ga sploh nisem jemal resno saj sem bil prepričan, da gre za parodijo. Ni resnega.
    No, za parodijo gre… a očitno žal še kako resno.

    Preprečevanje presežkov je več kot očitno naše primarno vodilo. To tematiko je pred časom dodobra obdelal g. Miha Mazzini v svojih člankih o negativni selekciji. A kaj več bi bilo verjetno, od naše zbirokratizirane družbe, iluzorno pričakovati. V danem primeru lahko le upam, da bo sedanja Ljubljanska mestna oblast, ki je doslej že dokazala da je sposobna večjih pozitivnih premikov, uspela korigirati napako iz pretekloti in doseči, da na tem mestu zraste kvalitetna arhitekturna stvaritev.

Komentarji