Vsakič me preseneti, koliko znanci in prijatelji odštejejo za nov avto. Ponavadi gledam na take nakupe kot na vir stroškov in skrbi. Kot bi posvojil kakšnega konja. Treba ga je hraniti, ga redno krtačiti, servisirati pri živinozdravnikih, mu menjati podplate, sebi pa jemati od plače. Bolje, da ne načenjam potrebe po hlevu.

Biti lastnik avta ne prinaša istega veselja kot vožnja.

Za občasne nekajurne ali nekajdnevne vožnje bi avto z veseljem najel. Za nedeljski obisk razpršenih sorodnikov ali izlet v hribe. Za nujen ogled stanja na terenu. Za sestanek v podeželskem kraju. Preostali čas bi bilo vozilo samo neizkoriščena lastnina, saj 95% vseh poti v Ljubljani opravim peš, s kolesom, avtobusom, taksijem in občasno z vlakom. Sopotništvo prek Prevozi.org je že del mojega DNK-ja.

A medsebojna izposoja PosodiAvto.si v 2012 ni zaživela. Nekajurni najem pri Avant2go lani aprila še ni obstajal. Drugih sodobnih možnosti v Sloveniji ni. Pa sva s prijateljem kupila avto. Z vsemi papirji za okoli 2000€. In po enem mesecu se nama je navdušen pridružil še tretji prijatelj. K sreči stanujemo na medsebojni oddaljenosti 500m in 2km.

Osnovna pravila skupnega lastništva so zelo enostavna:

Skupni stroški nakupa, zavarovanja in vzdrževanja se delijo na tri. Gorivo, parkirnine in (bognedaj) prekrški so breme posameznika. Rezervoar goriva mora biti po uporabi poln. Uporabo si napovemo v skupnem spletnem koledarju – kdor prvi vpiše, prvi pelje. S parkirišči pred našimi domovi ni prehudih težav, sicer bi si delili tudi nakup letne dovolilnice. Imamo samo dva ključa, ki si ju podajamo, in ugotavljamo, da tretji res ne bi bil odveč.

Zaradi togosti zakonov, so uradno lastništvo, registracija in zavarovanje napisani le na eno osebo. V izogib nevšečnostim v tujini, imata dva pri AMZS prijavljeno mednarodno dovoljenje za uporabo. Menda prav zdaj pripravljajo novo zakonodajo, ki bo omogočala solastništvo v avtomobilskih klubih. Avto občasno tudi oddamo, posodimo prijateljem in znancem. Za uro, dan, dva, tri – po dogovoru. Pod pogojem, da avta ne zalotimo parkiranega na zelenici, kolesarski stezi ali pločniku.

Od treh tovarišev imam z vožnjo po mestu najmanj potrpljenja. Da je avto treba imeti za nakupe, je bolj mit. S tržnice in trgovin sem še vedno pretovoril vso zelenjavo v kolesarskih torbah. Pa 20 litrov barve, dvometrski kolut perzijske preproge in par pnevmatik za sosedov avto. Nikoli ne zaupam ljudskemu izgovoru, »da včasih ga pa res rabiš«. Tudi v dežju ne. Čemu so izumili dežnike in pelerine?

Skupaj avto vendarle zaženemo 10x do 20x na mesec.

Za izlete, sestanke, prevoz opreme itd. Ohlapna letna statistika naše uporabe ne kaže stalnega vzorca. Res je modro, da nismo lastniki treh slabo izkoriščenih vozil.

Pred enim tednom so me opomnili, da je bil asfaltni prostor v soseski, kjer sosedje puščamo okoli dvajset avtov, še pred dvemi desetletji otroško igrišče. Sem se kar zgrozil – parkiram na igrišču svojega otroštva. Ne verjamem v »premalo parkirišč«. Avtomobilov je preveč! V moji soseski okoli 2000 preveč. Brezsrčneži puščajo svoje plehnato govedo celo na naših zelenicah. Zelenicah mojega otroštva – in sedanjih otrok v soseski.

Peter, Aleksander in Janez

Trenutno se nam enoletni eksperiment vsem trem obrestuje.

Kdo ve – mogoče poskusimo tudi z dvema voziloma in šestimi uporabniki. In morda bo v soseski leta 2020 že 2000 uporabnikov in le 200 avtov.

Napisal: Peter Prinčič

 

Podprite nastajanje spletnih vsebin in tiskane revije Outsider z naročilom! Letna naročnina, 4 številke, 25€

 

Vstopnica za festival

 

 

 

12 misli na “Trolastništvo enega avtomobila

  1. NE DAM-ov prispevek je zelo dober pomislek na dano temo. Vsekakor morajo stvari ostati na prijateljski ravni parih posameznikov, ki imajo podoben življenjski slog in spoštujejo pravila. Izven tega se jaz teh hecov ne bi šla. Obenem pa sem mnenja, da avto vendarle rabiš – še zlasti če živiš npr. v Kočevski Reki ali pa v Žerovincih ali pa v Zgornji Radovni … Verjetno razumete, kam merim. Živeti v Ljubljani brez avtomobila še nekako gre – to prakticiram tudi sama. Vendar če živiš v oddaljeni vasi, je malo možnosti, da imata tvoja soseda podobne potrebe po vožnji kot ti, da bi se morda skupaj vozili v večje mesto v službo, hkrati šli po otroka v vrtec 10 km oddaljeno vas, ali pa obiskali babico na planini. Prispevek je morda malo bolj “mesto-centričen”, kar pa seveda ne pomeni, da ideja ni dobra. Samo ni aplikativna za vsak profil.

    1. Se strinjam, da na vasi veliko bolj potrebuješ avtomobil kot v mestu. Vendar občasno naletiš na dan, ko ni nobenega avtomobila doma, ti pa imaš nujne opravke. Za ta namen bi si ga lahko sposodil od “soseda”. Poleg tega na vasi nimaš možnosti najema rent-a-carja.

  2. Jaz ze nekaj casa razmisljam o podobni resitvi. Ce je kdo med vami za dogovor, sem jaz zelo za :) avto bom rabila le nekajkrat na mesec… vcasih malo vec drugic malo manj!

  3. Odlično razmišljanje in zelo primerne povezave. Tudi sam sem prišel do zaključka, da solastništvo dobro deluje le v majhnih skupinah, verjetnost, da bo šlo kaj narobe je odvisna od vezi med ljudmi (neznanci, znanci, kolegi, prijatelji, širše sorodstvo, ožje sorodstvo, družina) in se povečuje s številom ljudi v skupini, nekje je idealno število in sem prepričan, da je pod 10, najverjetneje celo ni več kot 5. Število souporabnikov je po mojem mnenju lahko večje, če so ti dodeljeni skupinam, torej 9 ljudi na avto bi bil kaos, 3 ljudje v 3 skupinah pa ok, ker recimo vsaka skupina odgovarja za vsakega člana, ali pa v primeru da so vsi uporabniki podrejeni zelo strogemu in natančnemu nadzoru, npr. da bi obstajala kamera, ki bi naredila natančen posnetek notranjosti in zunanjosti vozila in bi se logirala vsaka smetka ali premalo napolnjen rezervoar.

  4. Zanimiv prispevek.

    Sam sem o solastništvu avtomobila razmišljal že skoraj dve desetletji nazaj, pa zadeva nekako ni šla skozi. Zataknilo se je že pri uradni dokumentaciji, saj en lastnik – dva uporabnika, deluje le, če je drugi uporabnik dober prijatelj lastnika. Če se skregata, drugi uporabnik izgubi vložena sredstva in pravico do souporabe vozila.

    Skupnega lastništva, tudi ob urejeni zakonski podlagi, žal ne moremo, na predstavljen način, prenesti na večino ljudi.

    Sistem funkcionira le v manjših skupinah, ki imajo enaka pričakovanja in zahteve od resursa, v tem primeru avtomobila. Če želite razumeti, kaj se zgodi v večji skupini, lahko pogledate večstanovanjske zgradbe v Sloveniji. Kup etažnih lastnikov, od upokojencev z minimalno pokojnino, do nekoliko bolj premožnih ljudi, nad vsemi bdi upravnik, ki je tipično neprilagodljiva komercialna entiteta. Potem se pa zapleta pri rezervnem skladu, vzdrževanju, investicijah, … Če hočes stvari urediti po svoje je odgovor le: lastna hiša.
    Podobne scenarije lahko predvidimo pri avtomobilih. Ko bo za povprečnega Slovenca lastništvo postalo predrag špas, lahko predvidimo več poskusov solastništva.

    Kot že rečeno so manjše skupine možne, če se najdejo pravi ljudje. Večje skupine ne bodo možne, že zaradi zakonskih zahtev bo verjetno treba urediti nekakšnega upravnika.
    Znanec mi je rekel, da ni za pričakovati skupnega lastništva, temveč komercialni pristop k stvari. Torej neke vrste novodobni rentacar, kjer plačuješ mesečno rento, na voljo pa imaš vedno /nek/ avto.

    Tak pristop bo sicer deloval, vendar se je treba zavedati posledic. Zanimiv miselni eksperiment je, če si predstavljate družbo, kjer je osebno lastništvo vozil onemogočeno. Avto lahko kupi taksist “na s. p.”, običajni smrtniki pa morajo avto najeti.

    Stroški uporabe vozila na osebo bojo zelo verjetno nižji kot ob lastništvu. To je velik plus.
    Skoraj prepričan sem, da bodo mesečni stroški na vozilo bistveno višji.

    Problem je tudi v profilih uporabnikov. Nekateri uporabljajo avto dnevno, drugi le 2-4x mesečno. Ker bo model vsaj nekoliko socialen, bodo obstajali “frequent flyer” programi za redne uporabnike, ki bojo na ta način nekaj privarčevali. Tako bo strošek najema na dan za občasne uporabnike bistveno višji. Rentacar namrec ne želi zmanjšati števila vozil – ravno nasprotno, ker je vozilo vir zaslužka, bodo na vsak način želeli povečati uporabo avtomobilov.

    Naslednji problem, ki se bo pojavil, je stratifikacija ponudbe. Ker je nivo kulture pri ljudeh različen, bodo nekateri puščali v avtomobilu smeti, vozilo umazali, pustili rezervoar prazen, skratka se ne držali pravil. Kaznovanje takih uporabnikov *ne bo dosledno*. Tako kot zdaj ni ne v cestnem prometu, ne v gospodarskem kriminalu, ne v davčni nedisciplini.
    Posledično se bojo pojavili ponudniki, ki bodo zagotavljali višji nivo storitve. Morda bodo kaznovali slabe uporabnike, veliko bolj verjetno pa bodo njihove posledice odpravljali sami. Stroški tega se bodo prenesli na uporabnike. Tako bomo imeli nizkocenovne rentacarje: nevzdrževani avtomobili nižjega razreda; ter prestižne rentacarje: zglancani in spucani MB-ji in BMW-ji. Vmesnih ne bo, ker se ne splačajo.

    Će bi nekdo hotel za manj denarja samo imeti čist in delujoč avto, tega ne bo. Če želiš urejenost, moraš plačati premium, za to pa dobiš tudi luksuz, ki ga ne rabis ali nočeš (glej tudi sedeže na letalih). Če denarja nimaš, ti tako ostane samo najnižji razred, s tem pade družbeni standard, ker večina ljudi ni dovolj premožnih. Srednji razred tako potiskaš še nižje.

    Možnosti so torej samo:
    a) imaš veliko denarja in kupiš lasten avto;
    b) imaš dovolj denarja in izbereš dražjega ponudnika;
    c) si povprečen in si sardina v letalu.

    Še nekaj branja:
    zakaj skupni avtomobili niso vzdrževani: https://en.wikipedia.org/wiki/Tragedy_of_the_commons
    zakaj ne bo raznolikosti ponudnikov: https://en.wikipedia.org/wiki/Tyranny_of_small_decisions
    zakaj bojo ljudje s “tujim” avtom delali kot svinja s koruzo: https://en.wikipedia.org/wiki/Unscrupulous_diner's_dilemma

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja