Vzemimo izjavo Slavoja Žižka dobesedno: arhitektura nam razkriva vladajočo ideologijo bolj neposredno kot poslušanje političnih govorov in branje dnevnega tiska. Arhitektura je torej nekakšno necenzurirano okno v neizrečeno resnico vladajočega sistema. In če smo pred nekaj meseci na spletni strani Outsider.si ugibali, kako bo Bela hiša videti po vselitvi že davno zloglasnega novega predsednika ZDA Donalda Trumpa, pojdimo danes naravnost v (izvorni) levji brlog. Tja, kjer se je vse začelo. Obiščimo Trumpovo stolpnico na manhattanski Peti aveniji in poglejmo, kaj nam lahko zgradba pove o človeku, ki jo je dal zgraditi. Morda je v njeni stekleni fasadi mogoče opaziti odseve stvari, ki so se zgodile; morda nosijo njeni temelji že vnaprej vtisnjene podobe stvari, ki šele pridejo.

Trumpov nebotičnik je nastajal med letoma 1979 in 1983 – to so tudi leta, v katerih sta se izoblikovala tako Trump kot doba, ki ji še vedno pripada: vzpon neoliberalizma, reaganovska oziroma thatcherjanska osemdeseta ter začetek triumfa prostega trga. Desetletje, ki ga zaznamuje Michael Douglas v filmu Wall Street s svojim izrekom »Pohlep je dober«. Trump je relikt bleščečih in s hitrim dobičkom obsedenih osemdesetih, obenem pa je na žalost tudi najbolj sodobna in neustavljivo aktualna pojava; kako tudi ne, osemdeseta doživljajo povratek. Ali pa še bolje: osemdeseta so bila samo uvod v Trumpovo dobo. Kakorkoli že, stolpnico je zasnoval arhitekt Der Scott, avtor mnogih korporativnih vertikal iz častitljive arhitekturne pisarne Poor, Swanke, Hayden & Connell z več kot stoletno tradicijo (mimogrede, leta 1909 ustanovljena pisarna je morala pred dvema letoma razglasiti bankrot).

Trumpova stolpnica je sicer nedvomno del postmodernističnega vala, pa vendar bi v njej zaman iskali stilistične pastiše poznega Philipa Johnsona in drugih razvpitih ameriških postmodernistov, kaj šele znake neo-rokokojskega Versacci razkošja, ki vlada v notranjosti Trumpovega apartmaja na vrhu stolpnice. Pravzaprav je zgradba oblikovno nekoliko presenetljivo zadržana. Njen prevladujoči ornament je popolnoma steklena refleksivna fasada, ki namesto stavbi »notranje« resnice zrcali okolico. Njena z zlomljenimi odsevi prekrita steklena opna je merilo njenega uspeha; v svoji najbolj popolni različici bi zrcalila vse svet. Da se to ne more zgoditi, je pač kriva gosta pozidanost Manhattna. Vendar pa refleksivna fasada ni najbolj izjemna lastnost nebotičnika, saj gre za dovolj pogosto lastnost »Catch the cash« nebotičnikov osemdesetih in devetdesetih, o tem je že desetletja nazaj odlično pisal Fredric Jameson.

Trumpova skrb za okolje: drevesca kot ornamenti na Peti aveniji

Trumpova stolpnica je, kot se za (nekdanjega) nepremičninskega mogotca spodobi, najbolj izjemna v svojem izkoristku parcele. Zgradba bi glede na pravila coniranja na osrednjem Newyorškem otoku nikoli ne smela biti tako visoka, kot je. Četudi se na prvi pogled namreč zdi, da je kakofonija nebotičnikov, ki na Manhattanu oblikujejo morda še vedno najbolj slikovito kapitalistično prostorsko panoramo, rezultat povsem nereguliranega, laissez-faire urbanizma, veljajo v New Yorku že od začetka 20. stoletja natanko izoblikovana pravila o izkoristku parcele glede na realizirane javne površine, osončenje ulic in druga v svojem bistvu humanistična merila. Z umikom glavnine vertikalne mase od ulične linije, predvsem pa z umestitvijo javno dostopnega atrija v notranjosti (ki se je po takratnih pravilih menda štel za javno površino) in z realizacijo drugih navideznih koncesij javnemu interesu se je nebotičnik lahko povzpel celih dvajset nadstropij više, kot bi se sicer lahko. Dodana vrednost odrezanega vogala zgradbe je tudi v dejstvu, da omogoča kar najboljši izkoristek najbolj zaželjenih pisarn in stanovanj v vogalni legi. Stolpnica je pravzaprav vaja v redukciji objekta na en sam element: nepremičninsko najbolj donosen vogal. Tako se zgradba, ki so ji na prvi pogled po diagonali odrezali celo polovico mase, izkaže za izredno posrečeno prevaro; ne le, da jo dozdevno neizkoriščen oziroma manjkajoči del povzdiguje v potratni eksces (ki je bil vedno razumljen kot ultimativni luksuz), obenem doseže še optimalni finančni izkoristek. Trump lahko obdrži svojo torto in jo obenem poje, kot Angleži s posrečenim rekom komentirajo takšen dvojni, navidez kontradiktorni uspeh.

Razvpit atrij: pet ali deset nadstropij?

Ker pa za Trumpa navaden finančni uspeh ni nikoli dovolj, če mu lahko doda še absurden, skoraj dadaističen obrat, moramo za resnično razumevanje tega na videz dolgočasnega, v resnici pa prav razposajenega neoliberalnega objekta, seči še više od realnosti naravnost v domeno mistike. Stolpnica ima namreč kar deset nadstropij več, kot se zdi. Če bi bili privrženci danes menda odsluženega kritičnega pristopa in bi želeli z dvigalom ali peš sami preveriti, koliko nadstropij ima stavba, bi jih našteli 58. Spodobna številka. Vendar pa bi kljub temu v najvišjem nadstropju pred vrati »Donald & Melania« zagledali številko 68. Zakaj? Po Trumpovemu mnenju je spodnjih pet nadstropij, kjer je umeščen javni atrij, visokih za deset navadnih nadstropij. Stolpnici zato in ker so višine posameznih nadstropij menda višje kot v primerljivih zgradbah, »manjkajo«nadstropja med šestim in trinajstim. Dejstvu, da stojite na šesti horizontalni plošči od pločnika, morate zato dodati »alternativno dejstvo«, da ste pravzaprav v štirinajstem nadstropju. Škoda le, da se Trump ni zgledoval po dadaistih in se omejil le na umetniško akcijo – dadaistični teater je prenesel najprej v ekonomijo, nato pa še v politični in družbeni svetovni ustroj. Upajmo samo, da ne bomo na koncu vsi obstali nekje med šestim in trinajstim nadstropjem.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja