V zadnjih dveh desetletjih po Evropi nenehno potuje mnogo plesalcev in scenskih umetnikov, producentov, kuratorjev in direktorjev festivalov. Potuje od rezidence do rezidence, od koprodukcijske hiše do koprodukcijske hiše, od festivala do festivala. Manifestacije sodobne scenske umetnosti so večinoma mednarodne; kulturna izmenjava, medkulturno sodelovanje in mobilnost umetnikov pa so ključni pojmi, brez katerih se ni mogoče prijaviti na kakršen koli razpis ali dobiti finančne podpore za prireditev. Različne koproducentske mreže, podprte večinoma z razpisi Evropske unije, skrbijo za kroženje mladih umetnikov, life arta, koreografov, politične umetnosti, radikalne umetnosti, predavanj, umetniških konferenc, del v nastajanju, umetniških raziskav. V Evropi obstajajo tudi središča, kamor umetniki pridejo in se naselijo, toda ta središča so dojeta kot središča predvsem zato, ker zagotavljajo mobilnost in mednarodno prepoznavnost. So nekakšni neprostori, od koder je možno znova potovati in biti viden drugje, doma pa si nenehno prizadevati za prepoznavnost, s katero je mogoče kar čimvečkrat oditi. Bruselj je že nekaj časa mesto za ustvarjalce sodobnega plesa, potem je tukaj še vedno privlačni Berlin, London počasi izgublja svoj šarm, saj je s privatizacijo v zadnjih letih postal predrag in namenjen predvsem bogati mobilni eliti, ki uživa v nakupu pregrešno dragih nepremičnin. In Amsterdam, ki pa ga je pred leti dodobra oklestila neoliberalna kulturna reforma. Na obrobju sta Dunaj in Stockholm. Omeniti moram še drugo evropsko kulturno politiko mobilnosti, ki gleda čez meje Evrope in skuša ustvariti mreže z umetniškimi praksami v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Aziji, a tovrstno potovanje umetnikov je pogosto povezano s številnimi vizami in nujnim nakupom povratne karte. Znotraj teh mrež ni mogoče kar preprosto živeti med različnimi mesti, državami in celinami, kot je, denimo, mogoče živeti med Brusljem in Berlinom, z vmesnim postankom v Sydneyju.

Toda umetniška potovanja niso romantična potovanja, nobene povezave ni tukaj, na primer, z bitniško kulturo in vetrom v laseh. Njihova pot ima natančen program, agendo in strukturo dela. V mobilnosti umetnikov ni nobene odvečnosti, kaj šele časa za flaneurstvo, pohajanje kar tako, zapravljanje dragocenega časa. Gre za potovanje, ki je strogo zavezano delu v umetniškem procesu, raziskovanju v rezidenci v Franciji, postavljanju predstave v gledališču v Frankfurtu, prikazovanju dela v nastajanju na rezidenci v Essnu, vajam na Portugalskem in premieri v Berlinu ter ponovitvam v Bruslju in na Dunaju. Na ta način večinoma mladi umetniki, koreografi, plesalci, performerji lahko dobijo dovoljšno finančno podporo za svoje delo in možnost za širšo prepoznavnost; obenem pa predstavljajo dodatno vrednost za umetniške institucije, ki se morajo nenehno potrjevati in predstavljati kot naklonjene medkulturni umetniški izmenjavi. Če je v njih še kaj pridiha starodobne romantike, je ta tam predvsem zato, da zakrije vsako odsotnost luksuznega užitka: potovanje umetnikov mora imeti nekakšno dodatno simbolno vrednost ustvarjalnosti in odkrivanja novih prostorov, kultur, navdiha, saj njena bleščavost malce prikrije asketsko ekonomsko realnost tovrstnih gostovanj: poceni hoteli, funkcionalno opremljene umetniške rezidence (z redkimi izjemami), slaba hrana, samota, odvisnost od družabnih omrežij in prijateljevanje z Macom, srečevanja enako kritičnih in enako mislečih ipd. Sodobna umetniška mobilnost je tako posledica fleksibilnega dela, v katerem ni več razlike med prostim in delovnim časom, in kjer je normalizacija prekarnosti osnovna struktura, okrog katere se organizira umetniško življenje. Biti kar naprej na poti, živeti v več mestih hkrati, sposoben biti ves dan na sestankih in vajah ter se zvečer vseeno podati na dvajseturni let na rezidenco v Indonezijo, to bi lahko bila idealna podoba sodobne delavke v kulturi. Sodobna delavka v kulturi mora biti sposobna organizirati svoje življenje skozi faze delovnega procesa, vsa časovna agenda mora biti podrejena zakonu mobilnosti, in tista, ki se v tem procesu zatakne, obstane ali preveč zakoliči v kakšnem obrobnem, nepomembnem prostoru, pogosto grozi nevidnost in izgon iz trenutnega umetniško popotniškega proletariata. Seveda je v teh potovanjih tudi čar in moč, še posebej moč vseprisotnosti in zmožnosti nenehne prilagodljivosti. Fleksibilnost je močna afektivna sila, fantazma sodobnega življenja, ki množico članov umetniškega proletariata pripravi do tega, da so se ji popolnoma pripravljeni podrediti. Še posebej v globalizirani umetnosti je povezana z močjo in vidnostjo, „biti povsod“ je opis uspeha. Toda po drugi strani je fleksibilnost uničevalna sila, ki ne le, da izčrpava življenje, pač pa tudi briše razlike med skupnostmi, političnimi konteksti dela, prostori, artikulacijami. Pogosto v tem mobilnem življenju umetnikov medkulturna izmenjava postane floskula, v kateri se vse poti zlepijo v neskončno globalizirano sodobnost, ki ji vladata le učinkovita organizacija časa in doseganje vidnosti v njenih centrih moči.

V tem smislu bi bilo treba na novo razmisliti o podobi umetnika na poti in jo odvezati tako starega romantičnega pridiha ustvarjalnega tavanja kot omnipotentne moči prisotnosti. Heath Bunting je intermedijski umetnik, ki se je leta 2008 podal na potovanje po mejah Evrope ter raziskoval, kako jih je mogoče prestopiti brez posredovanja carine ali mejne policije. Na svojih popotovanjih je zbiral podatke o različnih mejah, o naravnih razmerah, ki vladajo na posameznih mejah, kako je mogoče tam preživeti, kaj jesti v naravi, kako in s čim se opremiti. Do njegovega vodiča BorderXing Guide je mogoče dostopati na internetu in vsebuje mnogo koristnih podatkov za ilegalno prestopanje meje. Gre za nekakšen priročnik, ki je, kot piše Florian Schneider, „napisan z nogo“ ter dobro pokaže na to, kakšne vrste prestopanje meja je politično sankcionirano in kako prav te sankcije tudi oblikujejo sodobno politično ozračje. Delo Heatha Buntinga je seveda izjemno aktualno v času, ko se zaradi begunske krize druga za drugo zapirajo meje Evrope in evropskih držav in se sublimne podobe narave, ki jih lahko vidimo na fotografijah kot del njegove dokumentacije meja, spreminjajo v policijsko in vojaško nadzorovana območja. Tukaj imamo umetnika, ki potuje kot v starih časih, peš, flaneursko tava po mejah Evrope, toda obenem nenehno obsesivno dela; njegovo delo je raziskovalno, zbira, posreduje in organizira uporabne podatke, ki jih je mogoče tudi zares uporabiti. Tako razkriva tudi, kako mobilnost pravzaprav temelji na fikciji: na fikciji svobodnega prestopanja meja. Ko torej govorimo o umetnikih na poti, govorimo o svojevrstni eliti medkulturnega sodelovanja, ki je ne ovirajo vizumi in podobne neprijetnosti, ki od drugih umetnikov zahtevajo vsaj nakup povratne karte v domovino in jamčenja organizatorjev. Umetniki so lahko na poti le do tedaj, ko s svojim poreklom, državo, potnim listom, finančnim statusom ne ogrožajo te temeljne fikcije, dokler ne ogrozijo tega abstraktnega fleksibilnega toka izmenjave idej in ustvarjalnosti, ki pripada le nekaterim. Prav zato v popotujoči medkulturnosti, ki jo pogosto slavijo evropske kulturne institutucije, ni vidnih političnih, estetskih ali družbenih razlik, kaj šele antagonizmov, saj bi te pravzaprav razbile fikcijo svobode, na katerih temeljita nepretrgan tok dela in potovanja.

Bojana Kunst, Nemčija

 

Z nakupom izvoda revije ali letno naročnino podprete mlado, motivirano ekipo ustvarjalcev, konstruktivno pozicijo in pozitiven način podajanja vsebin.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja