UMETNOST INTERVJUJA V VISOKEM MODERNIZMU

Petdeseta leta so bila dovolj daleč od trpljenja in uničenja druge svetovne vojne, da je bilo mogoče pozabiti; obenem so iznašla toliko novega, da se je dalo sanjati. Modernistično sonce je žgalo v zenitu, osvetljevalo raketna vzletišča in se odbijalo od kromiranih odbijačev avtomobilskih streamline karoserij. Žarki niso prodrli le do v nedrjih zemlje izdolbenih zaklonišč, ki so za vsak slučaj čakala na nuklearno apokalipso. Pogumni novi svet morda nikjer ni imel toliko prerokov kot v arhitekturi. V petdesetih so bili, tipično dolgoživi, še vsi aktivni, čeprav so skupaj s sivimi lasmi pridobivali nekakšno legendarno patino, kakršna pristaja prerokom in očakom. John Peter je takrat začel svoj štiridesetletni projekt: pogovore in intervjuje z največjimi živečimi arhitekti, ki so v devetdesetih izšli pod skupnim naslovom »Ustna zgodovina moderne arhitekture: Intervjuji z največjimi arhitekti dvajsetega stoletja.« Trije kratki odlomki arhitekturnega Triglava Wright-Corbu-Mies razkrivajo različne tehnike, s katerimi so mojstri pomagali ustvarjati lastno legendo, pa tudi subtilno moč izpraševalca – moč, ki se največkrat kaže v tišini med vprašanji. Glede na kaliber intervjuvancev pa se ni bilo bati, da bi bila tišina predolga. Umetnost intervjuja je pač umetnost prepuščanja besede.

FRANK LLOYD WRIGHT

Frank Lloyd Wright, portret leta 1954

Kaj imate v mislih, ko govorite o organski arhitekturi? Prebral sem definicijo vašega učitelja Louisa Sullivana – je on uporabljal besedo »organsko«?

O da, tako on kot jaz. Vendar pa ne v enakem pomenu. Sullivan je besedo »organsko« uporabljal v povezavi z oblikovanjem ornamenta, kjer je meril na vzporednico z rastočo rastlino. Ker pa ni bil konstruktor, je nikoli ni uporabljal v konstrukcijskem pomenu.

Jaz pa sem besedo uporabljal integralno. Organsko pomeni samo naravo stvari, kakršnakoli že je. Način gradnje, uporaba materialov, kako sem jih uporabil, vse skupaj. Mojemu ljubemu mojstru Sullivanu pa so bili vsi materiali enakovredni.

Ko je dejal: »Oblika sledi funkciji« …

Obenem pa izreka ni nikdar zares izpolnil, ker ni živel dovolj dolgo. Morda bi drugače ga. Moje delo je neizmerno občudoval in mi rekel: »Frank« – to je bilo le nekaj tednov, preden je umrl – nekaj mesecev preden je umrl – »Frank,« je dejal, »nikoli ne bi mogel narediti tega, kar si naredil ti. Vendar pa tudi ti tega ne bi mogel narediti, če ne bi bilo mene.«

Organsko zame pomeni enotnost oblike in funkcije. Kar povzdiguje v kraljestvo duha. Ne pa, na primer, v mesnico. Ko govorim o funkciji, mislim pravzaprav na bistvo – bistveno za integracijo karakterja objekta. Nekaj, kar po principu izhaja iz same notranjosti.

Pravzaprav sem opazil, da besede »narava« ne uporabljam tako kot drugi ljudje. Kajti zame je narava oblika tistega, čemur pravimo Bog. Edina oblika Boga, ki nam jo je kadarkoli dano videti, in ki je resnična na poetičen način. Takšna narava je edino božje telo, ki ga lahko uzremo.

To sem v intervjuju povedal Carlu Sandburgu in rekel: »Carl, kaj praviš? Kako imenuješ to?« »No, Frank,« je rekel, »temu pravim poezija.« To je narava, kakršno imam v mislih jaz.

Vedno sem se bojeval in se še bojujem proti ločitvi človeka od naravnih elementov, ki jim pripada. Elemente, glede na katere je bil oblikovan. Nikoli ga nisem hotel ločiti od elementov, ki sestavljajo snov njegovega sveta.

V svojih hišah ste vedno uporabljali naravne materiale, kamine in podobno.

Ogenj obožujem. Rad ga opazujem. Rad čutim, da ga uporabljam, da ga imam v dosegu in da ga nadzorujem. Lahko ga uporabljam kot element arhitekturne kompozicije – tako kot vodo, fontano. Odpreš okna in tam je senca stavbe, kar je čudovit, razkošen element. Zatočišče je nujnost. Senca je razkošje.

Včasi slišimo koga, ki reče, da Frank Lloyd Wright pri svoji arhitekturi ne upošteva, kako ljudje živijo.

Tega nisem nikoli slišal. To je celotnemu procesu povsem tuje. Prav to je osrednja nit mojega dela.

Verjetno nikogar na svetu ne prosijo tako pogosto za nasvet o arhitekturi kot ravno vas.

Veste, od kod prihaja največ prošenj za nasvete? Kar me zelo opogumlja. Edini opogumljajoči ton celotne arhitekturne scene, ki drugače ni nič kaj obetajoča, bi rekel. Prošnje, ki mi jih pošiljajo najstniki iz srednjih šol. Vsak teden prid pismo, dve, tri, od dijakov – otrok, veste – iz srednjih šol. »Dragi gospod Wright: izbrali smo vas za svojo nalogo. Nam lahko prosim pošljete material v pomoč?« To pomeni, da bo čez petnajst let, ko bodo poročeni in imeli svoje domove, ko si jih bodo zgradili, nastopila doba ameriške arhitekture. Pesimističen sem samo glede trenutnega stanja, to je vse.

Z drugimi besedami, za prihodnost vas ne skrbi.

Oh, ne, ne. Če bi me, bi naredil samomor. Ničesar ne bi bilo, za kar bi se mi zdelo vredno živeti. Ko postaneš pesimističen glede prihodnosti, glede stvari, ki jih ljubiš, potem je s tabo konec. Ne skrbi me za prihodnost, ampak za sedanjost.

Ljudje povezujejo optimizem z mladostjo.

Mladost ni nič drugega kot okoliščina. Na to ne moreš vplivati. Okrog sebe imam mnogo mladih. Vendar pa je mladost kvaliteta. Včasih jo mladi posedujejo. Pogosto jo zelo kmalu izgubijo. Če pa imaš to kvaliteto mladosti, te nikoli ne zapusti. Je tvoja nesmrtnost. Zato, poskušaj jo pridobiti, poskupaj jo obdržati. Mislim, da ko jo enkrat imaš, je ne izgubiš.

Izbral in prevedel: Miloš Kosec

portret: wikipedia

V 8. številki revije Outsider preberite še povzetka intervjuja z Le Corbusierom in Miesom Van der Roheom.

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja