Pod zgornjim naslovom bomo v seriji člankov objavili izseke iz magistrskega dela Tine Vilfan z naslovom: “Študija urbane regeneracije mestnega jedra z uvajanjem začasne rabe prostora na primeru Kranja”. Delo je bilo zaključeno leta 2015 pod mentorstvom Alenke Fikfak na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Avtorske pravice besedila in grafičnih vsebin so last Tine Vilfan. 

 

RAZMISLEK O MESTU

Pri splošni izboljšavi mestnega ambienta je bolje razmišljati o času in kvaliteti, kot o številkah in kvantiteti (Gehl 2010).

10

 

DEJAVNIKI PRI OBLIKOVANJU KVALITETNEGA MESTA

Razmislek o mestu je povzetek teorije iz knjig danskega arhitekta Jana Gehla in ameriške pisateljice Jane Jacobs. Sociološki pogled je povzet po Matjažu Uršiču.

Študije kažejo, da večina obiskovalcev na ulice pride zaradi zanimanja za druge ljudi. Jan Gehl uvede besedno zvezo življenje med stavbami za poimenovanje kvalitete in obljudenosti fizičnega javnega prostora. Prvotni trajnostni cilj načrtovalcev je udobna hoja in kolesarjenje po mestu. Ko ta cilj dosežemo, razširimo fokus na družbeno interakcijo. Posamezniku moramo omogočiti stik z ljudmi in družbo okoli njega. To pomeni, da moramo prostor oživiti in znotraj njega uskladiti delovanje različnih skupin uporabnikov.

Vabljiv živahen prostor daje vtis, da se nekaj dogaja in ustvarja magnetizem, ki privlači nove uporabnike. Obljublja družbeno interakcijo in prijetne izkušnje. Primerjamo lahko z izbiro restavracije v tujem kraju, kjer med restavracijami izberemo tisto, ki ima največ obiskovalcev. Podobno je z javnim mestnim prostorom. Obljuden, poln gibanja, pošilja popolnoma drugačne signale kot prazen. Dobro mesto je kot dobra zabava, gostje morajo imeti razlog, da ostanejo.

Arhitekturni prostorski prikazi vedno prikazujejo skupine veselih ljudi pred stavbo, ne glede na dejanske kakovosti projektov, kar pove, da je življenje na javnih mestih ključna atrakcija.

01Obljudenost prostora glede na velikost prostora vas vs. mesto

Živahnost je relativen pojem, neomejen s količino. Nekaj ljudi na ozki vaški ulici predstavlja živahen in vabljiv prizor, medtem, ko bi se isto število ljudi v mestu razgubilo. Število ljudi ni ključnega pomena, pač pa občutek, ki naredi prostor vabljiv in gostoljuben.

Aktivnost javnega prostora je sosledje dogodkov, ki potrebuje sprožilec. Nekaj se zgodi, ker se nekaj zgodi, ker se nekaj zgodi, torej ljudje pridejo, kjer ljudje so. Enačba dejavnosti na trgu lahko zapišemo ena plus ena je več kot tri. Za vzdrževanje dosežene stopnje aktivnosti so potrebne dobre navade, dnevne rutine ter kritična masa ljudi. Obratno se zgodi, ko ti mali procesi niso začeti, torej se nič ne zgodi, ker se nič ne zgodi…

02

1+1 > 3

Ena plus ena je kmalu več kot tri.

Pestrost javnega prostora je odvisna od tega, koliko je za videti in izkusiti na družbeni sferi. Število uporabnikov, kvantiteta, je le eden od dejavnikov, drugi enako pomemben je čas, in sicer koliko časa uporabniki preživijo na javnem prostoru. Stopnja aktivnosti je produkt števila in časa. Prostor z velikim pretokom ljudi ni nujno bolj obljuden kot prostor z manj ljudmi, ki se zadržijo daljši čas.

Povzamemo lahko: počasnejše premikanje pomeni več življenja. Ugotovitev, da je živahnost mesta produkt “koliko” in “kako dolgo”, nam pomaga razumeti vrsto drugih urbanih pojavov. Upoštevanje obeh je ključno orodje pri načrtovanju revitalizacije mest. Benetke so primer, kjer se je populacija drastično zmanjšala, ohranjajo pa visoko raven aktivnosti. Razlog je v peš prometu in veliko razlogov za postanek. Kljub počasnemu premikanju ljudi in plovil, mesto deluje živahno.

Mestne trge in odprte površine lahko delimo na tranzitne in zadrževalne. Pri slednjih dobimo občutek 30-krat večje aktivnosti, kot takšni so privlačni in ustvarjajo razlog za postanek. Včasih prevzamejo vlogo znamenitosti ali točke interesa. So centri aktivnosti, kjer se križajo poti, zato nosijo ekonomsko in družbeno pomembnost.

“Mestni rob” je v nalogi opredeljen kot mesto, kjer se srečata javni prostor in stavba, torej pritličje in tlak. Obravnava teh je ključnega pomena, saj imajo direkten vpliv na mimoidoče. Ob njih hodimo, opazujemo pročelja, izložbe, so na višini oči, torej jih izkusimo intenzivnejše kot zgornja nadstropja. Tu vstopamo in zapuščamo stavbo, je točka, kjer se srečata notranjost in zunanjost. Višja nadstropja niso v ožjem vidnem polju zaradi večje oddaljenosti, zato so manj pomembna. Pešec doživlja ritem fasade, materiale, barve, ljudi v ali pred stavbami, ki v veliki meri določajo ali je naš sprehod pester in razgiban. Za načrtovalce aktivno pritličje vzdolž peš poti igra najpomembnejšo vlogo.

Pester ritem – lepi detajli

Hoja omogoča dovolj časa za doživetje bogastva informacij in detajlov, ki jih ponujajo pritličja. Sprehod je obogaten, zanimiv, čas mineva hitreje, razdalje se zdijo krajše. Kadar so pritličja monotona, zaprta, se zgodi nasprotno, hoja se zdi daljša kot je v resnici, dolgočasna izkušnja hoje je osiromašena. Med hojo pri približno 80 sekundah za 100 metrov, naj bi imeli od 15 do 20 vizualnih dražljajev, kar pomeni enega vsakih 5 sekund. To so tako imenovani “eye catcher-ji”. Pri umeščanju moramo biti previdni, da delujejo za razbitje monotonosti, vabljivost hoje in zaposlitev čutov, ne pa vizualno degradacijo prostora. Ulice v kateri jih je preveč, potrebujejo več uniformiranosti, torej umiritev, da je potek ulice spet razviden.

03

Dolžina hoje in potrebne intervencije

Rob kot območje izmenjave

Rob med horizontalno površino tlaka in vertikalno površino fasade je točka izmenjave. Stavba vpliva neposredno na življenje pred njo in se s svojo vsebino poveže z ulico. Urbani robovi so najprivlačnejša mesta za postanek, s stebrišči, nišami, stopnicami in odprtinami, morajo biti del urbane zgodbe. Členjena fasada z več detajli, omogoča umik iz tranzitne ulice, kjer naše čakanje ni tako očitno.

04

Ostri in mehki urbani rob

Rob kot območje zadrževanja

Občutek varnosti zadrževanja pri robu, je prisoten skozi celotno zgodovino, Naši hrbti so zaščiteni, s svojimi čuti pa lahko nadzorujemo situacijo pred seboj. Imamo pregled nad dogajanjem v prostoru, brez možnosti neprijetnih presenečenj izza hrbta.

Zadrževanje ob robu je splošna težnja ljudi v javnem in zasebnem prostoru. Lahko povzamemo, da se aktivnost širi od roba proti sredini, za kar so dober primer šolski plesi, dokler se dodobra ne začne se držimo ob robu ali dnevna soba, kjer je sedežna garnitura ponavadi na robu prostora.

05Rob kot varno območje za zadrževanja

Ozke enote s pogostimi vrati

Takšna tipologija zagotavlja pestrost ponudbe, v kolikor je raba objektov zadostna. Predvsem omogoča dobro komunikacijo grajenega tkiva z ulico in ustvarja veliko točk ter priložnosti za izmenjavo.

Mehki in ostri rob

Pri prvem so stavbe gosto nanizane, so ozke, imajo veliko odprtin in pestre izložbe. Mimoidočim nudijo vizualne intervencije, ponujajo razlog za upočasnitev hoje in postanek. Nasprotje je ostri rob, kjer so linije dolge, vsebina stavbe je introvertirana, na fasadi so uporabljeni hladni materiali. Takšnih ulic se raje izognemo.

Pri mehkem robu mimoidoči hodijo počasneje in se pogosteje ustavljajo. Nasprotno pri zaprtih fasadah oziroma ostrih robovih. Takrat tempo hoje pospešijo in ne namenjajo več pozornosti fasadi. Po Gehlovih raziskavah je zabeležena aktivnost pred fasadami z mehkim robom sedemkrat višja kot pri fasadah z ostrim robom.

06

odprta fasada VS zaprta fasada

Rob prilagajamo glede na kulturno raznolikost, bivanjske pogoje in ekonomske standarde. Vzorci uporabe in bivanjska kultura se preko časa spreminjajo v koraku s spremembami v načinu življenja, kupni moči in sestavi prebivalstva.

 

Viri:

Gehl, J. 2010. Cities for People. Washington – Covelo – London: Island Press

Gehl, J. 2011. Life between buildings: Using Public Space. Washington – Covelo – London: Island Press

 

V naslednjem delu avtorica obravnava pomen kvalitete pritličnih funkcij za vsesplošno privlačnost mest.

Kmalu na outsider.si!

 

Besedilo: Tina Vilfan

Grafična oprema: Tina Vilfan

Priredba: Matevž Granda

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja