Urša Menart je mlada režiserka. Živi in dela v Ljubljani. Slovenska javnost jo najbolje pozna po priljubljenih dokumentarcih Veš, poet, svoj dolg, Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca? Trenutno se z ekipo sodelavcev pripravlja na snemanje filma Ne bom več luzerka.

Njen novi film govori o Špeli, ki se je trmasto odločila ostati v Ljubljani, čeprav je v zadnjih nekaj letih ogromno mladih, izobraženih in ambicioznih ljudi Slovenijo zapustilo. Pri devetindvajsetih se po spletu nesrečnih okoliščin znajde na kavču svojih razočaranih staršev, osamljena in brez službe, sredi krize, ki se v Sloveniji za mnoge kar noče končati. Odloči se, da bo svoje življenje do naslednjega rojstnega dne obrnila na bolje, toda skupina novih prijateljev ji utegne že tako desetletje predolgo adolescenco samo še podaljšati.

Ne bom več luzerka je film o deziluziji in o generacijskem prepadu med »preizobraženimi« milenijci, ki jih nihče ne potrebuje, ter njihovimi starši, ki so imeli za svoje otroke visoka pričakovanja, zdaj pa le nemočno opazujejo, kako jim življenje ne steče, kot bi moralo.

 

Na kakšen način je lahko film skozi tvoje oči »tool to improve life«?

Roger Ebert, svetovni znani filmski kritik, je nekoč zapisal, da je film »empathy machine«, se pravi orodje za empatijo. Meni se zdi to dobra definicija tega, kar film lahko naredi v gledalcih. Ima to moč, da gledalca postavi v kožo nekoga, ki je popolnoma drugačen od njega samega; v kožo nekoga, ki živi popolnoma drugačno življenje. Posledično lahko človek v realnem življenju lažje razume drugačne ljudi in do sočloveka razvije empatijo. To se mi zdi pri filmu zelo pomembno. In to je po mojem tisto, kar lahko film v svetu dobrega naredi.

Kako kot režiserka hodiš po svetu in gledaš nanj? Opaziš ljudi, situacije, prostor, svetlobo?

Kar opazim in kar se mi zdi zanimivo, so elementi, ki ne sodijo skupaj. Ko so človek in lokacija ali zvok ali svetloba v nenavadnem razmerju.

Na primer: večkrat se s kolesom peljem po Litostrojski cesti do Viba filma. Na enem od križišč vedno ujamem isti patetični prizor: cesta, pročelje glavne stavbe nekega pomembnega podjetja in žalostno ječanje od neznano kod … Če bolje pogledaš, ugotoviš, da nenavadni zvok proizvaja zarjavel sistem visokih drogov, na katerih plapolajo velike zastave, ki naj bi to podjetje ponosno predstavljale.

Druga takšna stvar je skrivnostni fenomen visečih čevljev v centru Ljubljane. Postali so turistična atrakcija in folklora. Ob pogledu na te viseče gmote sem se vedno spraševala: »Zakaj?« Ko sem po dežju hodila po Trubarjevi, sem natančno opazovala kapljanje z vseh teh čevljev … Saj ne vem, ali je res, a jaz sem si vedno predstavljala, kako ta svinjarija kaplja na sredo ulice in na ljudi, in sem iskala varno pot ob fasadah hiš in se izmikala nevarnosti. To so taki bizarni detajli, ki jih opazujem …

Kar te predrami, so torej »čudni« prizori, ko se čuti in situacije križajo na nenavaden način?

Opis, ki dobro povzame take trenutke, je združitev banalnega z nadrealizmom. To pa je razmeroma pogost pojav, če dobro opazuješ svet okoli sebe.

Veliko prizorov iz realnega življenja lahko potegneš v film. To niti niso nujno spektakularni dogodki, vendar učinkujejo. Zanimivo je pobirati življenjske koščke in jih kombinirati v novo kompozicijo z elementi domišljijskega. Mislim, da če res dobro poslušaš in opazuješ, si to zapišeš in kasneje interpretiraš, dobiš boljše stvari, kot bi si jih lahko izmislil sam. Ker zgodilo se je že čisto vse … vse že obstaja. In to v bolj norih kombinacijah, kot si sploh lahko predstavljamo.

Javnost te trenutno najbolj pozna po dokumentarnih filmih. Kako si ta dejavnik združevanja banalnosti n nadrealizma izrazila v dokumentarnem filmu?

Dokumentarni film delam rada. Predvsem me privlači dejavnik »preveč informacij«, preveč impulzov, preveč dražljajev. Ne mislim, da je to nujno dobro zame. Toda delujem tako, da res intenzivno konzumiram (članke, glasbo, filme, serije).

O določeni temi začnem razmišljati, jo obsesivno raziskovati in zbirati material. Skozi proces naberem določene nepričakovane zgodbe, dejstva, asociacije. Med njimi iščem nenavadne povezave. V montaži ugotoviš, da je lahko zanimivo, če daš skupaj dva posnetka, ki ustvarita zanimiv kontrapunkt, ali pa ju zmontiraš tako, da eden razlaga drugega, čeprav sta si različna. Na primer, daš skupaj Agropop in Laibach; pa imaš isti dejavnik, ki je hkrati drugačen. Dokumentarnemu filmu se moraš prepustiti. Ne moreš ga imeti od začetka pod kontrolo. Ta »overload« vsega mi prija. Mogoče je to včasih za gledalca naporno …

So si pa dokumentarni filmi, ki sem jih do sedaj posnela, med seboj podobni. Splet okoliščin … Ti projekti so bili uspešni na razpisih in so bili financirani. Narediš en dokumentarec in se izkažeš, dobiš zaupanje pri ljudeh, ki odločajo o financah. In potem se ta način dela vali …

Že, ampak teme tvojih dokumentarcev so res dobre in za Slovence zanimive.

Ja, malo sem obsedena s tematiko »identitete« – daleč od tega, da bi bila nacionalistka; sama nacionalna identiteta, ta me fascinira. S čim se ljudje poistovetijo? In kako se sam nezavedno želiš postaviti v neki stereotip, ko si v tujini in želiš ljudem opisati Slovence, čeprav sam ne verjameš v stereotipe. Ko pa si enkrat v »velikem svetu«, to zate kljub temu je identiteta. Sama nas na primer opisujem tako: mi Slovenci smo res bizarni. Radi smo super ekstremisti. Radi se mučimo. Ponosni smo, če nam je nekaj težko. Častimo ljudi, ki trpijo, kot. npr. Petro Majdič. Nekdo gre peš na Himalajo in jo odsmuča sam. Sto tujcev te kuje v zvezde. Sedem milijard ne ve zate. Ampak v Sloveniji si kralj. Imamo ta vzgib, da smo posebni na najbolj bizaren način. Potem pa še ta naš kompleksni odnos s socializmom. Malo smo nostalgični po Jugoslaviji. Čeprav smo takrat mislili in še vedno mislimo, da smo boljši od tega. Hkrati pa se, ko se napijemo, popolnoma identificiramo. Ko si na festivalu v tujini, vedno zažuraš in se napiješ z Bosanci, Hrvati in Srbi. Ne napiješ se s Francozi. Pa tudi z Madžari, Slovaki in Čehi gre (smeh). Govorim o res butastih stereotipih. Ampak ko si enkrat »tam zunaj«, se nekako res kar vrneš na ta »debilni« imenovalec.

Recimo, filmarji poznajo režiserja Hanekeja, on je tipični German. In potem na drugi strani poznajo Kusturico, ki je tipični Balkanec. To je stereotipno – kar si želijo videti balkanskega. Ostalim filmarjem lahko torej Slovence opišem kot »tiste, ki smo vmes«. Smo zafrustrirani, ker smo malo eno, malo drugo. Nočemo pa biti nič od tega. Mislimo, da smo mnogo boljši od obojega. V resnici pa smo nekakšna čudna mešanica.

Radi se tudi na zunaj popolnoma asimiliramo, notranje pa smo ponosni. Na vse tiste, ki živijo v tujini in imajo partnerja, ki ni Slovenec, so mame tukaj tako ponosne: »Ampak veš, slovensko pa tako lepo govorijo. Tri leta stari.«

Kako poteka tvoj tipični dan? Imaš ritem in rutino?

To je zelo odvisno od tega, v kateri fazi sem z določenim projektom. Trenutno je tako, da grem vsako jutro v produkcijsko pisarno na Viba filmu. S sodelavci dopoldan sestankujemo na temo projekta, ki ga bomo snemali jeseni. Popoldan pa imamo vaje z igralci.

V fazi snemanja si cele dneve in noči na setu.

Če si v fazi montaže, je to na dan en »šiht«.

Če pišem scenarij, pa je tako … Scenaristična rutina bi sicer morala biti. Je pa zelo težko imeti to disciplino. Pišem sama doma. Če mi ne gre, imam slabo vest, pa grem raje v lokal, ker bo tam morda lažje. Cel dan sem lahko za računalnikom, pa namesto da bi pisala, berem neumne članke … Potem pa na primer ob 22:00 pisanje končno steče. To so meseci, ko si preprosto doma. Že kava s kolegi je dogodek.

Kakšen odnos imaš do tega, da moraš izkoristiti dan? Ali si slovensko »pridna«?

Moj najljubši dan v tednu je ponedeljek. To je dan, ko si napišem naloge za prihajajoči teden in si sestavim urnik. Ponedeljek zame vedno pomeni svež začetek, kjer je še vse mogoče. Nekako tako kot 1. januar (smeh).

Vedno si veliko zadam. Vsega mi seveda nikoli ne uspe narediti. Čez teden lahko malo »zabluzim«. Potem pa čez vikende lovim zamujeno. Takrat imam mir. V bistvu nimam zelo utečene rutine. Mogoče se bom tega enkrat naučila. Ne da se blazno obremenjujem s tem, ker nisem »pridna« …, ampak malo pa se.

Kakšno je tvoje mnenje o fenomenu slovenskih telenovel? Najkakovostnejši dramski igralci igrajo v žajfnicah. Kaj ta »anomalija« pomeni za slovensko televizijsko, filmsko in gledališko sceno?

Hmm … če gledam s stališča igralcev, mislim, da je to področje zanje zanimivo in novo. Žal je to trenutno edina produkcija, v kateri igralci lahko vstopijo v svet televizije. Pri nas imaš kot igralec resnično malo možnosti za izkušnje pred kamero; ker se snema tako malo filmov in serij. Mislim, da je precej takih, ki bodo ta izziv sprejeli enkrat. Po nekaj letih pa bo osip kakovostnih igralcev pri telenovelah velik.

Dobra stran telenovel je tudi ta, da se ljudje ponovno navadijo poslušati slovenščino v igranem filmu/nanizanki. Gledalcem se tu namreč zatakne. Navajeni so brati podnapise, ne pa poslušati dialoga.

Druga plat razmaha telenovel je slabša. Dogajata se damping honorarjev in vedno večji pritisk glede tega, koliko se lahko v enem dnevu posname. Norma pri telenoveli je en snemalni dan in pol za eno epizodo. TV-hiše iz tega vlečejo napačne lekcije. Seveda se ta žanr lahko posname tako hitro. Za epizodo serije, kot je npr. Orange is the new black, pa je način snemanja drugačen. Za tako epizodo je potrebnih 5 do 7 snemalnih dni.

Pri nas smo torej format telenovele osvojili. Produkcije jih znajo posneti tako, da bodo ljudje to gledali. To je dobro. Po drugi strani pa formata zahtevne serije še nismo osvojili. To sta dva različna žanra, vsak s svojimi pravili, standardi in zahtevami.

Posledično se lahko znižujejo tudi standardi za film; in dejansko se. V Sloveniji imamo enega najnižjih povprečnih budžetov za igrani celovečerec v celotni Evropi, vključno z Bolgarijo, Madžarsko in Srbijo. Če primerjamo budžet glede na BDP, pa smo čisto, čisto zadnji. To pomeni, da pri projektih izgubljamo dobre ljudi, ker jih ne moremo plačati. V ekipo nato pridejo ljudje, ki nimajo izkušenj iz filma, temveč iz recimo telenovele … Dober kader beži k reklamam, kjer je denar. Produkcijski standardi so bili včasih dobri. Danes so pa že res blizu dna.

Kako torej, da še nisi pobegnila v tujino?

To vprašanje je stalnica; predvsem prijateljev mojih staršev. Stalna mantra: »Kaj sploh še delaš tukaj? Pojdi, dokler si mlada. Spakiraj …« To je spet ta slovenski sindrom.

Ampak zakaj nisem šla? … Na začetku je bil tu splet okoliščin. Nisem sicer imela fiksne ideje, kje bom delala. V času študija nisem šla na Erasmus, ker tega AGRFT ni prakticiral.

Podiplomski študij se mi je zdel predrag. Razmišljala sem: ali naj dam 15.000 evrov za eno leto magistrskega študija v tujini ali pa za ta denar raje kar posnamem kratek film? Česar potem seveda nisem naredila. Sem pa takoj po diplomi začela delati pri projektih.

Zadnja tri leta, odkar resneje delam, pa se mi zdi, da sem ravno v taki fazi, da bi morala, če bi šla v tujino, začeti z ničle. Doma pa v osnovi zdaj že vem, kako stvari delujejo. Malo se mi je pa uspelo vpeti v naš prostor. Zdi se mi, da je tukaj dovolj prostora za moje delovanje.

Kajti o čem lahko jaz govorim v Švici ali pa v Kanadi? Razen o gastarbajterskih zgodbah, ki jih je tam mnogo. Ampak ali te zgodbe res zanimajo Švicarje? Te zgodbe zanimajo nas. Te zgodbe lahko pripovedujem tudi od tukaj. Kaj lahko jaz ponudim nekomu v Kopenhagnu? S Slovenijo in z Ljubljano imam res intenziven »love & hate« odnos, iz katerega veliko lažje črpam zgodbe. Tako lahko ustvarim tudi najmočnejše orodje za empatijo oz. najboljši film. Tudi tujini lažje govorim o Sloveniji, če delam tukaj. Mogoče pretiravam in mi bo čez deset let žal … Trenutno pa čutim, da lahko več ponudim, če črpam iz domačega okolja. Sploh glede na to, da me skozi vse moje delo fascinira tematika identitete.

In prav to je tudi tematika tvojega novega filma v nastajanju. Dve tretjini kolegov naše generacije je šlo v tujino. Smo mi, ki ostajamo, neumni oz. bojazljivi?

Navdih zanj sem dobila, ko je bila v nekem trenutku celotna moja družba s sestro vred v tujini. Petnajst jih je bilo naokrog, trije smo samevali v Ljubljani. Tudi sama sem se spraševala, zakaj sem sploh še tukaj. Pa še vsi so me spodbujali, naj grem. Spraševala sem se, ali smo mi, ki ostajamo, res največji tepci. O tem bo govoril tudi novi film.

Sicer pa mislim, da je tako: če si specifičen kader, recimo medicinska sestra, je delo v Švici resnično bolje plačano in je kakovost tvojega življenja res boljša, če greš. Če pa si umetniški ustvarjalec, mislim, da med državami ni takih razlik. No, edino ena pa je: urejenost avtorskih pravic. Pri nas do teh pravic ni spoštovanja niti s strani države, kaj šele s strani uporabnikov. Na primer: moji dokumentarci so, sploh v času praznikov in počitnic, precej aktualni za predvajanje. Kar zadeva mene, pa je čisto vseeno, ali jih predvajajo enkrat ali desetkrat, jaz nimam od tega nič. Izločena sem iz igre. To je na primer razlika med mano in nekom, ki dela v Veliki Britaniji ali pa recimo na Hrvaškem.

Tvoje mnenje o državi in njenem odnosu do kulture je torej … slabo.

Ja, kar me najbolj mori, je apatija tistih, ki odločajo. Ko se o isti temi že desetič pogovarjaš z ministrom za kulturo in vidiš, da še vedno ne razume, se vprašaš, kje vendar živiš. Sama sem sicer precej vpeta v mehanizme, ki spadajo k produkciji filma.

Mislim, da minister nima interesa nikomur v vladi razložiti, zakaj bi ljudje sploh potrebovali kulturo. Sicer ni neumen človek. Vedno naj bi vse razumel in vedno kima. Ampak res čisto nikoli ničesar ne naredi v korist kulture. Ob vsaki priložnosti že vnaprej pove, da ni denarja in da se ne da prav nič premakniti. Obupno. Kako ima lahko stranka upokojencev pod okriljem kulturni resor? Upokojencem ne daš v upravljanje ne šolstva in ne kulture. In to ti vse pove tudi o tej vladi in o stanju države.

Kakšno pa je vzdušje med mlado generacijo slovenskih režiserjev?

Smo močna generacija; tako v filmu kot v gledališču nastajajo odlični projekti. Mlada moč sceno rine naprej. Sama stroka je močna; pa ne samo režiserji, temveč vsi poklici, ki soustvarjajo svet filma in gledališča.

Med kolegi režiserji vlada dobro vzdušje in smo prijatelji. Ni tako, kot je bilo pri starih generacijah, ko je veljalo, da so vsi sprti in da vsi pijejo. Tega danes ni.

Ne moremo si privoščiti, da bi bili pijanci, ker moramo delati. Včasih si si lahko s honorarjem za celovečerec menda kupil stanovanje. To starejšo generacijo smo praktično izgubili. Nihče ne dela več. Ti, ki so danes veterani, so stari malo čez petdeset let. In tudi oni so tisti, ki rinejo in ki morajo resno delati.

Naša generacija je torej bolj enotna, kolegialna in povezana. S tega stališča je situacija pozitivna.

Urša Menart bo nastopila 1. decembra na mednarodnem festivalu umetnosti, znanosti in arhitekture Orodja za boljše bivanje, ki ga Outsider prireja v mestnem muzeju. Ne zamudite!

 

Pogovarjala se je: Ana Kosi

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja