VAN DER ROHE VS. FARNSWORTH

od • oktober 13, 2015 • Hiše, OsebnostiKomentarji (0)2264

Konflikti med arhitektom in naročnikom so verjetno že od nekdaj stalnica arhitekturne stvarnosti in nič ne kaže, da se jih bomo v prihodnosti znebili. Razrešitev konfliktov je sicer najpogosteje podobna kompromisu, vendar pa iz zgodovine poznamo tudi tako ekstremne primere, kot je oslepitev arhitekta (čeprav gre očitno v primeru oslepitve Postnika Jakovljeva, arhitekta Ivana Groznega, za mit, ki so si ga morda izmislili kar arhitekti sami. Jakovljev je namreč po domnevni oslepitvi, ki naj bi se zgodila zaradi carjeve želje, da ne bi nikoli več zasnoval tako čudovitega objekta, kot je Vasilijeva katedrala na današnjem Rdečem trgu v Moskvi, še projektiral in zgradil vsaj še dve cerkvi). Po drugi strani pa niso zmeraj arhitekti tisti, ki v razmerju z naročnikom potegnejo kratko: Frank Lloyd Wright je tako v znanem škandalu izvedel »sovražni prevzem« naročnikove žene Mamah Borthwick, s katero sta nato začela pravo chronique scandaleuse. Ta se je sicer končala tragično, Mamah je leta 1914 namreč skupaj z večino drugih prebivalcev Wrightovega doma postala žrtev morilskega služabnika, medtem ko je bil arhitekt v Chicagu. Nasploh pa se zdi, da je obvezen spremljevalec vsake ikonične arhitekture vsaj majhen škandalček, in nič drugače ni s proslavljeno hišo Farnsworth, ki jo je Mies van der Rohe v štiridesetih zasnoval za premožno in izobraženo dr. Edith Farnsworth.

Farnsworth-Residence

1
Naročilo za ikonični objekt visokega modernizma je Miesu prineslo druženje z naročnico na neki zabavi v prelomnem letu 1945. Rezultat, transparentni enovit volumen, dvignjen nad terenom obsežnega pogozdenega posestva v Illinoisu, je od dokončanja leta 1951 obvezna referenčna točka zrelega povojnega elitnega modernizma, ki uteleša vse povojne predstave o novi transparentni arhitekturi in družbi. Kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) je prav tako od svojega nastanka dalje kontroverzen objekt, ki razen krožnega zaprtega toaletnega volumna ne ustvarja nikakršnih koncesij konvencionalnemu zasebnemu načinu življenja (ena ustaljenih kritih takšne »radikalne« in obenem elitne arhitekture je seveda vprašanje, kakšna vzpostavitev arhitekturne zasebnosti je sploh potrebna, saj zakoni o zasebni lastnini na obsežnem posestvu brez bližnjih sosedov skrbijo za morda še bolj otipljiv zid, kot bi ga lahko postavil kakršenkoli arhitekt …). Nekako v teh linijah se je začel tudi spor med naročnico in avtorjem arhitekture, ki je kulminiral kar v dveh vzporednih tožbah: Mies je tožil dr. Farnsworthovo zaradi neizplačanih stroškov (ni šlo le za honorar; arhitekt je bil v tem primeru tudi izvajalec), naročnica pa je na tožbo odgovorila s svojo, v kateri je na zatožno klop postavila kar Miesovo arhitekturo in pred sodiščem poskusila dokazati nemarnost arhitekta.

3
House Beautiful, konservativni ameriški časopis za arhitekturo in notranjo opremo, je na vrhuncu spora leta 1953 objavil članek z naročnico, v katerem je izrazila svojo kritiko lastnega naročila, kjer lahko prepoznamo nekaj vzorcev kritike, ki že od nastanka spremlja ideale modernističnega snovanja: »Mies govori o svobodnem prostoru; vendar pa je ta prostor zelo določen. V svojo hišo ne morem postaviti niti omare za oblačila, ne da bi upoštevala, kako bo ta od zunaj vplivala na celoto.« Naročnica je povzela svojo občo »skrb« za arhitekturo z besedami: »Nekaj je treba reči in storiti glede takšne arhitekture, v nasprotnem primeru arhitektura ne bo imela več prihodnosti.« Lotila se je celo znanega Miesovega gesla, kjer je dokaj nedomiselno izjavila: »Mies pravi, da je manj več. Ko pa vemo, da manj ni več, ampak preprosto manj.« Simptomatično je časopis ob članku objavil oglas za žaluzije, v katerem je morda čisto nezavedno združil kritiko modernističnega oblikovanja in poslovne priložnosti …

01_farnsworth

2
Ker je Mies na sodišču dokazal, da je naročnica pred izgradnjo potrdila načrte, je dr. Edith Farnsworth sodbo izgubila, nasprotno pa je bila sama prisiljena arhitektu poravnati zapadle obveznosti. Vendar pa je bila sodna zmaga dokaj slaba publiciteta za transparentne Miesovske zasnove, še posebej, ker je hiša Farnsworth postala še politični škandal(ček); na vrhuncu spora se je namreč v javno debato vmešal še nihče drug kot Frank Lloyd Wright, tedaj že ostareli patriarh ameriške arhitekture, ki je z nelagodjem zrl na povojni funkcionalizem, ki se je z mnogimi pred vojno prebeglimi evropskimi arhitekti začel bliskovito širiti tudi po Združenih državah. »Zakaj ne zaupam in celo nasprotujem tako »internacionalizmu« kot tudi komunizmu?« se je retorično vprašal in si odgovoril: »Ker oba po svoji naravi težita k uničenju v imenu civilizacije.« Po Wrightovem mnenju so bili zastopniki internacionalnega sloga obenem tudi zastopniki »totalitarnih« režimov in torej neameriški. Biti neameriški pa je bilo v času hladne vojne in McCarthyjevega lova na čarovnice (torej na prave in domnevne komuniste) dokaj nevarno …

plan

 
Miloš Kosec

 

 

Sorodne vsebine

Komentarji