Pišem vam v tiste daljne kraje, dlje od papirusovih ločij Nilovih delt, mimo zlatega Kaira iz vaših časov, še naprej, v Ozirisova prostranstva. Nihče ne ve, ali lahko to pismo doseže vaš naslov. Kraj, kjer lebdi vaša pokojna duša. Kličem vašega duha, spoštovani arhitekt.

Dovolite mi, da se vam na kratko predstavim. Sem Novogoričanka in imam privilegij, da vem za vaše ime in poznam vašo vilo na Rafutu. Ne, seveda se nisva nikoli srečala. Ločijo naju stoletje in tri vojne, in Nova Gorica je mesto, ki so si ga omislili šele po vaši smrti. Drznem si poenostaviti, da sva iz istih koncev. V otroštvu sem se mimo vaše vile neštetokrat peljala. Nikoli nisem vanjo vstopila. Bila mi je pravljično tuja.

Ravno v teh dneh veliko mislim na vas in poizvedujem o vaši skrivnostni vili, berem najrazličnejše zapise. Obstajajo polizgubljeni dokumenti, imena in letnice o vas in vaših uspehih, obstajajo nekakšne birokratske ekspertize in posnetki zdajšnjih in prejšnjih in nikolišnjih stanj vaše vile. Včasih se njene fotografije pojavijo v žalostnih člankih lokalnih časopisov.

Zdaj se zagotovo že sprašujete, kaj želim od vas. Pišem vam iz dveh razlogov. Prvi je opravičilo, drugi je prošnja za vaš skriti povratni znak.

Foto: Tomaž Šantl

Prvič: Opravičilo

Opravičujem se vam za lastno brezdušnost, da se nisem že poprej bolj zanimala za vašo osebno zgodbo in se kot stanovska kolegica poklonila izjemni arhitekturi vaše vile na Rafutu. Opravičujem se vam tudi kot meščanka Nove Gorice, mesta, ki se je desetletja mačehovsko obnašalo do vaše zapuščine. Opravičilo velja tudi v povezavi z vsemi mojimi učitelji zgodovine, ker me niso nikoli popeljali k vaši vili in ker so mi zamolčali vaše ime, če jim je bilo znano.

Vaše izjemno domovanje v zadnjem času kljuvajo najrazličnejše nevidne sile. Kradejo mu še zadnje dostojanstvo, izropane so še zadnje dragocene malenkosti iz njegove notranjščine. Nekateri vaši predmeti verjetno že desetletja krasijo anonimne dnevne sobe nepoklicanih dedičev ali pa so strohneli na katerem od smetišč zgodovine. Kje so vaše stvari, mize, lestenci, kje kakšna fotografija iz kronike tistih dni, ko ste bili srečni s svojo hišo? Kje so vaše dragocene slike, ki ste jih iznenada zapustili leta 1946?

Ali veste, da so notranjščino vaše vile, njene stenske poslikave, po vašem odhodu prebelili v sanitarno belo? Kot bi jo preoblekli v beli prisilni jopič anonimnosti! V vaše nekdanje salone in spalnice so naselili tujo vsebino, ki je v zidove vbadala bojlerje, sanitarne kotličke, WC-školjke, vrtala odduhe, izduhe, konzole skladiščnih polic. Samo to še ostaja. Brezvredje.

Prepričana sem, da vas je globoko razžalostilo, ko so pred kratkim vaši vili, vašemu svetemu kraju, zazidali vhode in okna, da bi preprečili vstop še zadnjim nadobudnim kradljivcem in skruniteljem. Zdaj je vila postala brezčutna, ker je obnemela in oslepela, ne more si izreči niti svoje lastne sodbe.

Foto: Tomaž Šantl

Drugič: Prošnja za vaš povratni znak

Verjamem v tovrstna naključja. Človeka srečaš, ko je najbolj pravi čas za to. Morda bom prek tega pisma vzpostavila stik z vami?

V petek, 2. junija 2017, sem se s tremi kolegi, tankočutnimi osebami, oglasila na vašem posestvu na Rafutu in vohljala okoli hiše. Iskreno vam priznam, da sem po tihem upala na nadnaravno srečanje z vami. Čakala sem na vaš skriti znak. Da mi pošljete čudno ptico, da mi preleti glavo, ali da mi zlata kača preseka pot. Da se mi na oknu stolpa vaše vile prikaže čudna senca. To bi zagotovo bili vi. Pa se ni nič zgodilo. Vse je bilo negibno in neskončno tiho.

Vaši onemeli hiši smo kolegi vsaj za tisti petek skušali povrniti nekaj nekdanje slave in dostojanstva. Popraviti, vsaj zakriti, spremeniti, pobožati, pozlatiti. Naj se vaš duh, cenjeni kolega arhitekt, za trenutek zazre v fotografije, ki so nastale. Prilagam jih pismu kot naš skromni poklon vam in vaši vili.

Ponižno se za konec obračam na vas še z nenavadnim vprašanjem: ali nam lahko, gospod Laščak, pošljete najmanjše znamenje in nas navdihnete z rešitvijo za tragedijo svoje vile? Nam lahko pošljete nekoga, ki bi lahko vašo vilo rešil dolgoletnih muk, samomora iz osamljenosti?

Vaša vila je naši državi prezahtevno proračunsko breme. Kot bi bilo najpreprosteje, če bi vile nikoli ne bilo. Odkrito sem pesimist, ne vidim luči upanja.

Kako strašno zanj, če mora arhitekt zapustiti svojo lastno vilo, svoje najintimnejše delo. Vas je tako močno klical Kairo, da ste zapustili svoj dom, svojo rafutsko ljubezen, najlepšo arabesko iz svojih najljubših sanj?

Prosim, razumite in sprejmite mojo skrb za vašo vilo kot nevsiljivo in nadvse dobrohotno. Moja žalost je z vami. Čista in iskrena.

Morda se srečava. S spoštljivimi mislimi,

Tinka Beltram Prekovič, arhitektka

Foto: Tomaž Šantl

Ljubljana, 7. 6. 2017

Pismo smo objavili v sklopu male monografije, posvečene arhitektu Antonu Laščaku, v 10. številki revije Outsider, poleti 2017

 

 

Kronika vile Rafut

  1. maj 1907 – arhitekt Anton Laščak od dedičev Enrica Palma kupi posestvo na Rafutu na Pristavi pri Gorici, na južnem pobočju Kostanjevice, da bi tam postavil lastno vilo s parkom

1908–1909 – v Kairu pripravlja načrte za vilo, vratarnico in park

  1. maj 1909 – dokončanje načrtov
  2. julij 1909 – pridobitev dovoljenja za gradnjo vile in vratarnice

1909–1914 – zgraditev vile in vratarnice v neoislamskem slogu

1914–1918 – v času prve svetovne vojne je vila močno poškodovana, predvsem njena severna in vzhodna fasada, terasa na severni strani, stolp in stranske notranje stopnice

1928 – arhitekt vilo ustrezno obnavlja in nekatere njene poškodovane elemente kasneje razstavi v parku

1940–1945 – drugo svetovno vojno arhitekt preživi v vili Rafut; objekt je med vojno bombardiran, porušen je jugozahodni vogal z odprto teraso

  1. oktober 1946 – Anton Laščak z ženo zapusti vilo in se pri devetdesetih letih vrne v Kairo; v vili naj ne bi nikoli zares stalno živel, pred drugo svetovno vojno naj bi v njej bival le v poletnih mesecih; pred smrtjo ga v povezavi z dosmrtno rento in vilo ogoljufa neka italijanska zavarovalnica
  2. december 1946 – Anton Laščak v Kairu umre

februar 1947 – zapuščinske razprave po arhitektovi smrti se ne udeleži nobeden od sorodnikov, niti hči Plautilla Angelina Francesca (sinova Fabrizio Antonio Giuseppe in Romeo Italico Alessandro sta takrat že pokojna); vilo si prilasti italijanska zavarovalnica

konec l. 1947 – priključitev goriškega ozemlja, kjer stoji tudi vila, k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji; v vilo se vseli Higienski zavod (kasneje poimenovan Zavod za zdravstveno varstvo); vila je neustrezno pozidana in adaptirana, sledijo tudi številni posegi v notranjosti in neustrezne sanacije

po l. 1991 – po ustanovitvi samostojne države Slovenije nihče ne vloži zahtevka za denacionalizacijo vile

2002 – v medijih se pojavi informacija, da bo vila prodana in preurejena v igralnico; zgodovinar in novinar Tino Mamić javno opozori, da gre za dragoceno dediščino, ter pozove k ohranitvi in zaščiti vile

2003 – vila Rafut in njen park sta razglašena za spomenik lokalnega pomena; tega leta se iz nje izseli Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica; vila je od takrat prazna in slabo vzdrževana, tarča kraj in vandalizma

2007 – takratna vlada načrtuje ureditev vile v protokolarni sedež Evro-sredozemske univerze EMUNI in v proračunu zagotovi 2,2 milijona evrov za obnovo; projekt je z menjavo vlade v celoti opuščen

2013 – lastnik vile, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS (MIZŠ), se odloči za obnovo vile v okviru javno-zasebnega partnerstva in prične pripravljati razpisno dokumentacijo za iskanje zasebnega vlagatelja

2014 – MIZŠ vloži 49.000 evrov v popravilo strehe ter zazidavo oken in vhodnih vrat zaradi nenehnih vlomov in skrunitev vile

  1. oktober 2015 – MIZŠ objavi javni poziv za iskanje zasebnika, ki bi vilo prenovil v okviru javno-zasebnega partnerstva (poziv je objavljen v slovenščini, angleščini, arabščini, italijanščini, nemščini in francoščini); v vili si ne bo mogoče urediti zasebne rezidence – dovoljena namembnost: trgovska, oskrbna, poslovna, storitvena, gostinska dejavnost, manjša obrt, prostori javne uprave; poziv je do danes neuspešen

2016 – župan Nove Gorice poda predlog MIZŠ, da se lastništvo vile in parka prenese na Ministrstvo za kulturo RS, ki bi lahko vilo Rafut uvrstilo na seznam najbolj ogroženih in kakovostnih enot kulturne dediščine ter tako zagotovilo sredstva za njeno prenovo

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja