18: BOROVNICA IN KRVOSES

od • februar 12, 2016 • VITRUVIUSKomentarji (0)817

Lili Sanela štiriindvajset ur od trenutka, ko ji je Klementina Hagenbohm razodela skrivnost njenega resničnega porekla, preživi v peklu. Da se ji je Klementina namenila nekaj tako odločilnega izreči zadnji trenutek in imela zraven še določena pričakovanja, je zaplet, vreden žanra, v katerem se nahajamo. Ker pa je žanr v našem primeru cepljen na kruto resničnost, se Lili Sanela od trenutka, ko zapusti sobo za pogovore v zaporu Lizzie Borden in se z One Direction Tours in meglo v glavi odpelje domov v Križ in Karolino, ne more spomniti ničesar, kar bi glede novice lahko ukrenila. Da naj jo reši? Kako? Zakaj? Spoznanje, da je Klementina njena rodna mati in ne stara teta, ki niti ni v krvnem sorodstvu (krvno sorodstvo pa Hagenbohmi cenijo nad vse), konec koncev ni povzročilo nobene bistvene spremembe na zemljevidu Lili Sanelinih emocij. Če že, je sprožilo novo travmo: in popoln pobeg malih sivih celic. Brez ideje Lili Sanela ostane ves večer, vso noč na ponedeljek in celo naslednje dopoldne, in ko jo mami Alma in sestra Olga (po novem sestrična Alma in za generacijo oddaljena nečakinja Olga) povabita na trening v Telo Pepa, vabilo zavrne, ostane doma in se tolaži z hrano – še vedno popolnoma brez ideje.

Ko se približuje čas za odhod na sodišče, Lili Sanela razmišlja, da bi mogoče zbolela. Mogoče tudi je zbolela – da bi bilo to, kar ji je povedala Klemenitina, res, se ji še ta trenutek zdi nemogoče. Ali naj pove Almi? Ali naj bo za vedno tiho? Ali naj požre mešanico Alminih tablet za boljšo prekrvavitev, manjši apetit, zmanjševanje strij? Od tega bi gotovo vsaj začasno zbolela. Ali naj se kar takoj ubije? Čez nekaj dni bo verjetno sirota. Kaj, če je Hagenbohmi ne bodo več hoteli v družini? Čez noč jo lahko vržejo na cesto. Brez družinskega zaledja pa Lili Sanela ne obstaja. Joj, ali naj se res kar ubije? Ko se Olga in Alma vrneta s treninga, jo Alma neceremonialno zvleče iz postelje, in Lili Sanela nima druge izbire, kot da se pripravi in z družino odide na sodišče – brez ideje.

Ko sodnica Njena milost Strauss Klementino spozna za krivo in ji dodeli datum za smrtno kazen z obešanjem tri tedne kasneje, sledi kratek trenutek olajšanja – zdaj je tako ali tako za vse prepozno, vsega je konec. Lili Sanela obsedi, potem jo Alma dvigne pokonci in odvleče v avto. Hagenbohmi se v procesiji odpeljejo na slavnostno kosilo v restavracijo Borovnica, grb in jelen.

V Borovnici, grbu in jelenu, ki jo je leta 1787 postavil neki gurmanski Hagenbohm, ki se danes ponaša s sedmimi ferrandovimi ščukami in kjer petdeset gramov kosila na osebo stane dvesto olmov, Lili Sanela sedi in strmi predse, dokler je Olga, ki si je dala pri sedemnajstih letih odstraniti želodec in se od takrat hrani izključno parenteralno, obtoži ponavljanja za sabo.

– Mami, Lili Sanela strada.

– Lili Sanela, zakaj ne ješ?

– Ne morem.

– Kaj je zdaj to? Menda ne bi bila rada kot Olga? Še tebe je popadlo.

– Kaj pa je narobe z mano?

– Nič, ljubica. Samo ne bi rada še enkrat gledala okrevanja, kot je bilo tvoje po resekciji. Poseg na koncu koncev vendarle ni bil … Ni bil naraven.

– Moj bog, mami. A zdaj smo že pri tem diskurzu? Kaj je naravno? Čakam, da boš začela s kreacionizmom.

– Ne prepiraj se z mano, ljubica. Danes je vesel dan.

– Dan, ki sem ga jaz načrtovala.

Alma ignorira starejšo hčer, se loti svojega motovilca na ingverjevi peni in pozabi na Lili Sanelo. Lili Sanela je še vedno brez ideje. Ko Hagenbohmi pojejo predjedi, glavne jedi in priloge, naročijo torto. Torta je v obliki Klementine Hagenbohm, ki ima okrog vratu zanko. Staremu Ludviku se zdi “zabavna”. Ko vanjo zarežeš (zareže Olga; odkar ne more jesti, si lasti privilegij rezanja), je torta rdeča, ker gre za rdečo žametno torto. Vsi so sproščeni, saj danes z njimi ni bratranca Stirlinga, ki je bil (kako čudno) odsoten tudi v sodni dvorani. Svobodni so. Jedo torto, pijejo penino Jean-Rémy in se veliko smejijo. Skozi okna Borovnice, grba in jelena proseva idilična zimska svetloba, ki spominja na pozni marec. Celo skrbi glede PTH so jim za trenutek padle z ramen. V kolektivu biroja Vitruvius je vsaj za to idilično, zlato, fey popoldne vse v najlepšem redu.

Potem Alma Gris Hagenbohm iz niča pade po tleh.

– Alma?

– Mami?

Deset Hagenbohmov nemudoma plane po njej. Jakob Gris se bled obrne k obrazom nad sabo.

– Hitro! Rešilca!

mala

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar

 

Sorodne vsebine

Komentarji