VSTOPNINA ZA TIVOLI?

od • december 21, 2016 • Razmislek, TrajnostnoKomentarji (0)1337

Cesar Jožef II. je bil med svojimi številnimi sorodniki v vseh osmih stoletjih zgodovine Habsburžanov verjetno edini, ki je premogel vsaj malo revolucionarne žilice. Ta se ni kazala le v ukinjanju samostanov in podržavljanju cerkvenih posesti ter preobrazbi raznolikih podedovanih habsburških dežel v eno monarhijo z enotno upravo, ampak tudi v majhnih, manj opaznih, pa simbolno ravno tako pomembnih gestah. Med njih lahko štejemo tudi odprtje obsežnega baročnega parka cesarske poletne rezidence Schönbrunn pri Dunaju javnosti. Po skrbno urejenih nasadih in sprehajalnih poteh so se pred tem namreč lahko sprehajali samo dvorjani. Eden izmed dvornih aristokratov se je pri cesarju pritožil, češ da si bo moral odslej pri sprehajanju park deliti z navadnimi smrtniki. Cesar pa mu je odgovoril: »Če bi se hotel jaz družiti izključno s sebi enakimi, bi se lahko sprehajal samo po Kapucinski grobnici, med grobovi svojih cesarskih prednikov.«

Cesar Jožef II

Pred dvema dnevoma je po spletu in v nekaterih medijih zaokrožila vest, da novi predlog odloka Meste občine Ljubljana o koncesiji za upravljanje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib predvideva možnost prihodnjega zaračunavanja vstopnine. Predlog je vključeval stavka »Viri financiranja javne službe so […] 3. vstopnine na območju krajinskega parka« in pa »Višino vstopnine določi mestni svet s sklepom.« Nekateri mestni svetniki so opozorili na nenavadno formulacijo in zahtevali umik spornih delov. Po pričakovanju se je izkazalo, da tudi predlagatelj, torej Mestna občina, ni imela v mislih uvedbe vstopnine na območje parka Tivoli in hriba Rožnik (samo predstavljamo si lahko, kakšna bi bila javna reakcija!). Občinski oddelek za varovanje okolja je sporočil: »Nikakor ni mišljeno, da se bo upravljanje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib financiralo z vstopninami, ki jih bodo plačevali uporabniki parka, temveč je s tem določilom odprta možnost, da lahko upravljalec v prihodnosti zaračuna na primer za vodene oglede parka, tematske poti ali vstopnino v programski del informativnega centra.«

Tivoli sredi 19. stoletja

Morda bi se kdo vprašal, kje je potem sploh problem? Kljub temu, da v dobre namene mestne oblasti v tem primeru ne dvomimo, pa dejstvo ostaja, da je oblikovanje nekaterih stavkov v predlogu odloka odpiralo prostor za morebitno drugačno interpretacijo, ki bi jo lahko, če bi se družbene in ekonomske razmere dovolj spremenile, začeli morda tolmačiti ravno z uvedbo vstopnin na območje največjega ljubljanskega rekreativnega območja. Spomnimo se na podoben primer, ideje o privatizaciji vodnih virov, ki smo se jim zaenkrat uspešno (in odmevno) uprli v vpisom pravice do pitne vode v ustavo. Zato je treba biti pozoren, in da, celo sumničav. Zakonodaja ni objektivna zbirka pravil, ampak jo vsaka nova situacijo poskuša interpretirati po svoje. Ohlapni in dvoumni stavki se nam danes morda zdijo smešni ali nezaslišani, jutri pa bi lahko postali glavni pripomoček pri uresničevanju distopične »vizije« ograjenega mestnega parka.

Fran Krašovec: Zimska študija o Tivoliju, 1930

Cesar Jožef II. si je na koncu svojega življenja, razočaran nad neuspehom svojih reform in nad silovitim uporom svojih podložnikov pred številnimi političnimi spremembami, na svoj lastni sarkofag v Kapucinski grobnici želel vklesati: »Tu leži Jožef II, ki se mu je v življenju ponesrečilo vse, česar se je lotil.« No, vsaj Schönbrunnski park je ostal javno dostopen vse do danes. Če gre pri tem za povsem samoumevno dvestoletno tradicijo, pa ne smemo pozabiti, da se danes od vseh koncev prikazujejo tendence po privatizaciji, komercializaciji, kontroli in nadzoru javnega prostora. Zato je treba biti nenehno na preži – v nasprotnem primeru se bomo morda nekega jutra zbudili v svet, ki bo razveljavil vse razsvetljenske koncepte, ne glede na to, kako samoumevni so se nam zdeli dve stoletji, pri tem pa bo silam sprememb, »reform« in »optimizaciji stroškov« v pomoč zakonodajni okvir, proti kateremu ni nihče pravočasno protestiral. Danes se na žalost odvijajo predvsem bitke za osnovne dobrine: za vodo (ta je bila uspešno dobljena), zdravo hrano, rekreacijo, zrak, prostor.

 

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji