V časih, ko se poklic arhitekta še ni izoblikoval, so na gradbiščih prevladovale izučene in hierarhično organizirane kamnoseške delavnice, ki so jih le v primeru zares zahtevnih in obsežnih gradbišč (na primer srednjeveških katedral in večjih utrdbenih kompleksov) usmerjali osrednji nadzorniki del – bodoči arhitekti. O delavcih na srednjeveških gradbiščih, torej izučenih mojstrih in njihovih pomočnikih, ne vemo mnogo – roka s kladivom in dletom jim je že pred stoletji umahnila, za sabo pa niso pustili (oziroma se niso ohranili skoraj nikakršni načrti. Vendar pa so na svojih delih mnogokrat pustili bolj oseben pečat kot marsikateri današnji gradbiščni delavci. Na srednjeveških zgradbah, še posebej na bolj zahtevnih kamnoseško obdelanih kosih, pogosto srečamo runam podobne znake, vklesna z dletom – ta kamnoseška znamenja so še danes dobro vidni podpisi nekdanjih visokokvalificiranih delavcev. Ob podrobnejšem pogledu se tako enovita in skladno zgrajena gotska cerkev jasno izkaže za sad ubranega sodelovanja mnogih različnih graditeljev. V dobi, ko so znali brati in pisati le duhovniki in menihi, so kamnoseška znamenja služila za obračun opravljenega dela, obenem pa tudi za avtorski podpis ponosnega ustvarjalca. Avtorski, skoraj umetniški ponos torej, ki nam sicer že davno pozabljene ustvarjalce izpred več kot pol tisočletja s samo enim pogledom približa skoraj na otip. Obenem pa gre tudi za zgodnje primerke tržnega loga (vklesane znaki so kamnoseki kot prepoznavne poklicne embleme pogosto izobesili tudi nad svojimi delavnicami).

stonemasons-signs strassbourg

Znamenja, ki so jih za sabo pustili kamnoseki v petih stoletjih ene same (četudi ogromne) gradnje: Strasbourške katedrale (vir)

Zato kamnoseška znamenja niso zgolj umetnostnozgodovinska opomba, pripomoček pri dataciji zgradbe in pri njeni umestitvi v regionalne umetnostne tokove. Dajejo nam misliti tudi na odsotnost sledov delavcev na sodobnih gradbiščih. Kajpak ne pričakujemo, da bi na koncu gradnje arhitekt ali investitor delavcem razdelil dleta in pričakoval, da v betonske plošče in nosilce vklešejo svoje začetnice. Vendar pa je zgodovinska tendenca izginjanja sledov posameznikov, ki so sodelovali pri gradnji, na dlani. Deloma je povezana z razvojem tehnologije. Romanski zidovi so tako skoraj izključno zgrajeni iz skrbno obdelanih, pravilnih klesancev, saj je bila natančna (a zamudna in draga) gradnja edino zagotovilo za statično trdnost stavbe. Z razvojem znanja in tehnologije so masivne in pravilne romanske zidove zamenjali gotski, kjer so bili natančno obdelani le še ključni kosi, kot so vogelniki, portali in okenski okvirji. Ker je bil preostanek zidu zgrajen iz nepravilnih kamnov, skal, drobirja in tudi že opek, se je ustrezno zmanjšalo tudi število kamnoseških znakov. Podobna tendenca se nadaljuje do baroka, kjer je marsikatera obsežna palača zgrajena že izključno iz opeke in kamnitega drobirja, videz masivnosti pa ji pričarajo le rustični fasadni ometi. Nekako v istem času (morda skupaj z vzponom pismenosti) izginejo tudi kamnoseška znamenja.

1

Sledovi graditeljev se reducirajo še naprej. Četudi gradbinci na zidovih ne puščajo več svojih podpisov, pa lahko do zgodnjega devetnajstega stoletja zasledujemo še zelo različne, nestandardizirane postopke gradnje, po katerih lahko izsledimo izročila posameznih delavnic. Gradnjo kot kolektivno dejanje zapečatita dva nova trenda: vzpon samostojne figure arhitekta, ki si na gradbišču prisvoji vso odgovornost, zraven pa pobere še vso slavo, ter industrijska revolucija, ki standardizira postopke gradnje do te mere, da so si stanovanjske hiše devetnajstega stoletja širom Evrope že podobne kot jajce jajcu.

ptujska gora kamnoseska znamenja

Kamnoseška znamenja na Ptujski Gori

Tako nam v današnjih dneh industrializirane gradnje ostane le element naključja: v abstraktne, sušeče se mase betona se lahko vtisnejo kvečjemu sledi goloba ali mačke, ki se ne menita za oznake, da se beton še strjuje. Danes pri novogradnjah redko srečamo celo tablo z imenom arhitekta – kvečjemu je varno skrita na temeljnem kamnu nekje pod kletno ploščo. Ostanejo nam le še gladke površine, ki v trenutku, ko prenehajo biti gradbišče in ko jih delavci zapustijo, z ničemer ne izdajajo sledov desetin rok, ki so sodelovale pri njihovem stvarjenju. Ta zapis ne poskuša biti nostalgičen, ampak le ugotavlja očitno: kljub temu, da stavbe niso nič manj kolektivno delo, kot so bile od nekdaj (saj je za njihov vznik iz tal potrebna združena in koordinirana, fizična in intelektualna drznost), svojo kolektivnost vedno manj izražajo.

P1110272

Mesto delavcev je dandanes najpogosteje na straneh črne kronike, med delovnimi nesrečami in zgodbami o sužnjelastniških razmerjih. Mesto arhitektov je včasih sicer v arhitekturnih revijah, še večkrat pa na spletnih portalih z nasveti o statusu samostojnih ustvarjalcev v kulturi. Kot da bi se od obeh skupin pričakovalo, da po dokončanju stavbe diskretno počistijo za sabo, se umaknejo in se nato k svojim stvaritvam kaj dosti več ne ozirajo. Šele v luči takšnega premišljevanja postanejo s preprostimi, skoraj primitivnimi znamenji na gosto prekrite kamnite stene šeststo ali osemsto let starih cerkva in gradov skoraj revolucionarne.

Miloš Kosec

Ena misel na “ZABRISANA ZNAMENJA GRADITELJEV

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja