KATARINA LODRANT

Nekje je doma gospa. Ena tistih nergavih, ki trka z metlo po stropu, če je glasba na glas in goni sesalec vsako soboto ob sedmih. Saj imamo sliko že v glavi? Sključena, s pobarvanimi sivimi lasmi, ker jo je očitno sram pokazati, da je stara, čeprav je to TAKO OČITNO. A tega babicam nihče ne pove.

Skratka, babi, ki se ji zatika proteza in jo med kosilom vzame iz ust in vsi izgubimo apetit. In ki diha tako glasno in hitro, da se ti vsakič zazdi, da bo to njen zadnji vdih. A ni. Hvala Bogu. Nam se že zdi tako. Njej pa ne.

Ker je življenje včasih lahko res lepo. Saj veš. Ko skačeš po klišejski sveže pokošeni travi in sije sonce in si brez skrbi in je vse super. “In potem,” pravi naša gospa. “Odrasteš.” In dobiš otroke in je odgovornost in služba in odgovornost, ampak še veeno sije sonce in skačeš po klišejih in je vse super. “In potem,” pravi babi. “Potem se postaraš.”

In potem trohnijo opeke ena za drugo. Kosti se loti osteoproza in sklepi škripajo in lasje izpadajo. Vse zaradi tistega fizika, ki se ga babi ne more spomniti, ker spomin ni več to kar je bil. Fizika, ki je izumil gravitacijo in zdaj vse sili k tlom. Krivi hrbtenico, poveša prsi in kožo in to in ono.

Ko se postaraš namreč prideš v ‘penzijo’, pa kar naenkrat ugotoviš, da pridobljenega časa ne boš mogel porabiti za vse izlete okoli sveta in obiske k sorodnikom. Ker čas porabiš za to, da vstaneš iz postelje, čas, da prideš po stopnicah in že, zopet, čas, da se spočiješ. Prej nisi toliko počival. Zdaj pa si zapihan in vse te boli. In potem ti je žal, ker si vsa leta le odlagal obiske, zdaj pa že tretjič vstopaš v isto sobo, ker si že trikrat pozabil po kaj si prišel, in tvoji dopusti so le še od daleč vidni po TV prodaji, ki je vedno v ozadju, ker si pozabil, kako se uporablja daljinec.

Ja, to je žalostna resnica, ki babi le še povečuje vpliv gravitacije na psiho, ki eksponentno pada. Saj depresija ni le neka novodobna bolezen s katero se samodiagnosticira razvajena mladina, da ji ni treba prevzeti odgovornosti za dejanja. Je babičin problem, ki ga ne priznava. In kaj ji bodo tablete, če pa ji homeopatka na tržnici obljublja tekočo srečo v kapljicah dvakrat na dan ob polni luni, pa kremo za notranjo stran roke, namaži petkrat v smeri urinega kazalca in enkrat obratno in čas se bo prevrtel nazaj in zopet boš na klišejski travi brez kurjih očes.

Ta naša babi je nekega dne sedela v svojem naslanjaču in zrla v strop in premišljevala. Življenje je res kruto. Ker gradiš na vsem kar si in nato dosežeš vrh. A na vrhu te ne zmanjka, marveč moraš nazaj dol. In na poti izgubljaš spoštovanje in dostojanstvo. In si prej nekaj bil, zdaj pa si le še finančno breme in družba nazaduje, ker nič več ne prispevaš. Čeprav si si zaslužil ‘užitek’, se ne zdi uživaško, ko izgubljaš svojo esenco in te nihče več ne potrebuje.

Nihče več je ne potrebuje. To je zadelo našo babi. Ugotovila je, da je na svetu odveč in, da je tu res že predolgo. Umrl je mož in sošolci in prijatelji. Ko je prva jutranja stvar osmrtnica in je redkost, da je umrli starejši, se, po babi sodeč, zaveš, da je vsemu temu treba konec. Babi si želi svojega imena v osmrtnici, ker je že zdavnaj čas, zakleta ura pa se še kar vrti. In bije polnoč in dvanajst in babi še vedno sedi in kuje načrt.

Načrt?

Čas je prišel. Dostojanstva je le še za ščepec. Zato raje zdaj, preden ga zmanjka. Zdaj, kaj?

Čas je, da gre po gobe. Figurativno. Da zapusti ta svet. Za zmeraj.

Odločitev je hitra, a ne preprosta. Gospe ni strah smrti, ne. Samo še ena postojanka. Poslednja? Odvisno v kaj verjameš. Babi zadnje čase verjame vedno manj. Ker bog, če bi res obstajal, ne bi naredil ljudi tako izprevrženih. Ne bi dovolil času, da vlada tako kruto. Babi verjame le, da je smrt rešitev. Debate o veri so tako vse le en začaran krog, kjer se nakoncu vedno zaveš, da grizeš sam svoj rep.

Obešanje ni v sliki, saj je prešibka za takšne podvige. Rezanje žil je preveč umazano. Le kdo bi hotel čistiti vso tisto kri. ‘Pasti’ skozi okno? Zanimivo, a ne zanesljivo. Kaj če se zbudi z cevkami v vseh luknjah v katerih nihče noče imeti cevk? Ne, hvala.

Čeprav spomin peša, babi ideje ne pozabi. Odločitev je bila sprejeta. Z tega sveta se je treba dostojno posloviti. Zato pridno uredi svojo oporoko in končno pospravi omaro z kramo ter imetje razda temu in onemu in družini priseljencev v spodnjem nadstropju. Dragocen kristalni set pusti za tisto edino hčerko, ki še prihaja okoli.

Tako ostane naša babi z nasmehom v svojem stanovanju. En fotelj. En kozarec, ena skodelica, en set pribora. Na obisk ni več koga, saj gospe iz telovadbe ne marajo hoje po stopnicah. Gre raje ona na obisk. Pa zdaj tudi to ne več, ker ne hodi več na telovadbo, ker kaj ji bo telovadba, če nje ne bo. Ostane televizor, ki ga je na črno zmontiral nek mulec. Brez poročil pač ne gre.

Čas prihaja. Nekako se je odločila za tablete. Ulegla se bo v posteljo in ker je že dementna, namesto ene tablete za dober spanec, pojedla kakšno preveč. Obrnila se bo na bok, pogled stran od moževe praznine, in zaspala.

A nekaj linij je še na seznamu. Babi sede na avtobus z bonbonjerami in bankovci in se odpelje k hčerki, ki pusti sinovom, da so zunaj med tednom. Razdeli bonbonjere in skuha govejo juho za nekaj nasmehov. Izsili objeme, postelje postelje in se poslovi. Drugi odhitijo po opravikih in pijačah in prijateljih, ki niso njihova babi.

Nato iz avtobusa na vlak in je na novih vratih, kjer jo pričakajo široko odprte oči presenečenja in neiskren nasmeh. Za suhim telesom se umazano stanovanje ne more skriti. Druga hčerka paranoično pospravlja in pozdravlja, babi objame vnuke, ki so vsaj približno srečni, nato se hitro pobere naprej, naprej, stran od problemov, ki jih je rodila, a je nočejo priznati.

In avtobus, prijazen gospod pomaga po stopnicah. Nova vrata, neznana ženska, je to pravi naslov? Izza hrbta sinov glas. Urejen poslovnež, deloholik. Otroci so v internatu, zdi se srečen. Babi dobi čaj, nato se tudi njemu mudi, le še aktovka med vrati. Tu babi ne izsiljuje objemov, čokolade pusti na okrasnem kuhinjskem pultu. Vlak, avtobus in spet je pred svojim blokom. Kolki škripajo tudi v ergonomskih čevljih iz TV prodaje, ko gre babi skozi vzhod in po stopnicah. Težje kot kdajkoli prej. Glavo težijo slike potomcev in vse napake in sled, ki jo bo pustila ko odide. In gre prva solza po licu, na stopnice. Skozi okno na hodniku petega nadstropja posije sonce, ki prebudi popotnika, da hitro vstane in z treskom prevrne držalo za dežnike.

“Metka, pa sem te le našel!”

Babi slike poplesujejo pred očmi kot slabokvalitetna risanka. Gube se gladijo, starec postaja mož, nato fant. Iz tistega hriba, iz tiste hiše. Ki ji je dal ogrlico in nato šel v vojsko in ni bilo pisem, ne danes, ne jutri. Bile so solze in nato je šlo življenje naprej. Če je ostal na fronti, ali se je vrnil domov, ni vedel nihče. In nikogar ni niti zanimalo.

Koža se znova zguba, ko se kolk zatakne. “Edvard.”

Iz kuhinje naše babi prvič po mesecih odmeva glasen krohot. Eden iz skodelice, drugi iz kozarca pijeta ceneno vino in zardela obujata spomine. Edvard ostane kar na fotelju, čeprav je fronta od hrbta terjala plačilo.

Vrnilo se je sonce. Pa ni bila prihajajoča smrt maskirana v svetlobo, kot pretekle mesece, marveč sonce življenja. Babi kar gori. Edvard živi nekaj blokov naprej in babi je že pozabila na smrt. Zdaj si želi še desetletij. Zgodb je namreč sedemdeset let in časa zanje zmanjkuje.

Danes je dober dan. Sanje se bodo namreč uresničile. Edvard jo je povabil ven na večerjo. Oblečen ima ta dober kostim. Tisti, ki si ga je pustila kot poslednje oblačilo za v krsto. Tudi danes je primeren.

Vrata so trikrat zaklenjena. Petke po hodniku. Nekaj minut kasneje pa škripanje pnevmatik na cesti in rahel tresk. Spet tisti stožec, ki so ga že trikrat zadeli, a na upravi nihče ni dovolj pameten, da bi ga premaknili en meter nazaj? Ni bil stožec.

Neko staro gospo so povozili. Kar priskakljala je brezskrbno in veselo na cesto. Je v redu? Možgani se razlivajo po asfaltu kot razkuhana cvetača. Tu ne bo več kaj.

Želje se uresničijo. Zato bodite previdni, kaj si želite. In kaj ste si želeli. Saj čas ni prijazen in ne predvidljiv.


 

Zmagovalna zgodba natečaja Straniščne spletke je objavljena v 12. številki revije Outsider.

Straniščne spletke

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja