Slavojka Akrapovič: “Čas, v katerem živimo, je poln anomalij. Zato mislim, da je doživetje umetniškega dela kot terapija duha.”

Slavojka Akrapovič je arhitektka, umetniška direktorica oblikovalskega studija in galeristka. Pravi, da si nikoli ni predstavljala, da bo imela svojo galerijo v pritličju hiše na Gallusovem nabrežju. Prostor v slikoviti hiši prvotne lastnice Marie von Plautz jo je kar potegnil vase, kot da bi bilo določeno že v zvezdah in ne bi imela vpliva na to. Od tega bo kmalu dvajset let.

001_Slavojka_portret

Slavojka Akrapovič

Kakšna je zgodovina Atelje Galerije na Gallusovem nabrežju v Ljubljani?

Nekega zimskega jutra sem odšla na sprehod po Stari Ljubljani. Po končanem študiju arhitekture sem z dvema malčkoma za nekaj let ostala doma. Potem je za mojo zaposlitev slabo kazalo. V birojih nisem več imela sreče s povabili k projekom. Iskala sem svojo prihodnost.

Odkrila sem prostor pod obokom slikovite stavbe na Gallusovem nabrežju. Povsem me je prevzel. V trenutku sem se odločila, da mu dam svojo vsebino. Uredila sem si mali arhitekturni studio in v prednji del umestila  galerijo svojih oblikovalskih stvaritev. Prostor sem poimenovala Atelje Galerija. Takrat sem imela šestintrideset let.

Ljubljana je bila v tem delu še dokaj neurejena, vendar me to ni motilo. Arhitekt vidi potencial prostora, ki se ob ugodnih okoliščinah lahko razvije. To se je sedaj zgodilo s prenovo obrežij Ljubljanice. V času, ko je bil prostor desnega brega še dokaj neizkoriščen, je Atelje Galerija vzbudila pozornost predvsem umetnikov. Začeli so me obiskovati.

Postopoma sem v galeriji začela razstavljati umetniška dela. Leta 2008 se je mestno središče zaprlo za promet. Postalo je bolj obiskano. To me je motiviralo, da sem svoj arhitekturni studio preselila na drugo lokacijo, Atelje Galerija pa je postala prodajno razstavna galerija. Vsaka postavitev je izvirna, izziv za umetnika in zame.

001_Slavojka_tratnik_01

Iva Tratnik,  Razstava “Blanche” v Atelje Galeriji, 2015, foto: Atelje Galerija

Skoraj že dve desetletji predstavljate slovenske umetnike.  Kako izbirate avtorje?

Največkrat oni najdejo mene. Gre za obojestransko privlačnost, ki se zgodi ali pa ne. Če me umetnik s svojim delom tako pritegne, da bi njegovo delo sama želela imeti doma, potem se zgodi kreativna interakcija, v katero sva oba vpetena. Gre za simpatije, prijateljstvo, navezanost in čutne povezave, ki se spletejo z našim sodelovanjem. Lahko rečem, da je delo z umetniki nekaj, kar me prevzame in zasvoji.

Čas v kateremu živimo je poln anomalij. Zato mislim, da je doživetje umetniškega dela kot terapija duha.

Je po vašem mnenju slovenska umetnost dovolj razpoznavna v svetovnem merilu?

Osebno menim, da so slovenski sodobni umetniki, ki jih predstavljam v Atelje Galeriji, povsem primerljivi z umetnostjo kjerkoli na svetu. Nekateri so izjemni. Glede razpoznavnosti, pa je važno, kje se nekdo pojavi. Slovenija je premajhna, da bi bila prepoznavna v svetovnem merilu.

001_Slavojka_tratnik_02

Iva Tratnik, Razstava “Blanche” v Atelje Galeriji, 2015, foto: Atelje Galerija

Kaj bi lahko naredili za boljšo prepoznavnost?

Z zasebno galerijo sem se z umetnikom Leonom Zakrajškom podala na znamenito lokacijo 798 Art District v Beijingu, kjer smo razstavljali v eni od zasebnih galerij  Art Chanell Gallery. Uživali smo izjemen ugled. Predstavili so nas v China Daily-ju in zasedli smo celo 1.mesto na lestvici ‘Top 10 dogodkov’ v štirinajst milijonskem mestu.

Razstavo je obiskal tudi direktor Musee National d’Histoire et d’Art v Luksemburgu. Nad razstavo je bil tako navdušen, da je kupil eno delo za muzejsko  zbirko, drugo pa za lastno. Tako je Leon Zakrajšek s svojim delom uvrščen v stalno zbirko umetniških del v Musee National d’Histoire et d’Art Luksemburgu.

V Beijingu smo dobili povabilo za nadaljne sodelovanje, vendar bi potrebovali podporo Ministrstva za kulturo, ki je žal nismo dobili. Pri tem ne mislim finančne podpore. Na koncu smo izgubili  vsi: umetnik, galerija in slovenska umetnost.

Omenila bi še razstavo slovenskih sodobnih umetnikov z naslovom Magija umetnosti, ki je v zadnjem času zaokrožila izven meja Slovenije. Kuriral jo je Aleksander Bassin. Prvič je bila postavljena v Vili Manin pri Udinah potem še na Dunaju v galeriji Künstlerhaus. Odmevnost razstave pripomore k širši prepoznavnosti slovenske sodobne likovne umetnosti in posameznih avtorjev.

Po poklicu ste arhitektka. Oblikovali ste kar nekaj izstopajočih industrijskih objektov za podjetje Akrapovič. S čim se trenutno ukvarjate?

Zadnjih šest let se intenzivno ukvarjam z marketingom podjetja Akrapovič. Ustanovila sem kreativno agencijo dvanajstih oblikovalcev in zunanjih sodelavcev, kjer oblikujemo praktično vse oglaševalske materiale. Sama v svojem Studiu z ekipo projektiram sejemske pavilijone.

Predvidevam pa, da se bo moja vloga Art direktorja postopoma zmanjšala.

Želim se ponovno bolj posvetiti arhitekturi.

001_Slavojka_pugelj_04

Primož Pugelj, kipar, razstava v Atelje Galeriji, 2015, foto: Atelje Galerija

Kako se je vaša arhitekturna pot prepletla z galerijsko?

To se je zgodilo spontano. Mislim, da bi arhitekti morali bolj občutiti stik umetnosti z arhitekturo. Morali bi se več povezovati z galeristi, kjer bi lahko izbirali umetniška dela za določene ambiente. To je velik estetski užitek. Vsaj meni. Za arhitekta je to strokovni izziv.

Kje je stična točke sodobne arhitekture in likovne umetnosti?

Stična točka je, kjer umetnost preide v uporabno umetnost. Tu ni ostrih meja. Vsi veliki arhitekti obvladajo tako arhitekturo kot oblikovanje, so raziskovalci, inovatorji in umetniki. Sodobna arhitektura močno poudarja skulpturalnost, svobodo v kompoziciji, igro ploskev fasad in materialov. Biomorfne stavbe so bivalne skulpture zgrajene s sodobnimi tehnologijami in z intrigiranimi  emocijami. Gre za stik in integracijo arhitekture in sodobne vizualne umetnosti.V slovenski arhitekturi pogrešam ta preplet. V vseh zgodovinskih slogih so arhitekti vnaprej pripravili lokacije za umetniška dela.

Sodobni umetniki bi bili tako bolj v stiku z ljudmi. Prostori bi bil oplemeniteni s slikarskimi in kiparskimi deli, uporabno umetnostjo, instalacijami.

 

Pogovarjal se je: Matevž Granda

Ilustracija: Mitja Bokun

 

Intervju je bil objavljen v prvi številki revije Outsider, maj 2015.

Na revijo se lahko naročite tukaj.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja