Vse odkar mi je v tretjem letniku gimnazije profesor filozofije povedal, da je zanj najpomembnejše filozofsko delo Mali princ Antoina de Saint-Exupéryja, mi je jasno, da lahko največje resnice o stvarnem svetu in o svojem realnem obstoju doumemo samo s fantazijo.

Samo tisto, kar »ne obstaja«, lahko naredi viden  smisel tega, kar nam je pred očmi (starogrška beseda phantazein pomeni prav »narediti vidno«). V tistem trenutku sem začela verjeti, da je prava duhovnost pravzaprav sposobnost povezovanja trdnih tal pod nogami in pisanih oblakov nad glavo, in to tako, da si sleherni kamenček na poti razložimo s hitrim poletom svoje zavesti do oddaljenega planeta s tremi vulkani in z eno vrtnico.

Pravzaprav je fantazija tista razsežnost človekove zavesti, na kateri sloni smisel vsega obstoječega. In vsakič, ko človeštvo z glavo trešči ob zid in se znajde pred nerešljivimi problemi, človekov um poišče rešitev v tistem, česar ni, vendar bi lahko bilo.

Tako so nastali romani, kakršen je Slika Doriana Graya, v katerem Oscar Wilde staranje premesti iz telesa na sliko, s čimer lepoto in čutnost – resda za kratek čas – osvobodi sleherne moralne odgovornosti. Tako se je Alica, sledeč Belemu zajcu, spustila v Čudežno deželo, Mary Poppins pa skozi dimnik priletela v družino bankirja Banksa; tako so Hobiti prilezli iz središča Zemlje, Harry Potter pa je postal gojenec Bradavičarske šole za čarovnike in čarovnice.

Tako so se odrasli vrnili k otroški domišljiji, otroci pa zoreli prek resnih izmišljotin – in tako je celotna književnost naše dobe postajala vse bolj začinjena s prvinami fantazije, tako da je naposled v celoti utelesila diagnozo Jorgeja Luisa Borgesa: »Ta svet je tako čuden, da se lahko zgodi kar koli – in da je popolnoma enako mogoče, da se ne zgodi nič.«

skica: Jorge Luis Borges, 1952

Povsem utemeljeno bi lahko dejali, da je fantazija predpogoj globalizacije, kajti samo takrat, ko se dobro in zlo abstrahirata do ravni sodobnih mitov, se lahko nemudoma prepoznamo, neodvisno od tega, kateri jezik govorimo, kateri kulturi pripadamo, na kateri celini živimo. Ko sta bila moja sinova še majhna, sta ves čas s sabo prenašala Transformerje, in kadar sta srečala vrstnika iz Kitajske ali Amerike, je bilo dovolj, da sta iz žepa izvlekla Jazza ali Springerja; s tem sta se identificirala daleč bolj precizno, kot če bi to skušala narediti tako, da bi se predstavila z imenom in priimkom. Medčloveško razumevanje, ki temelji na fantaziji, je veliko preprostejše in globlje kot problematično komuniciranje v različnih jezikih in z zlahka zgrešenimi sporočili.

Fantazija je bila že od nekdaj tudi del politike. Polovico človeštva je povezovala komunistična utopija, dokler tega sna ni zamenjala fantazija o demokratični enakosti, in celo takrat, ko sta oba ideala izgubila bitko proti bolj realistični plati človeškega instinkta, imenovanega grabežljivost, so prevarane generacija ostale z eno nogo v tisti sferi možne družbenopolitične idile, ki je za vsako družbo predpogoj obstanka. Zdaj fantaziramo o postkapitalistični in nekomunistični družbi.

Fantazija ni nič drugega kot to, da možnemu pustimo možnost, da postane gotovo. Natanko to počnemo, ko otrokom pred spanjem prebiramo pravljice in jih s tem nagovarjamo, naj sanjajo široko, neustrašno in plemenito. In se večno poigravamo z istimi simboli in metaforami, ki v majhnih glavah ustvarjajo predstavo o tem, kaj je svoboda, kako pomembna je ljubezen in zakaj so avanture pomembne.

Trenutno je v Srbiji ena od najbolj priljubljenih knjig za predšolske malčke slikanica Krilati otroci. Režiser in pisatelj Srđan Dragojević si je zamislil planet Re, na katerem se otroci rodijo s krili. Ko vstopijo v puberteto, jim krila začnejo odpadati. Izgubljajo naivnost, ki jo pogosto enačimo z nedolžnostjo; nebo jih zavrže, vrne k zemeljski perspektivi. To je čudovita metafora za otroštvo kot utelešeno fantazijo, zatem pa mladosti in zorenja kot spomina na čisto srečo, ki je od takrat pa do konca človekovega življenja fantazija v srcu.

Da bi rešili otrokove težave – noče jesti, noče spati, noče v vrtec – so mu ponujene fantazije iz Aličine Čudežne dežele ali magični dežnik Mary Poppins, v katerih vse reši zamah čarobne paličice. Za ublažitev trpljenja odraslih – ki ga porodi samota, strah pred staranjem ali izgubljena identiteta – je tu branje knjig Jorgeja Luisa Borgesa, Oscarja Wilda ali Harukija Murakamija. Če naj vidimo, kam gre Evropa, s čim grozi njena dekadenca in v kaj se preobraža demokracija, se je dobro pozabavati z romanom Michela Houellebecqa Podrejanje. Umetnost je fantazija, v kateri se skrivajo najboljše rešitve za vsa človekova vprašanja, ne glede na to, ali gre za obdobje, v katerim ima še krila – ali za puberteto človeštva, ko že začenjajo odpadati.

Avstralski umetnik čudes, ki se v javnosti predstavlja pod psevdonimom Stelarc (njegovo pravo ime je Stelios Arcadiou), je skupini znanstvenikov naročil, naj iz njegovih matičnih celic na njegovi levi podlakti ustvarijo uho. Načrtuje, da si bo v uho vgradil mikročip, ki ga bo povezoval z internetom, tako da bo lahko vsakdo »poslušal moje življenje«. Če bo šel v opero, bo lahko spletna javnost slišala vse, kar bo slišal tudi on, če se bo pogovarjal z ženo ali s prijatelji, bo »uho« vsako besedo prenašalo po vsem svetu. Je to fantazija? Ali nemara resnica o »velikem bratu«?

Poudarjena fantazija je pogosto pravzaprav napoved že otipljive prihodnosti in zadnja priložnost, da jo vsaj malce preoblikujemo, obrnemo v želeno smer ali jo skušamo prestaviti na poznejši čas. Prav zato se mi kot nekdanji študentki filozofije in kitajske književnosti ter kot zdajšnji novinarki zdi, da moram vedno znova prebirati Malega princa. V zadnjih mesecih (in letih) je bilo slišati ostre pripombe na račun evropskega novinarstva; zelo veliko ljudi meni, da v medijih ni več najti resnice. Kritika me ne skrbi. Plaši me trditev, da je lahko resnica tako majhna, da jo je mogoče spraviti v novinarski članek. Živčno me dela prepričanje, da te besede sploh ni mogoče omeniti v ednini.

Resnica, če dejansko obstaja, se skriva v fantaziji. In četudi še naprej velika večina ljudi vztraja, da je na risbi klobuk, jaz vztrajam pri tem, da je celo nemara tako, da pa v klobuku obstaja še nekaj. Piton, ki je pogoltnil slona. Vprašajte Malega princa. On ve.

Napisala: Zorana Baković

Prevedla Aleksandra Rekar

 

Podprite Outsiderja z naročilom in nam pomagajte ustvarjati dobre vsebine!

http://outsider.si/kategorija-izdelka/branje/

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja