Nekega dne se je mlad budist z dolge poti vračal v svoj hram in naletel na široko reko. Ure je razmišljal, kako bi jo prečkal, toda voda je bila globoka, valovi pa so se penili, tako da si nikakor ni upal zakorakati vanjo. Že je nameraval odnehati, ko je na nasprotnem bregu nenadoma uzrl velikega učitelja.

»O, modrec, me lahko poučiš, kako naj pridem na drugi breg reke?«

Učitelj se je ozrl po reki navzdol in navzgor ter mu zavpil: »Sin moj, pa saj si že na drugem bregu.«

Ta zenbudistična zgodbica mi je pogosto prišla na misel, ko sem pred trinajstimi leti spremljala podvig Martina Strela, ki je preplaval kitajsko reko Yangtze, natančneje, 4200 od 6000 kilometrov njenih skupne dolžine. In medtem ko je dan za dnem obvladoval odmerke te nepojmljive plavalske razdalje, ki si jo je zadal, sem sama klicala modreca in ga spraševala: »Kako naj skočim v globoko reko?«

Nestvarni učitelj v moji glavi mi je vsakič odvrnil enako: »Pa saj si v globoki reki!«

Da bi začutila, kako mogočna in obenem nemočen je Yangtze, mi ni bilo treba plavati v njem. Po njem so, mi je pravil Martin Strel, plavala trupla živali in ljudi, ki jih je odnesla s sabo, ko jim je preplavljala vasi. Na osnovi tega bi lahko rekli, da je Dolga reka, kar v kitajščini pomeni Yangtze, neukrotljivo divja, zastrašujoče živa in pogosto smrtno nevarna.

Toda po njej so plavale tudi človeški odpadki, mastni naftni madeži in raznovrstni dokazi človeške samouničevalnosti, pred katero je mogočna reka postopoma postajala vse bolj plitva, neplodna in neplovna.

To je bilo veličastno druženje človeka in reke. Zanj je bilo treba veliko poguma, še več ljubezni, močnega koncentri- ranja na lastno telo in še več občutka za vodo, hladno in penečo se pri izvoru, hkrati z njenim približevanjem morju pa vse počasnejšo in temnejšo.

V skoraj dveh mesecih, ki jih je prebil v njej, se je Martin naučil marsikaj. Yangtze teče skozi devet kitajskih provinc in pri tem združuje enega od najrevnejših predelov Kitajske, Tibet, z enim od najbogatejših, Šanghajem. Vzdolž njegovih obal živi velik del od skupno 55 narodnih manjšin, kolikor jih ta dežela združuje znotraj svojih meja. Če je imel čas pokukati nad grebene valov, je Strel lah- ko opazil, da množice tolikšnih razlik in nasprotij nič ne more bolje združiti v edinstveno obalo velike civilizacije kot prav reka.

Vzdolž bregov Dolge reke in njenih 700 pritokov živi približno 350 milijonov ljudi, mnogi med njimi pa imajo v svojem imenu znak »hong«, ki pomeni poplavo, kajti stoletja je bilo zanje življenjsko pomembno vprašanje prav to, ali se bo voda dvignila čez nasipe ter s sabo odnesla posevke, živino in nemara celo hiše.

Cesarji so razmišljali, kako obvladati Yangtze; Sun Yat- sen je predlagal dvig nasipov in kopanje rezervoarjev, Mao Zedong je reko nagovarjal z verzi in jo nekajkrat preplaval – po širini –, da bi s tem svojim političnim nasprotnikom pokazal, da ima popoln nadzor nad njenimi valovi, kar je pomenilo tudi nadzor nad celotnim položajem v deželi.

Yangtze je že od nekdaj združeval – in občasno ločeval – kitajski sever in jug, nad njim pa je bdel sleherni vladar, kajti celotno cesarstvo je bilo mogoče najbolje nadzirati prav iz mest na njegovih bregovih. Ko pa je dinastija Yuan pozneje preselila prestolnico v severni Beijing, je bil Yangtze znova žila življenja – omogočil je izkop Velikega kanala, po katerem so žito iz plodnejših regij prevažali na robove mongolskih step in puščav.

Zdajšnji kitajski vladarji pa vodo iz Dolge reke usmerjajo na sever dežele, s čimer predele okrog Rumene reke (Huang He) rešujejo pred katastrofalnimi sušami. Življenjska odvisnosti od Yangtzeja se torej ne zmanjšuje, zato se ne gre čuditi, da ga ljudje vzdolž njenih bregov nagovarjajo kot sveto bitje, kot silo, s katero je treba ravnati obzirno in že kar božansko humano.

Martin Strel je takrat storil, kar bi si želel storiti vsak Kitajec: pokazal je, da je velika reka človekov prijatelj. Da je mogoče preživeti njene nagle tokove, da njeni valovi niso pretirano onesnaženi, da celo ladijski promet ni presegel racionalnega obsega, skratka, da je ta reka mogočna, ven- dar strpna do vsega, kar od nje zahtevata in pričakujeta kitajski narod ter celotno človeštvo.

Martin v Dolgi reki je bil simbol tistega, kar si človek kot posameznik želi že od nekdaj – da med izzivanjem narave obenem ostane v harmoniji z njo.

No, tudi Yangtze bi se lahko od Martina Strela naučil marsikaj. Reka je lahko začutila utrip srca človeka, ki si želi, da bi bila čista in močna, ter se ne boji ničesar, kar bi utegnil doživeti v njej, saj premore sanje. Živi svoj ideal in ga deli z vsemi na svoj enostaven, človeški način, iz katerega odzvanja njegova kitara, diši vino, ki ga je popil, in se blešči čista duša.

Yangtze bi se lahko pri Martinu, tako kot Amazonka in Donava, ki ju je preplaval predtem, naučil marsikaj o nas, ljudeh, ki si najpogosteje želimo biti plemeniti, vendar ne vemo vselej, kako, in ki na junake, kakršen je Martin, gledamo kot na nekakšne idealne sebe, potopljene v reko veličastne minljivosti. In radi imamo sleherni trenutek, ki ga prebijemo na tem svetu, zavedajoč se, da bomo tudi sami, enako kot mogočni Yangtze, že kmalu vpluli v neskončno morje, v katerem se bo za nami izgubila vsaka sled. Ostala bo zgolj pesem na strunah Strelove kitare in odsev našega dela v življenjih potomcev. Bodo tudi oni plavali med smetmi in trupli? Ali pa bo njihov svet podoben Martinovim sanjam?

Trinajst let pozneje Martin še vedno plava. Pravi, da hoče okrog sveta. Jaz pa pogosto tuhtam, od koga sem se naučila te zenbudistične modrosti o drugem bregu, od Strela ali od Yangtzeja? Od človeka, ki je »našel Pot«, tako da ob skoku v reko ne občuti več bolečine? Ali od reke, ki je tudi sama Pot in nas v hipu, ko se dotakne naših stopal, povabi, naj se vrnemo k svojemu bistvu?

Ko so pred veliko tisoč leti začeli graditi svojo civilizacijo, so Kitajci izbirali vladarje na osnovi zaslug pri krotitvi rek. Znamenite so legende o velikem Yuju, ki je v tretjem tisočletju pred našim štetjem stopil na čelo naroda prav po zaslugi ugotovitve, kako preusmeriti plovne vode Dolge in Rumene reke v zapleten namakalni sistem ter njune divje tokove preobraziti v vir življenja.

In tako smo se znova znašli na drugem bregu. Ali bolje rečeno, skupaj s Strelom smo v globoki vodi. Teče nad našimi glavami in včasih se počutimo, kot da se bomo v uporu reke utopili. Daj, Martin, plavajva skupaj! Pokaži mi Pot in kako doseči, da me objem z mogočno reko, ki mi daje življenje vse do zadnje kaplje, ne bo več bolel!

Napisala: Zorana Baković

Prevedla: Aleksandra Rekar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja