Wittgenstein si za pisanje vzame čas; ko o jeziku pove vse, kar je možno povedati, ga prevede v snov.

V dunajski Kundmanngasse se med vrste najemniških palač, ki sestavljajo tipično tkivo mesta od središča pri zvoniku svetega Štefana pa vse do obronkov vinorodnih gričev na obrobju, vrivajo ulični zidovi skritega vrta. Nanj vodijo komaj opazna vrata, za katerimi nas stopnišče pripelje do bele hiše. Zemljišče, na katerem stoji, je odrezano od okolice. Zdi se, da imamo pred sabo še zadnji ostanek nekdanje naravne topografije, arkadijskega vrta, ki so ga prerezale in prekopale ulice zmagovitega napredka 19. stoletja. Resnica je obratna; hiša, ki velja za edino arhitekturno delo filozofa Ludwiga Wittgensteina, je bila zgrajena vsaj eno generacijo, svetovno vojno in državo pozneje.

In vendar je na njej nekaj primordialnega. Hiša, ki se nam morda najprej zazdi starejša od okolice, je v temelju drugačna. Ni starejša, ampak bolj osnovna. Četudi nas na fotografijah spominja na Loosove vile, pa v trenutku, ko prestopimo mejni zid tega prepovedanega vrta, izstopimo iz konteksta moderne, ki jo Loos tako pomembno sooblikuje. Wittgenstein ni polemičen; do okolice je preprosto ravnodušen. Obrambni značaj objekta ni le določanje perimetra veljavnosti arhitekturnega jezika, je tudi strategija preživetja. Avtonomija je moteča in razdiralna, zato se lahko razvije le za obrambnimi okopi. Ne le vrtni zid, tudi dvignjeni nivo terase, kjer obiskovalec postane stražar na trdnjavskem okopu, in razvpiti železni okenski zastori, ki se s pomočjo posebej razvitih mehanizmov izpred pritličnih oken dvigajo in spuščajo v klet, pretvarjajo stavbo v trdnjavo, zemljišče pa v prepovedan vrt. Ne gre le za metaforično arhitekturno preganjavico; prebivalce vile so skupaj s sto tisoči drugih dunajskih Judov poskušali uničiti v štiridesetih, samo hišo pa v sedemdesetih letih. Njena izrinjena tujost je opomnik prvega, grozeče sosedstvo poslovne stolpnice pa drugega poskusa izničenja.

Zadnje iluzije loosovskega protomodernizma izginejo v notranjosti. Ustroj hiše zaznamujejo natanko določene osi pogledov in poti. Arhitekt jih ne zaupa dojemljivosti obiskovalca – s črtami jih vreže v gladek tlak in tako v kamen zapiše to, kar bi bilo v rokokojski vrtni palači le nakazano. Simetrija okenskih in vratnih odprtin ter natanko definirani pravilni volumni sob spominjajo na baročno disciplino aristokratskih stanovanj, nikakor pa ne na Loosovo prelivanje bivalnega tlorisa. Znašli smo se v Urlichovem dvorcu iz Moža brez posebnosti, ne pa v urbani vili modernih meščanskih mecenov. Avtonomije posameznih sob, ki so med sabo povezane le z vrezanimi pogledi Wittgensteinovih enfilad, udarijo na plano na zunanjosti. Okna so med seboj v razvpito natančnem razmerju – ki pa je veljavno le v okvirih posameznih fasad. Brezbrižnost do podobe stavbe v treh dimenzijah ni posledica filozofovega pomanjkljivega arhitekturnega šolanja. Skrbno izpiljena zunanjost je obenem neskladna in surova.

Zares preprost, osnoven stavek, ki bi bil veljaven in prvinski obenem, je mogoče zapisati le po dolgem obdobju trdega dela. Wittgenstein si za pisanje vzame čas; ko o jeziku pove vse, kar je možno povedati, ga prevede v snov. Logično filozofskemu traktatu besed sledi arhitekturni traktat. V njem je izgovorjeno vse, kar je v arhitekturi lahko izgovorjeno. Zato v hiši ni nikakršnih preizpraševanj socialnih, političnih ali estetskih realnosti, ki so tako pogosti nosilci uspeha medvojnega modernizma. Klet je namenjena številni služinčadi, pritličje pa filozofovi sestri, katere družbena moč je očiščena vsakršnih opravičujočih zastorov. Tako postopamo na gladki kamniti površini praznega salona, ki se odpoveduje vsakršni mistifikaciji arhitekturnega jezika, in se sprašujemo, kaj lahko temu vsemu sploh sledi. Tišina je nevzdržna. Še posebej, ko se zavemo, da ni problematična hiša, ampak mi sami, ki nismo zmožni slediti lastnim zahtevam. Njen avtor leta pozneje v paragrafu št. 107 svojih Filozofskih raziskav zapiše:

» […]Prišli smo na gladek led, kjer ni več trenja, kjer so torej pogoji v nekem smislu idealni, a prav zato tudi ne moremo hoditi. Hočemo hoditi; potrebujemo torej trenje. Nazaj na groba tla!«[1]

Wittgenstein v Traktatu o jeziku pove vse, kar je moč povedati. Vendar se proti koncu življenja kljub temu vrne k pisanju. Hiš ne gradi več. Arhitekturna praksa mu skupaj s kariero podeželskega učitelja predstavlja življenjski intermezzo, v katerem logične zahteve trčijo ob človeško snov. V tem smislu je belo hišo na obzidanem vrtu dunajske Kundmanngasse moč preprosto prebrati. Tu je izgovorjeno vse, kar je moč izgovoriti. »Pač pa je neizgovorljivo – ne da bi bilo izgovorljivo – zajeto v izgovorjenem,«[2] zapiše filozof v pismu kolegu arhitektu Engelmannu. Natanko v tem mističnem ostanku logičnega, ki se v njegovem pisanju tako intimno prepleta, pa je treba iskati tudi motečo vztrajnost te kristalno čiste in obenem zagonetne arhitekture.

[1] Ludwig Wittgenstein. Filozofske raziskave [prevedla Erna Strniša ; spremna beseda Jure Simoniti]. Ljubljana : Krtina, 2014. § 107.

[2] Wilhelm Baum. Ludwig Wittgenstein. Med mistiko in logiko [prevedel Vinko Ošlak]. Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva = Hermagoras, 2000. P. 37.

Besedilo: Miloš Kosec

Arhitektura: Paul Engelman, Ludwig Wittgenstein

Dunaj, 1928