Intervju z Johannom Königom, vseprisotnim slavnim galeristom in promotorjem sodobne umetnosti: »Tukaj sem zato, da ljudem posredujem umetnost, jih opolnomočim in jim predam orodje za njihovo razumevanje.«
Z Johannom Königom (1981) sem govorila le nekaj dni po tem, ko je še ena v vrsti velikih mednarodnih galerij (legendarna Metro Pictures) po »zahtevnem pandemičnem letu in v pričakovanju povsem drugačnega umetniškega sveta« naznanila svoje zaprtje, in v tistem tednu, ko je delo (v obliki NFT) Beepla, še včeraj popolnoma neznanega grafičnega oblikovalca, postalo tretje najdražje prodano umetniško delo živečega avtorja v zgodovini umetnosti. 
König je galerijo v Berlinu odprl leta 2002, od leta 2015 ta domuje v nekdanji brutalistični cerkvi St. Agnes, zagotovo enem najspektakularnejših prostorov umetnosti, ki jih boste kdaj obiskali (prenovo je idejno zasnoval arhitekt Arno Brandlhuber, izpeljala pa jo je arhitekturna hiša Riegler Riewe Architekten; zanjo so prejeli več nagrad, mdr. Architekturpreis Berlin, 2016). Svojo vlogo galerista je König še nedavno opredeljeval kot vlogo tistega, ki umetnikom pomaga realizirati oz. omogočati njihove projekte, danes se mu koncept galerije zdi »nekoliko zastarel« in »omejujoč«. Ni več »le« galerist, ampak glasnik sveta sodobne umetnosti: umetnost občinstvu predaja, prevaja in prodaja na več ravneh. Je sam svoj »brand« – König – z več tisoči sledilci »online« (na Instagramu jih ima trenutno, junija 2021, 86 tisoč) in »offline«, ker se je epidemiji znal izredno dobro prilagoditi. V karanteni je tako več mesecev, vsak dan ob 10. uri zjutraj (CEST), na svojem profilu na Instagramu vodil pogovore z ljudmi iz umetniškega sveta, poimenovane 10am Series (pogovori še vedno potekajo, a ne več vsak dan); aprila 2020 je ustvaril aplikacijo König Galerie App (König Digital) in oktobra 2020 objavil svojo poddajo (angl. podcast) Was mit Kunst (Nekaj z umetnostjo), kot odgovor na odpoved umetniških sejmov pa junija 2020 še sejem Messe in St. Agnes (MISA), ki, združujoč umetniška dela primarnega in sekundarnega trga, poteka kar v njegovi berlinski galeriji. »Pisarne« mi uvodoma razkaže po Zoomu, »prav v pričakovanju tretje edicije, ki bo avgusta, pravkar prestavljamo drugam«. Poleg galerij v Berlinu in Londonu so aprila letos odprli izpostavo še v Seulu. König izdaja tudi svojo revijo, serijo posebnih umetniških edicij in izdelkov König Souvenir za vsakodnevno uporabo s podpisi umetnikov (npr. pulover, brisača, podlaga za jogo), ki po dostopnih cenah dosežejo kar najširše občinstvo. Johann je hiperaktiven, velikopotezen in v prihodnost usmerjen deloholik. Zaradi svoje pozicije moči, ki jo zaseda predvsem v nemškem prostoru, pa je najslavnejši domači galerist tudi problematična figura, ki že leta razdvaja na več ravneh. Genialni vizionar ali brezobziren ego manijak, se je o njem na naslovnici letošnje aprilske številke spraševal nemški časopis za umetnost Monopol.
Hana Ostan Ožbolt: Johann, v preteklem pandemičnem letu ste bili povsod. Zdi se, da ste vi in vaša galerija bolj prisotni kot kadarkoli doslej. Kako vam uspeva? Kje najdete energijo in motivacijo za naprej? Johann König:
(smeh in premor) Če bi me vprašali, kaj sledi, bi imel vsaj smešen odgovor, ki bi se glasil – izgorelost. No, prihranili smo energijo, saj v tem času nismo toliko potovali po vsem svetu. Poleg tega mislim, da smo v odločilnem trenutku oblikovanja novega razumevanja umetnosti in umetniškega sveta – vizualna umetnost se že desetletje vse bolj premika v središče družbe, čeprav za drugimi kulturnimi področji še vedno zaostaja. Pogled nanjo se spreminja in bistveno je, da ta pogled, to prepoznavnost oblikujemo zdaj. Ne smemo zapravljati časa, vplivati moramo na to, kako je umetnost sprejeta, kako se interpretira in kako razume, saj se osrednji mediji in javna pozornost preusmerjajo prav na sodobno umetnost. In zato je pomembno biti na tem valu, da se prepričamo, da je dobro opravljeno, saj bi sicer lahko prišlo do veliko nesporazumov. Umetnost moramo postaviti v kontekst ne le umetniškega sveta in umetniških strokovnjakov, temveč tudi splošne javnosti; ljudem omogočiti, da razumejo, od kod vizualna umetnost prihaja in kam gre.
In kam gre? V kontekstu pandemije – kateri so največji učinki, ki jih je imela pandemija na svet umetnosti, kako se je ta prilagodil in preoblikoval, kako se prilagaja?
Najpomembnejši pozitivni stranski učinek pandemije je transparentnost – to, da lahko vidite cene in razumete poreklo nekega umetniškega dela. Na umetniških sejmih smo mi že pred časom ob delih začeli vsem na ogled navajati njihovo ceno, kar je bilo deležno nekaterih kritik. Toda tega je v zadnjem času vse več, še posebej, ker se je med pandemijo veliko prodaje preselilo na splet in ker zaznavamo uspeh digitalne umetnosti, pri kateri gre, vsaj do neke mere, bolj za transparentnost in odprtost. Vse te dejavnosti digitalizacije in tehnologije »blockchain« [tj. veriženje podatkovnih blokov, ki je podlaga za kriptovalute] so nekako povezane s pandemijo – en element tlakuje pot naslednjemu. Mislim, da je celo gibanje Black Lives Matter v ZDA nekako posredno povezano s pandemijo. Ljudje so se bolj osredotočali na to, kar so videli in prebrali, kar se je dogajalo neposredno okoli njih; naša življenja preprosto niso tekla tako hitro kot prej in nismo mogli pogledati stran, če so določena vprašanja postala vidnejša. (premor) Seveda je tudi veliko slabih učinkov, vendar je to najpomembnejši glede na svet umetnosti.
V tem pandemičnem času se je veliko govorilo tudi o galerijskem modelu in trenutnem razvoju umetniškega trga, zlasti po zaprtju več galerij in vzponu NFT-jev [non-fungible token oz. nezamenljivi kriptožeton]. Toda umetniški trg se že leta spopada z izzivi – že leta gre predvsem za industrijo luksuznih izdelkov. Da, drži. Ta obstoječi galerijski ekosistem se zdi zastarel, vedno pogosteje se sprašujemo o njegovi smiselnosti, vzdržnosti, demokratičnosti. Ampak – ali se lahko ta komercialni model, ki ga poganja denar, sploh spremeni? Ali sploh obstaja želja, da se? In kakšni bi bili alternativni modeli, ki bi bili trajnostni – zlasti glede na porast NFT-jev?
Če pogledamo revolucijo tehnologije »blockchain«, vidimo, da je na površju »pop«, »mainstream« ali skoraj »tabloidna« umetnost. Torej, Beeple … kako to imenovati? Recimo, da gre za določen »slikovni jezik«. Mislim, da je podobno kot pri glasbi: imamo Billboardove lestvice in imamo bolj konceptualno in bolj zapleteno, zahtevno glasbo. Toda, če je več pozornosti namenjene »mainstream« umetnosti in ta dosega višje cene, to koristi vsem v industriji in na trgu. Ne gre za situacijo ali – ali, kajne? Zato mislim, da ti nori »rezultati« na »pop« področju umetnosti vodijo do njene večje prepoznavnosti na splošno; torej tudi na bolj konceptualni, kompleksni ravni.
Ali verjamete, da bo ta model NFT ostal, da bo torej dejansko relevanten še čez nekaj časa, ali gre le za trend?
Vsekakor mislim, da bo ta model ostal – pravzaprav verjamem, da nas čaka še več. Trenutno snemam drugo sezono svoje poddaje Was mit Kunst o umetniškem kriminalu, v kateri s povabljenimi gosti razpravljam o različnih primerih. Eden od njih je Inigo Philbrick, ki je določeno singularno umetnino prodal več ljudem naenkrat, s čimer ni zaslužil 100 %, ampak npr. 500 % njene vrednosti. Ali Helge Achenbach, ki je ponarejeval račune, ali pa Wolfgang Beltracchi, ki je ponaredil na stotine slik. Vse to se s tehnologijo »blockchain« ne more zgoditi; »blockchain« daje potencialnemu kupcu več samozavesti in varnosti. Ta model je »game changer« v smislu digitalne umetnosti, še bolj pa spreminja pravila igre v sistemu transparentnosti umetniškega trga. Obstaja razlika med vašo, mojo in starejšo generacijo. Starejša generacija želi ostati v tajnem kontekstu preživete ideje trgovca z umetninami, ki pravi: »To je dobro delo, to je slabo delo in to je cena za eno in za drugo. In jaz sem tisti, ki vam povem, zakaj je tako«. Mislim, da svet ne deluje več na takšen način. Nisem tukaj, da bi ljudem povedal, kaj je dobro in kaj slabo. Tukaj sem zato, da ljudem posredujem umetnost, z njimi komuniciram, jih opolnomočim in jim dam orodje za njihovo razumevanje. In potem morajo presoditi sami. Veste, ni na meni, da komu povem, kaj je prav ali narobe.
Ampak po drugi strani imate pod okriljem svoje galerije približno 40 umetnikov, ki jih zastopate in oglašujete. Vaš izbor je vezan na določeno vprašanje kakovosti.
Seveda. Toda te umetnike zastopam pod svojim imenom, ker resnično verjamem v njihovo delo; to je moj subjektivni pogled. To je ena stvar. Druga stvar pa so moja aplikacija, moja poddaja in umetniški sejem Messe in St. Agnes. Na sejmu npr. prikazujemo zelo različne vrste del, nekaterih ne bi nujno vključil v program galerije. Mislim, da je pomembneje, da ljudem na različnih ravneh omogočimo, da vidijo raznovrstne položaje, in jih s tem opolnomočimo, da razumejo umetnost in lahko sami postopoma upravljajo umetniški svet. Dandanes marsikdo težko prepozna, kaj umetnost je, saj ni nujno več povezana z veščino. (premor) Mogoče poskušam tudi zato, ker sem bil rojen v svet umetnosti, umetnost prikazovati na način, ki je dostopen vsem.
Omenili ste redefinicijo umetnosti – že stoletje pri umetnosti ne gre več (le) za obvladovanje neke spretnosti. Kdo je torej danes umetnik, sploh v dobi Instagrama? Na Instagramu je toliko samooklicanih umetnikov …
To je zapleteno vprašanje. Obstaja nekakšen sistem razvrščanja, ocenjevanja, imenovan Art Facts (https://artfacts.net), ki ga na našem spletnem mestu trenutno poskušamo uvesti z API-jem. Tam navedeni umetniki dobijo točke za muzejske razstave, galerijske predstavitve in sodelovanja na umetniških sejmih. Art Facts torej uporablja podatke institucij, da pokaže stopnjo institucionalnega priznanja do posameznih umetnikov. Natančno na vaše vprašanje namreč ni več enostavno odgovoriti; težko je tudi reči, kaj sploh je umetnost in ali še vedno potrebujemo umetniške akademije. Nekateri, npr. Banksy, NFT-jevega »hypa« ne priznavajo kot umetnost, ampak mislim, da dotično vprašanje sploh ni tako bistveno.
HOO: Spletno stran Art Facts poznam do določene mere in zdi se mi precej problematična. Mislim, da to razvrščanje umetnikov in institucij ne temelji na nekih zelo poglobljenih raziskavah, ali pač? Poleg tega npr. večine umetnikov, ki prihajajo iz Slovenije, ne zastopajo galerije, ki bi skrbele za njihovo oglaševanje, posodabljale njihove CV-je in sezname razstav … Na spletni strani Art Facts je tudi kar nekaj napak. Nekatere manjše institucije npr. nimajo navedenih vseh svojih razstav … JK:
Seveda. Ne pravim, do kakšnih ugotovitev prihajajo ali da so te ugotovitve pravilne. Poskušam reči le, da lahko ta stran poda vsaj določeno idejo o svetu umetnosti, določenem svetu umetnosti, in tem, kako vanj vstopiti. Z Johannom začnem preverjati slovenske (in slovaške) umetnike, ki so predstavljeni na spletni strani Art Facts. Sledi daljša razprava. Ugotoviva, da je Aleksandra Domanović (rojena v Novem Sadu, Srbiji), ki živi »v istem okolišu, kot je naša galerija«, napačno navedena kot izredno uspešna slovenska umetnica (informacijo je Art Facts po Johannovem posredovanju medtem že popravil). Jaz ponavljam, da mislim, da je stran zavajajoča, Johann pa, da nam poda vsaj določeno predstavo o položajih (moči) v nekem svetu umetnosti.
Če se zdaj ponovno malce vrneva k vprašanjem, ki se tičejo pandemije … Pandemija je pokazala, kako pomembna je kultura, kako pomembno jo je doživeti v živo. V čem je vizualna umetnost bistvenega pomena oz. kako je drugačna od drugih kulturnih področij?
Zame je vizualna umetnost pomembna – in to pomeni tudi, zakaj je zame pomembno, da jo posedujem, imam doma – ker nekaj naredi z mano na fizični ravni. Nekaj naredi z mojim telesom, gre za interakcijo z mojimi notranjimi in zunanjimi čutili. Ker nisem mogel osebno obiskovati in doživljati razstav, sem začutil hrepenenje tudi po drugih kulturnih dogodkih; občutil sem pomanjkanje kakovosti življenja.
Omenili ste »fizično« – dihotomija med digitalnim in fizičnim v umetnosti je vprašanje, ki ste ga z nemško kuratorko Aniko Meier naslovili na razstavi The Artist is Online. Painting and Sculpture in the Postdigital Age (König Galerie, od 18. marca do 18. aprila 2021) in v vrsti spremljajočih spletnih pogovorov na platformi Clubhouse. Kako vi in vaša galerija uravnotežite digitalne in analogne metode dela ter predstavljanja umetnosti? Kako najti ravnotežje med zahtevami obeh, med tradicijo in inovacijo; in se zavedati, da inovacije in spremembe niso nujno povezane le z novo tehnologijo?
Pravzaprav smo že veliko pred to celotno NFT-jevo norijo začeli obravnavati vprašanje digitalnega – seveda tudi kot odgovor na pandemijo. Nismo želeli le preprosto prenesti analogne umetnosti v digitalno sfero, na primer z optičnim branjem same fizične razstave. To ni tako zanimivo. Zanimivejša je digitalna umetnost, narejena prav za digitalni kontekst, ker umetniku daje priložnost narediti kaj, česar v resnici ne more! Zato smo ustvarili aplikacijo König Galerie, s katero umetnikom omogočamo, da pripravijo digitalno razstavo, ki lahko obstaja le v digitalnem svetu. Nemški umetnik Manuel Rossner je tako na primer v tridimenzionalnem modelu interpretiral in razširil brutalistično arhitekturo nekdanje cerkve St. Agnes, ki sta jo zgradila Werner Düttmann in Arno Brandlhuber, v digitalni galerijski prostor v Decentralandu, virtualnem svetu, ki temelji na tehnologiji »blockchain«.
Ob razstavi The Artist is Online galerija gosti drugo dopolnilno razstavo v Decentralandu. Računalniško podkovani uporabniki jo lahko obiščejo (so jo lahko obiskali) in raziskujejo z avatarjem.
Drži. Zemljišče, na katerem je galerija na platformi »blockchain«, nam je oddal zbiratelj z imenom Shahin Tabassi. Razstavili smo več kot 30 digitalnih del, ki jih je bilo mogoče kupiti kot NFT. 
Razstava ni bila le vaš prvi vstop v svet NFT-jev, ampak, po besedah Anike Meier, tudi prvi primer, ko je galerija razstavo postavila na tej priljubljeni platformi.
Da, naša galerija je prva komercialna galerija v Decentralandu, ampak mislim, da je v zvezi z NFT-jevim »hypom« ter zgodovino discipline digitalne in mrežne umetnosti pomembno omeniti, da so predstavljeni umetniki (kot so Manuel Rossner, Banz & Bowinkel, Mario Klingemann, Addie Wagenknecht) pionirji področja digitalne umetnosti, zlasti ko gre za raziskovanje možnosti uporabe novih tehnologij v umetniškem produkcijskem procesu slikarstva in kiparstva. Kaj se bo zgodilo s slikarskim medijem v virtualni resničnosti (Manuel Rossner)? Iz katerih materialov bodo z uporabo računalnikov izdelane skulpture v prihodnosti (Banz in Bowinkel)? Na kakšen način in v kolikšni meri lahko umetna inteligenca postane kreativna (Mario Klingemann)?
Odraščali ste v vplivni umetniški družini, obkroženi z umetnostjo in umetniki. V svoji poddaji in številnih intervjujih ste omenili, da ste dejansko želeli biti umetnik, vendar ste ugotovili, da to ne bo šlo, zato ste se odločili, da boste umetnikom raje pomagali uresničevati njihove projekte. Kdaj ste vedeli, da je umetnost področje, v katerem želite graditi svojo poklicno pot?
Rekel bi, da precej zgodaj; ko sem bil najstnik. Bil sem v šoli slepih in imel sem izvrstno učiteljico umetnosti, ki nas je učila umetnost razumeti, čeprav je nismo mogli zares videti. (Z 12 leti je imel Johann nesrečo, pri kateri je skoraj v celoti izgubil vid – šele kasneje so mu ga do neke mere povrnili z več operacijami, a ko je odprl svojo galerijo, je bil skoraj popolnoma slep. Njegova avtobiografija zato nosi naslov Slepi galerist (Blinder Galerist); nadimek se ga je oprijel tudi sicer v nemškem prostoru.) V šoli, v didaktičnem okolju, sem imel svoje izkušnje prebujanja, drugi razlog pa je bil najbrž življenjski slog. Moj oče je bil dekan šole Städelschüle v Frankfurtu in vse tiste zabave, življenje, ki so ga živeli, ta boemski življenjski slog so me privlačili. (smeh)
Bi rekli, da dejansko živite boemsko ali le nenehno delate? (smeh) (gromek smeh) Katera je bila prva razstava, ki ste jo kdaj ustvarili oz. kurirali? Prvi umetnik, ki ste ga predstavili?
Mogoče je zanimivejša razstava, a katero me je peljal moj prijatelj Jeppe Hein. (Sodobni umetnik, ki ga Johann od začetka kariere zastopa v galeriji. Tudi Johannov zelo dober prijatelj, njegova poročna priča.) Bila je razstava Olafurja Eliassona v Karlsruheju. Olafur je umetnik, ki ga moj oče ne ceni previsoko. In poznal sem seveda samo umetniški svet svojih staršev. Takrat, ko me je Jeppe odpeljal v Karlsruhe, pa sem nenadoma doživel drugačno izkušnjo; to je bil občutek bolj odprtega, bolj vključujočega sveta umetnosti. Tla razstavnega prostora so bila ledena, razstava je bila skoraj kot v prirodoslovnem muzeju, a vseeno se je sklicevala na minimalistične in konceptualne umetnike, ki sem jih poznal iz otroštva in vzgoje. Takrat sem nenadoma zaznal, kako široko je lahko področje umetnosti in kako pomembno je, da sem odprt za vse različne ravni umetniškega ustvarjanja.
Pred časom sem prebrala intervju z vami in Leno (König, Johannova žena) za spletno stran Collectors Agenda, v katerem ste govorili o zbiranju. Ali pri umetnikih, ki jih zastopate, kupujete ali to počnete kot nekaj neodvisnega?
Nisem dober zbiratelj, ker sem preveč neosredotočen. Seveda občasno morda kupim dela umetnikov, ki jih zastopam, toda na žalost sem boljši svetovalec kot zbiratelj.
Torej moraš biti fokusiran, da bi bil zbiralec? Kdaj si nekdo »zasluži«, da ga imenujemo zbiratelj; kdo je zbiralec v vaših očeh? Predvidevam, da to ni vsakdo, ki tu in tam kupi kakšno delo …
Spomnim se, da je v moji poddaji Christian Boros (skupaj z ženo Karen Lohmann ustanovitelj znamenite kolekcije Boros Collection s sedežem v starem nacističnem berlinskem bunkerju) dejal, da je zbiralec oseba, ki ne ve več, kam naj postavi vsa dela, ki jih je kupil.
Ja, spomnim se, to poddajo sem poslušala … Hm. (premor)
Nekako me ideja o opredelitvi zbiratelja nikoli ni zanimala. Seveda gre pri zbiranju za ustvarjanje konteksta in sledenje določenemu zanimanju … toda veste, nekatere najbolj fantastične zbirke so zelo intuitivne. In nekatere zbirke, ki nastanejo po osebni presoji, so lahko fantastične!
To vprašanje sem vam zastavila, ker je bila v Ljubljani na ogled razstava, ki obravnava problematiko zbiranja, razstavljena so dela iz petih različnih zasebnih zbirk. V Sloveniji je vsa ta ideja zbiranja umetnosti nekako na novo naslovljena. Veste, ljudje v resnici ne vlagajo v umetnost. Z izjemo dveh ali treh galerij umetniški trg pri nas praktično ne obstaja.
V resnici ne razumem, kakšna je povezava s Slovenijo?
Povezava s Slovenijo je v tem, da zbiranje umetnin ni pogosto – ravno nasprotno. To je povezano z več vprašanji; našim gospodarstvom, kupno močjo, našimi kolektivnimi (kulturnimi) vrednotami, zgodovinsko socialistično preteklostjo, vladnimi (ne)naložbami v umetniško polje, odsotnostjo neke skupne strategije …
Razumem. (premor) No, kar je vznemirljivo zdaj, je to, da NFT-ji vzpostavljajo nova gospodarstva ali obujajo stara. NFT-ji so umetniški trg odprli za večje, drugačno občinstvo.
Kakšno občinstvo je to?
Občinstvo, ki prihaja s trga Krypto na umetniški trg, so ljudje, ki delajo za zaslonom 24 ur na dan, sedem dni v tednu in v večini primerov prej niso zbirali umetnin. Imajo drugačno senzibilnost. Zato se mi zdi poglavitnega pomena graditi most med obema – trgom Krypto in umetniškim trgom.
NFT-ji so prinesli tudi paradigmatično spremembo – umetniki svoja dela prodajajo neposredno, ne (nujno) v galerijah. Vas to kot galerista skrbi?
Ne, moj položaj posrednika me ne skrbi, vse to je zanimiv eksperiment. Poleg tega ne verjamem v ekskluzivnost.
Ali lahko umetniku uspe brez tega, da ga zastopa galerija?
Absolutno. Še pred nekaj meseci bi bil bolj negotov in bi rekel, da samozaložba v resnici ni mogoča. Toda z Instagramom in zdaj še z vsemi temi NFT-jevimi trgi se je situacija izredno spremenila. Zato, kar zadeva nasvet katerimkoli umetnikom: ne čakajte na koga, da vas odkrije, vzemite svojo kariero v svoje roke! Nato pa se boste med potjo že srečali s partnerji, s katerimi je vredno sodelovati. Z lastnim trženjem ne vidim nobenih težav. Podobno je z igralci. Lahko ste svobodni igralec, a ko dosežete določeno stopnjo kariere, potrebujete podporo, vodstvo in nasvet. In enako je z umetniki. (premor) Toda za začetek ne čakajte na nikogar.
Mislim, da je to prava misel za zaključek najinega pogovora. Najlepša hvala, Johann.
Super. Hvala vam! (premor) In, veste, rad bi obiskal Ljubljano.
Absolutno bi morali. Veliko je za videti. Vas bomo vodili naokoli!
Kdaj je najboljši čas za obisk? Poletje?
Kadarkoli! Ampak poletje zagotovo.
AH ART! Serijo besedil, ki jih bo z vami v Outsiderju delila v naslednjih mesecih, je Hana Ostan Ožbolt naslovila Ah Art! Zastavila jih je kot odprto, poljubno, široko formo, kot platformo za predstavitev njenih pogledov, vezanih predvsem na polje sodobne (vizualne) umetnosti, v katerem kot kuratorka, piska in direktorica intenzivno deluje že nekaj let. Naslov si je sposodila pri knjigi Igorja Zabela (1958–2005) “Ah Art! Popotni zapiski”, v kateri je v dnevniški maniri beležil svoja potovanja, skoraj enako pozornost kot ljudem, s katerimi se je srečeval, pa je posvečal tudi svojim obrokom oz. hrani. Prispevek je objavljen v 3. številki časopisnega lista Trafika.
