Ena prvih reči, ki sem jih kupila, ko sem se pred približno sedmimi leti od doma preselila v najeto stanovanje, je bila velika reprodukcija zemljevida sveta iz leta 1651, ki ga pripisujejo britanskemu kartografu Johnu Speedu. Na njej notranjosti celin prekrivajo velike svetle lise; gorovja so zarisana le z okornimi potezami, iz daljnih morij pa tu in tam kuka glava pošasti. Kljub temu Speedova karta izraža dobro poznavanje svetovne geografije, poleg tega je zemljevid pravo umetniško delo in je tudi mimo kartografije izjemno informativen: okrog samega zemljevida so na njem prikazani še izbrani astronomski pojavi, figure znanih raziskovalcev v lično izrisanih okvirjih, med njimi pa ležeče alegorije vode, zemlje, zraka in ognja. Zemljevid je v času svojega nastanka predstavljal vpogled v velikost sveta, v njegovo raznolikost; pokazal je razmerja med kraji, med razdaljami; v zavest javnosti je lansiral podobo planeta kot zamejene celote v prostorski razsežnosti. Ko bodo na zemljevidu zapolnjene vse bele lise – takrat bo svet postal jasen in obvladljiv.

Pred nedavnim smo tudi pri nas dobili pomembno publikacijo, posvečeno zemljevidom: gre za knjigo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja, ki so jo pripravili Primož Gašperič, Renata Šolar in Matija Zorn, izšla pa je pri Založbi ZRC. Knjiga, ki je v .pdf obliki dostopna tudi brezplačno na spletu, prinaša pregled kartografske zgodovine slovenskega ozemlja ter izbor barvnih reprodukcij starih zemljevidov. Gre za pravo poslastico za ljubitelje zemljevidov, seveda pa tudi za vse, ki jih zanima prostor nasploh. »Po eni strani je zemljevid nematerialni odraz vsakokratnega kulturnega dojemanja prostora, po drugi pa materialni sad tehnologije in umetnosti nekega časa. V zgodovini kartografskih prikazov tako spremljamo kognitivni kot tehniški in umetniški razvoj človeštva,« avtorji zapišejo v knjigi. Prav v tem se zares skriva vrednost zemljevidov: ob tem, ko se v vsakem zgodovinskem obdobju in v vsaki družbeni ureditvi želijo približati nedosegljivi objektivnosti predstavljanja prostora, izjemno dobro povzemajo vsakokratni odnos do prostora in družbene silnice, ki ga določajo.

Danes je svet majhen in povezan, zemljevidi pa so postali skorajda odveč. Panoramski modeli, satelitski posnetki in nadzorne kamere lahko v vsakem trenutku ažurno pokažejo velik del površine planeta. Na splet se ne selijo le novice, in tisku morda ni odklenkalo, kadar govorimo o knjigah: pomislite le, kdaj ste v roke nazadnje prijeli zemljevid? Nenadomestljivi so le še tam, do kamor mobilni signal ne seže: v gorah in zakotnih grapah, kjer stopamo na prste in se s telefonom v roki nemočno vrtimo v krogu. Nedosegljiva pa nam, v nasprotju s Speedovo karto, niso neraziskana območja, ki bi se skrivala pod belimi lisami; vendar tako kot nekoč, tudi danes dosegljivost informacij o določenem kraju na zemeljskem površju pogojuje globalna politika. Le da so bele lise na Google maps rezultat paktov in pogajanj, ne pa pomanjkanja podatkov.

Zemljevidi so fizični izraz preseka med družbenim in geografskim prostorom. Številnih kartografskih elementov v resničnosti ne moremo videti: najbolj banalen primer so zagotovo državne meje. A fizični zemljevidi so v tem pogledu nekoliko iskrenejši do uporabnika, podobno kot ves tisk, saj so, ne  glede na to, kdo jih drži v rokah, vselej enaki. Virtualni zemljevidi pa so, tako kot brskalniki in socialna omrežja, v imenu optimizacije podvrženi številnim algoritmom, ki prikazano vsebino spreminjajo glede na uporabnikov profil in preference. Google maps tudi državne meje prikazuje različno glede na to, s katere lokacije brskate po spletu. Odmeven primer tovrstne manipulacije je denimo regija Kašmir, v kateri se za nadvlado borijo Indija, Pakistan in Kitajska. Če si Kašmir na Google maps ogledujete iz Indije, se vam bo regija prikazala kot del Indije, če pa se nahajate v Pakistanu, bo Kašmir ločeno ozemlje. Podobno se zgodi na Krimskem polotoku: ta je za uporabnike s Krima od Ukrajine ločen s črtkano črto, medtem ko se ruskim uporabnikom taista črta prikazuje kot polna državna meja. Eno takšnih nam najbližjih primerov pa je Kosovo: tega je Slovenija priznala kot neodvisno državo, a se na Google maps še zmerom prikazuje od Srbije ločen le s črtkano črto. Zdi se, da je za Google maps od dejstev pomembnejše pomirjenost uporabnika s tem, kar se prikazuje na zemljevidu. Ob 3,6 milijarde dolarjev prometa letno, ki jih z zemljevidi ustvari Google, jih iskanje resnice o mejah ne zanima toliko.

Kot je pred časom poročal Washington post, pa pri Googlu pravijo, da glede odprtih geopolitičnih vprašanj ostajajo nevtralni. V državah, kjer imajo prilagojeno verzijo Google zemljevidov, prikazujejo ozemlje v skladu z lokalno pravno ureditvijo, so še povedali.

Virtualni zemljevidi danes v veliki meri vplivajo na našo predstavo o svetu. V trenutku lahko z nekaj kliki pokukamo na newyorško ulico, se znajdemo na alpskem vrhu ali pa si ogledamo puščavsko panoramo. Google maps določa, po kateri poti se bomo odpravili v službo, predlaga pa nam tudi, katero restavracijo ali bar naj izberemo. Od banalnosti, kot denimo, katera trgovina bo označena na zemljevidu in katera ne, pa do državnih meja, poimenovanj regij in označevanja državnih spomenikov, ki vplivajo na življenja tisočev ljudi: podoba svetovne geografije v zavesti množic je v rokah tehnoloških korporacij. Virtualni prostor zaradi manipulacije podatkov zlagoma zaznamuje fizičnega. Tudi zemljevidi lahko svet predstavljajo v izkrivljeni obliki, ki ustreza korporaciji, na račun katere se stekajo dobički. Med tem pa se na naših ekranih izrisuje svet ne izrisuje takšen, kot je, temveč takšen, kakršnega si želimo videti – in to ni vedno dobra stvar.

Piše: Ajda Bračič

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja