Če se na jasen dan z vzhodne obale Velike Britanije zazrete čez Severno morje, bo na obzorju pred vami morda za hip zamigetal obris tuje dežele. Ne, to ne bo daljna belgijska obala – pogled se vam bo prej ustavil na armiranobetonski strukturi, ozki ploščadi na dveh velikanskih pilonih. Na manj kot pol kvadratnega kilometra vetrovnega umetnega ozemlja okoli 12 kilometrov od britanske obale se namreč razprostira najmanjša država na svetu: kneževina Sealand.

Ta iz morja vstajajoča postapokaliptična vizija je v resnici ena izmed štirih pomorskih vojaških utrdb, zgrajenih med drugo svetovno vojno, ki naj bi branile širše območje estuarija Temze. Njihov avtor je inženir Guy Mansell, ki je zasnoval tudi nekoliko južneje ležeče in morda bolj znane utrdbe Red Sands. Utrdba His Majesty’s Fort Roughs, kot se je kneževina Sealand imenovala najprej, je branila pristanišče Harwich v Essexu. Glavni del programa se je pravzaprav skrival v notranjosti obeh votlih betonskih pilonov. Razdeljena sta bila na sedem etaž, v njih pa so bili poleg shranjevalnega prostora za gorivo in orožje urejeni tudi spalni in bivalni prostori za osebje. Stolpa je med seboj na vrhu povezovala jeklena ploščad, kjer je bil nameščen radar. A prava zgodba kneževine Sealand se je začela, ko je njena vojaška funkcija postala odveč.

Zgodovinski viri si o tem, čemu je radijski operater Paddy Roy Bates sklenil zavzeti utrdbo, niso edini: nekateri navajajo, da je z nje želel oddajati piratski radijski program (kar je sicer že prej počel na bližnji utrdbi Knock John), drugi pa pravijo, da je bila utrdba Fort Roughs rojstnodnevno darilo za njegovo ženo Joan. Kakorkoli že – Bates je 2. septembra leta 1967 utrdbo razglasil za suvereno državo, sebe za kneza, svojo ženo pa za princeso. Kako je to mogoče? Po »vojni za neodvisnost«, v kateri je bilo izstreljenih nekaj opozorilnih strelov in odvrženih nekaj granat, je bil Bates na britanskem sodišču obdolžen nezakonitega posedovanja strelnega orožja. A ker je bila po takrat veljavni zakonodaji utrdba Fort Roughs zunaj britanskih teritorialnih voda, je sodišče ugotovilo, da tam nima pristojnosti in da kljub temu, da gre za umetno strukturo, Batesu nič ne preprečuje, da bi na njej ustanovil kneževino. Sealand je bil rojen. Danes ga ne priznava nobena druga država, a po nekaterih pravnih razlagah to še ne pomeni, da država ne obstaja.

Sealand od leta 2012 vodi princ Michael, Batesov sin. Sealand, se zdi, je zgrešena utopija: je parodija države, čeprav ima svojo ustavo, poštne znamke, himno (E Mare Libertas), svoj denar (sealandski dolar) in celo svojo nogometno reprezentanco. In če razmišljamo o državotvorni arhitekturi, se morda nobena druga država ne more pohvaliti z arhitekturo, ki bi bila za obstoj države tako ključnega pomena: brez utrdbe Fort Roughs tudi kneževina Sealand dobesedno ne bi obstajala. Predvsem pa Sealand dobro ilustrira, kako arbitraren je v resnici institut države, in kaže na dejstvo, da je tudi ta podvržen interesu kapitala: za nekaj dolarjev lahko na spletni strani države, v online trgovini z državnimi spominki, namreč kupite sealandski potni list, košček teritorija ali pa celo plemiški naziv. No, vzdržimo se prehitre sodbe – v Sealandu te kupčije vsaj potekajo transparentno …

 

Ajda Bračič

Zapis je nastal v sklopu kratkih esejev uredništva na iztočnico “Država in arhitektura” spomladi 2020.

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja