Pred leti sem odgovorila na oglas – ponujal je dinamično delo prijetni, komunikativni in angažirani osebi, ki študira arhitekturo, govori dva tuja jezika, je vešča teh in teh programov in jo zanima pomoč v arhitekturnem biroju – in bila kaj kmalu povabljena na razgovor v prijetno, a nekam samotno pisarno v mestnem središču. Urejen moški srednjih let je pohvalil moj življenjepis, čeprav takrat nisem imela še nikakršnih projektantskih izkušenj, potem pa previdno vprašal, če mi je odveč kdaj skuhati kavo. Seveda ne! Tudi sama sem strastna kavopivka. Olajšani moški se je nasmehnil in mi hipoma obljubil delo na zanimivih projektih doma in v tujini.

Čez nekaj mesecev je bila zima; sneg je mokro naletaval na pločnik. Stala sem na mostu v bližini pisarne in razmišljala, ali naj skočim. V eni roki sem nosila sveženj oblek iz čistilnice, po katere me je poslal gospod arhitekt, v drugi pa juho in panini iz bližnje restavracije, namenjena istemu naročniku. Moje prvo delo v arhitekturni pisarni se je v pičlih nekaj tednih sprevrglo v kombinacijo čiščenja, pomivanja, pisanja e-mailov po arhitektovem nareku, administrativnih opravil in izletov po malico. Vedno bolj ostro sem ga opomnjala na njegovo obljubo in tiste mednarodne projekte, in predlagal je, da bi zanj risala po minimalni urni postavki v popoldanskem času, medtem ko bi dopoldan še naprej opravljala delo nekakšne asistentke. Željna izkušenj, zaslužka (pozabila sem omeniti, da me gospod ni redno plačeval), ter seveda mladostno obupana in naivna sem v to celo privolila in v pisarni od tedaj preživljala cele dni. Saj so na faksu rekli, da delo arhitekta zahteva celega človeka! Nekaj tednov zatem je moj delodajalec najel novega študenta (fanta), ki mu je že takoj veliko bolj resno pomagal pri risanju in izplačeval plačo v celoti. Sodu je izbilo dno, ko se je nekega dne na sestanku oglasil klient in je arhitekt tega študenta povabil s seboj (‘da se bo kaj naučil’), potem pa ga prijateljsko lopnil po rami, mene pa prosil, če za vse tri gospode skuham kavo.

Moja zgodba nikakor ni edina in nikakor ni najhujša. Je le ena izmed zgodb iz birojev doma in po svetu, ki izkoriščajo mlade ne glede na spol, ampak glede na spol pa še toliko bolj. Trenutno mi na srečo ni treba prežati na oglase arhitekturnih birojev in prosjačiti za njihovo milost. Tu in tam pa vseeno še odprem kakšen oglas za delo v arhitekturi in si ogledam zahteve, ki jih imajo delodajalci od kandidatov.

Na enega tahšnih oglasov sem naletela nedavno. Iščemo novo sodelavko! je na veliko pisalo v prvi vrstici, in že takoj me je malce začudilo, da so se tudi arhitekti pridružili izmeničnemu uporabljanju ženskega in moškega slovničnega spola, ki je ponekod v rabi te dni. Spisku zahtev in kriterijev, ki za današnje standarde niti niso bili tako hudi (izkušnje s projektiranjem, iznajdljivost, želja po vodenju projekta), je bilo dodanih nekaj nenavadnejših, ki pa bi bili lahko tudi simpatični (da kandidatki ni problem kdaj odnesti smeti, da zna skuhati kavo). A na koncu besedila – kot da si nekdo ne bi mogel pomagati, da ne bi zinil česa neumnega – je pisalo: Zakaj sodelavka in ne sodelavec? Zato, ker vse zgoraj navedene lastnosti po naših dolgoletnih izkušnjah lahko dokaj enostavno zagotovi samo sodelavka.

Položaj žensk v arhitekturi se spreminja po polžje. Študij arhitekture že leta vpisuje več deklet kot fantov, vendar je žensk na vodilnih položajih v arhitekturnih birojih še vedno veliko manj. A zgornji oglas razkriva še eno zanimivost: da je namreč po mnenju biroja le ženska sposobna hkrati voditi arhitekturni projekt, odnašati smeti in kuhati kavo. Ženski stereotip perpetuirajo v drugo smer, in ta ni nič manj škodljiva za družbeni položaj žensk.

Na spornost njihovega oglasa sem arhitekte opozorila, in oglas so spremenili. Zdaj piše, da iščejo sodelavko ali sodelavca, in v besedilu se vse besede dosledno pojavljajo v obeh oblikah. Vendar so mi v kometarju na enem izmed družbenih omrežij sporočili, da bo »izbrana punca, pa če mi je to všeč ali pa ne.« Zaposliti torej želijo mlado žensko arhitektko, kar je dobro, vendar iz povsem napačnih razlogov.

Pa naj še kdo reče, da smo ženske v arhitekturi zapostavljene!

Piše: Ajda Bračič

2 misli na “Ajda Bračič: Iščemo novo sodelavko!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja