Ko sem se vpisala na Fakulteto za arhitekturo, je med študenti krožila (in morda še kroži) neka neslana šala: da je arhitekt tisti, ki ni dovolj gej, da bi bil oblikovalec, in ni dovolj »dedec«, da bi bil gradbenik. Profesorji so arhitekta opredelili drugače: kot tesarja, ki zna latinsko. Arhitektura sama menda leži na stiku med znanostjo in umetnostjo, med humanistiko in naravoslovjem. Dobra hiša je hkrati lepa in uporabna, njena zasnova pa nekje med poezijo in inženirstvom.

Glede na vse te opredelitve je jasno, da se arhitekturi pogosto približujemo z vsaj dveh nasprotujočih si strani. Da je v njej nekaj paradoksalnega, neka točka preloma, ki jo je najlaže izraziti s takšno dvojnostjo. Arhitektura sama je avtonomno polje vmes – tista najboljša pa se konstruira skozi nenehno konfliktnost svojega obstoja, skozi združevanje nezdružljivega.

Včasih me kdo vpraša, čemu je Outsiderju naslov prav Outsider. Kaj je vendar tako pozitivnega na večni zunanji poziciji, da bi si jo nekdo želel ponosno izbrati za svojo identiteto. To, odvrnem: ko že misliš, da se lahko pogrezneš v lagodnost, je Outsider vedno na nasprotni strani. Ko obrneš stran, se začne novo preizpraševanje. Outsider je tesar, ki zna latinsko. Je humanističen in naravosloven. Ozira se v znanost in umetnost, od nasprotja k nasprotju, od poezije do inženirstva. In ravno tu, na križišču mnogih pogledov, mnenj in ideologij, lahko vznikneta avtonomna misel in avtonomna arhitektura.

Ajda Bračič, članica uredniškega odbora (od l. 2017)

Absolventka študija arhitekture, ki se je uredniški ekipi pridružila leta 2017. Poleg pisanja in urednikovanja za revijo Outsider se občasno ukvarja s prevajanjem, gledališko kritiko in pesnikovanjem.