»Boljše izgleda kot štirizvezdični hotel …«

»Nadstandardni zapori, da kar iščeš, da bi prišel notri. Bolje kot pa DSO. Pri mojih letih razmišljam, da bom začela krast paštetke.«

»Zapori ne bi smeli biti novodobni objekti. Slediti bi res morali smernicam iz tujine npr. Turčije … To je kazen.«

»Ja pa jacuzzi in zunanji bazen jim naredite. Zapor je luksuz.«

»A bodo prišli vavčerji v poštev?«

Tole je nekaj komentarjev, ki smo jih lahko brali pod nedavno objavo vesti o načrtovanem zaporu v Dobrunjah na enem izmed slovenskih portalov z novicami. Na natečaju za novi Zavod za prestajanje zaporne kazni ob Litijski cesti so leta 2018 zmagali arhitekti Počivašek Petranovič s sodelavci. Novi kompleks bo zagotovil namestitev za 388 oseb, ki se bodo vanj preselile iz obstoječih prenaseljenih zaporov drugje po Sloveniji. Gradnja naj bi bila predvidoma končana leta 2024.

Največji zavod za prestajanje zaporne kazni v Sloveniji, Dob pri Mirni, je bil prvi namensko grajeni objekt za izvrševanje zaporne kazni pri nas. Večina obstoječih slovenskih zaporov pa deluje v prostorih, ki za to dejavnost niso namenjeni: zapor v Ljubljani na Povšetovi, denimo, zaradi nefunkcionalnosti ne ustreza sodobnim programom izvrševanja kazni. »Objekti so dotrajani in energetsko neučinkoviti, prostorska zmogljivost ne ustreza prilivu zaprtih oseb,« pišejo na spletni strani usprave zavoda. Še slabša je situacija v ženskem zaporu na Igu, ki deluje v dvorcu Sonnegg, starem več kot 500 let. Zaradi vlage, dotrajanosti konstrukcije in nefunkcionalnosti objekta je delovanje zavoda oteženo, in anonimni spletni komentatorji bi le težko očitali zapornicam, da živijo razkošno le zato, ker so nastanjene v dvorcu. »Posebej pereča težava zapora je, da nima ustreznih prostorov za prestajanje kazni zapora obsojenk mater z otroki in mladoletnic ter obsojenk, ki so gibalno ovirane ali zaradi zdravstvenih razlogov potrebujejo posebno nego.« Tudi za zapor na Igu je sicer predvidena celovita prenova in razširitev prostorov (projekt so pripravili pri Void arhitekturi), ki naj bi se prav tako izvedla do leta 2024.

Prostorska situacija v slovenskih zaporih je tako vse prej kot rožnata. Nesmiselno je pričakovati, da velik javni projekt, kot je zapor, ne bi dvignil vsaj malo prahu in za seboj nujno potegnil nekaj nestrinjanja. A komentarji, ki se že od samega začetka pojavljajo v zvezi z novim zaporom v Dobrunjah, razkrivajo nenavadno in skrajno zanimivo prepričanje javnosti: da naj bo že sama arhitektura zapora namenjena kaznovanju prestopnikov.

Ideja ni nova: francoski arhitekt Jacques-François Blondel je v svojem traktatu iz 18. stoletja opredelil slog, ki ga poznamo pod imenom architecture terrible – gre za ‘odvraten’ arhitekturni slog, namenjen predvsem zasnovi zunanjosti zaporov, ki naj bi s svojo težo in neprijetno mogočnostjo obiskovalcem govoril o strašni usodi tistih, ki prestajajo kazen v stavbi, paznikom pa s pomočjo arhitekture pomagal obdržati oblast nad zaporniki.

V času Foucaultovega ‘velikega zapiranja’ so se zapori pridružili množici institucij, ki so z ulic pometle berače, telesne in duševne bolnike ter delikvente, register kaznovanja pa se je takrat s telesnega premaknil na duhovnega. Namesto mučenja, stradanja ali odtegovanja zdravniške pomoči se kot glavni koncept kazni pojavi odvzem svobode. A kritike takšnega novega načina kaznovanja, ki ni namenjen očem javnosti (kot denimo javne usmrtitve in mučenja preteklih časov), temveč se skriva za zidovi, so prisotne od vsega začetka. Foucault piše: »Pogoste kritike kaznilniškega sistema v prvi polovici XIX. stoletja (zapor ne kaznuje dovolj: zaporniki so manj lačni, jih manj zebe in so nasploh manj prikrajšani kakor veliko revežev ali celo delavcev) kažejo podmeno, ki se ji niso nikoli odkrito odpovedali: pravično je, da obsojenec telesno bolj trpi kakor drugi ljudje. (…) V modernih mehanizmih kazenskega pravosodja potemtakem še vedno obstaja »mučilno« ozadnje – ozadje, ki ni docela ukročeno, ga pa čedalje bolj ovija netelesna kaznovalnost.«

Taista tendenca je v mnenju javnosti razvidna tudi danes: zaporniki bi v očeh nedorasle družbe vseeno morali nekako trpeti. Odvzem svobode naj zanje ne bi bil dovolj. Tukaj v enačbo vstopi arhitektura: svetle, funkcionalne sodobne zgradbe so za zapornike ‘predobre’, pravijo spletni komentarji. Prav tukaj se seveda uštejejo.

Sodobne zaporniške prakse iz sveta kažejo, da so zaporniki, ki kazen preživljajo v vzpodbudnem in kakovostnem okolju, in pri katerih je že od začetka prestajanja kazni velik poudarek na reintegraciji v družbo, bolj uspešni pri kasnejšem življenju in se manj pogosto vračajo v zapor. Najuspešnejši zapori niso temne in vlažne ječe, ki jih polnijo kriki zapornikov, temveč sodobne institucije z velikimi skupnimi prostori in urejenimi bivalnimi pogoji . Nov zapor v Dobrunjah in prenovljen zapor na Igu na srečo že v projektni nalogah na prvo mesto postavljata kakovostno in funkcionalno arhitekturo.

A ob tovrstnih arhitekturnih nalogah je arhitekt poleg prostorske ureditve vedno soočen še z moralno dilemo – do kolikšne mere naj družbo poskuša usmeriti k naprednejšim vzorcem vedenja? Ali je to sploh njegova naloga? Spomnimo se le odmevne pobude Ameriškega arhitekturnega instituta (AIA) izpred let, ko je ta v strokovni kodeks želela vpisati pravilo, da arhitekt ne sme oblikovati sob za usmrtitev in sob za osamitev v zaporih. Arhitektovo vodilo naj bi bila sprejemajoča, odprta, velikodušna arhitektura. Že Plečnik svetuje takole: »Ako vam bo dal kdo delati svinjak – mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če bi vam pa hotel dati delati nekdo javno hišo, ga boste odvrnili. ln ko bi vam hotel dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori! Tako ljudi vzgajati, to je pravi namen šole tehnike!« Socialna stigma prestajanja zaporne kazni pri nas je tako velika, da je pravzaprav že kazen sama po sebi. Kadar z ignoranco, neenakimi možnostmi, predsodki in obrekovanjem kaznuje vsa družba, ni potrebe po tem, da bi kaznovala še arhitektura.

Piše: Ajda Bračič

Naslovna slika: Zavod za prestajanje kazni Litijska, projektni predlog arhitektov Počivašek Petranovič z ekipo, vir: ZAPS

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja