Te dni je Ljubljana razdeljena na pol. Med sprehodom po prestolnici ste bržkone opazili oglasno kampanjo časnika Delo, ki jo je marketing družbe pripravil v sodelovanju z agencijo Luna/TBWA, in ki reže svet po sredini na dva dela: na levi ženska v burki, na desni ženska v bikinkah, na levi nuna, na desni znanstvenica, na levi rdeča, na desni črna. Spodaj sicer piše, da svet ni le to in to, da je tovrstno razdeljevanje tisto, čemur se pravzaprav želimo izogniti. Vendar je podoba že vzpostavljena, škoda narejena, opozicija dveh že stoji. Svet niso le izkoriščani in izkoriščevalci, potihoma dodaja napis, kot da bi najprej želel prepričati šele sam sebe, medtem ko fotografiji zgoraj glasno vpijeta o nasprotnem.

Seveda je kampanja simptomatična nekemu drugemu, širšemu in bolj pretanjenemu pojavu, ki se tako pri nas kot po svetu plazi že dalj časa. V množici nasprotujočih si mnenj, zaupanja nevrednih novic in paradoksalnih potez svetovne politike se je namreč treba nečesa oprijeti, se odločiti in opredeliti. In če je nekdaj posameznik prihajal v stik s podobno mislečimi v svojem neposrednem okolju, ti pa so mu dan za dnem pritrjevali in sooblikovali deljeno mišljenje, da bi olajšali breme odločanja, mu danes z njemu prilagojenim naborom informacij v virtualnem okolju postrežejo spletni algoritmi. Srečevanje z vedno enakim miselnim izhodiščem, s katerim se strinjamo že vnaprej, pa razkorak med večnima opozicijama še poglablja. Identitete se ob tem ne gradijo le na podlagi stališč o določenem vprašanju, temveč glede na ves konglomerat zapovedi, ki ga posamezniku predpisuje njegova izbrana ekipa.

To med drugim pomeni tudi, da o nekaterih stvareh ni več mogoče govoriti. Vsaka izmed skupin, ki jih zato, da bi se izognili podobni napaki, kot jo dela Delova kampanja, ne bomo niti imenovali ali drugače opredelili, je v svojo ideologijo vpela seznam tem, nekakšnih dogmatičnih prepričanj, o katerih ne želi spremeniti mnenja. V resničnem življenju to pomeni, da se ob omembi določenih ‘trigger words’ sogovornik zaskoči in ne želi nadaljevati pogovora, kljub temu, da morda o temi niti ni razmišljal ali pa je ne razume zares. To refleksno seganje po zaslombi množice je seveda popolnoma razumljivo, vendar se v tem primeru izbrana ideologija namesto nas odloča že vnaprej.

Delovo kampanjo zaokroža novo geslo »vedeti več pomeni imeti moč«, ki parafrazira Baconovo scientia est potentia. V Delovem oglasu je moč uporabljena kot neke vrste vaba, vprašanje pa je, čemu si te moči sploh želimo in kako jo bomo uporabili, ko in če jo zares dosežemo. Vedeti več namreč dejansko pomeni imeti moč: tistemu, ki ve več, je v roke položena moč odločanja. Če ne drugega, moč odločanja o lastni poziciji do dosežene vednosti. To je razsodna moč, ki pa jo je treba vaditi in iz dneva dan uporabljati, da bi se udejanjila. Moč, ki bi nam jo skupaj z vnaprej pripravljenimi ‘one-size-fits-all’ aranžmaji ideologij ponudili z novicami, se namreč iz rok posameznika prelaga v roke družbenih mehanizmov, ki kaj hitro uidejo izpod nadzora. Preden se skrijemo za krilo katere izmed političnih opcij in izrazimo to ali ono vnaprej pripravljeno mnenje, zato za hip utihnimo in si vzemimo čas za razmislek. Vadimo razsodno moč – kdo ve, morda pa se namesto v enem izmed nasprotujočih si taborov kar naenkrat znajdemo nekje vmes, na neraziskanem območju prave, nepredvidljive vednosti.

 

Ajda Bračič

 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja