»Arhitektu ni treba spoznati le arhitekture, temveč mora spoznati življenje,« je v uvodnem nagovoru brucem, med katerimi sem sedela tudi sama, nekoč davno izrekel nekdanji dekan FA Peter Gabrijelčič. Tisti, ki smo citat vzeli nekoliko preveč dobesedno, smo življenje zato pogosto spoznavali na ekskurzijah po ljubljanskih kavarnah, barih in pajzlih – natančneje, v pivskih postajališčih od Skalce in vzdolž Gradaščice, na trasi, ki se je ob večerih neizogibno zaključevala v nekdanjem KUD-u France Prešeren. Še posebno priljubljen v moji družbi je bil lokal z zelenimi klopmi – morda se ga spominjate – na vogalu enega izmed stavbnih sklopov ob Gradaščici, ki je v času mojega študija nekajkrat zamenjal ime, ne pa tudi klientele. Ker se tudi tovrstno življenje prej ali slej izkaže za rutinizirano in je iz njega mogoč le prestop v spoznavanje drugačnih življenj, smo s sošolci s časom precej spontano odplavali dalje. A stalni gostje so ostali. Ko je svojo identiteto zamenjal KUD, si jih kdaj videl bloditi po Trnovem kot izgubljene duhove, in ko so nedavno z Eipprove umaknili še slavne zelene klopi, so poniknili v podtalje.

Pajzli so fenomen, ki ga ne gre zanemariti. Morda se sami nikdar ne bi prostovoljno odločili za vstop v eno izmed teh ustanov, kjer se ob šanku zbira stalna klapa, za mračnimi mizami pa nazdravljajo priložnostni gostje vseh generacij in kulturnih ozadij, pa vendar gre za nadvse zanimivo okolje, značilno za slovenska mesta. Pajzli seveda ne obstajajo le ponoči, temveč tudi čez dan ponujajo zatočišče s kelnarjem, ki je vedno tudi prijatelj, in travarico v skodelici za espresso. Niti niso to zgolj pribežališča alkoholikov (čeprav so seveda tudi to) – menim, da so pajzli eden od zadnjih ostankov domačijstva v mestu. Tesno prepletene skupnosti na videz naključno zbranih posameznikov, ki tvorijo sosesko, so gradnik mesta, in pajzli so njihova heterotopija.

V Ljubljani smo ob splošni turistifikaciji mesta priča množičnemu izginjanju pajzlov, pa tudi čisto spodobnih barov in lokalov, ki so bili v svoji zgodovini deležni prisrčne mitologizacije. Poleg že omenjenega KUD-a in meni ljubega lokala mnogih imen z zelenimi klopmi lahko omenimo še nedavno zaprto Skalco, za katero so nekateri žalovali, drugi pa so se njenega odhoda razveselili. Identitete Makalonce razen Plečnikove arhitekture že dolgo nič več ne ločuje od ostalih podobnih lokalov ob Ljubljanici, enako pa bi lahko rekli tudi za pred kratkim prenovljeni Vrt Lili Novy ob stavbi DSP. Čeprav gre za korektno in uporabniku prijazno prenovo, je nekdanje zbirališče literarnih legend in ljubljanske inteligence z njo izgubilo nekaj svoje patine, s tem pa tudi privlačnosti in šarma. V mnogih izmed teh primerov je prisoten proces, ki ga lahko brez zadrege imenujemo gentrifikacija. Ti lokali in pivnice so na neki točki postali kul – ampak ne čisto takšni, kot so bili prej. Za »sodobne uporabnike« jih je bilo treba posodobiti, olepšati, osvežiti njihovo (resda nekoliko zatohlo) identiteto. Pajzli se, kot vse, kar je v Ljubljani še pristnega, odmikajo na obrobje mesta. Pod mojim blokom v Štepanjskem naselju kraljuje prav krasen pajzl, kamor na pivo povabim le najdražje prijatelje. Tiste pajzle, ki v prestolnici še ostajajo, popisuje profil @pajzli.lj na Instagramu – gesta, ki nedvomno dokumentira z dobrimi nameni, a hkrati prinaša tudi nevarnost prepoznavnosti.

To, da se prostori barov in lokalov spreminjajo in poskušajo stopiti v stik s sodobnim časom, je seveda povsem razumljivo – a kot pri vsem drugem je ključna ohranitev njihove identitete. Bari v središču mesta se vse bolj skrivajo za generično identiteto lažne svetovljanskosti, odprtosti in meščanskosti, prav pri tem pa jim uhaja prava mestnost. Domačijstvo, ki sem ga omenjala v povezavi s pajzli, zame ni nasprotje mestnega, temveč črpa iz lokalne identitete – pojma, s katerim tudi arhitekti zelo radi postrežemo. Srbski pisatelj in filozof Radomir Konstantinović v svojem delu uporablja koncept palanke, kraja med mestom in vasjo, ki ga zaznamujeta zaprtost in ozkogledost in kjer je vse podrejeno enotnemu stilu. Menim, da so generični lokali v središču mesta, ki se ponašajo s svojim svetovljanskim značajem, paradoksalno bolj podvrženi tovrstnemu stilu in s tem ozkogledosti kot pa zabačeni pajzli, ki brezkompromisno vztrajajo v svoji avtentičnosti

V knjigi Živa gora avtorice Nan Shepherd, ki je krasna hvalnica škotskim Cairngormsom, me je pritegnil citat irskega pesnika Patricka Kavanagha: »Da bi spoznal eno samo polje ali eno deželo v vsem obsegu, ju moraš izkušati vse življenje. V svetu poetičnega izkustva šteje globina, ne pa širina. Vrzel v živici, gladka skala, dvigajoča se nad ozko stezo, pogled na travnik ob gozdu, potok na stičišču štirih njivic – toliko in nič več je človek zmožen doživeti polno.« In pajzl, lokal, kamor se je mogoče vedno znova vrniti: prijetni ostanek domačijstva, kjer lahko skozi omejeno okolje in lastno avtentičnost zagledamo bogastvo in raznolikost vsega sveta.

Piše: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: Edgar Degas, L’Absinthe (1876), detajl

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja