Pretekli četrtek in petek, v zadnjih dneh maja, je v mariborskem Centru za kreativnost potekal dvodnevni dogodek z zgovornim naslovom Art for Sale, ki ga je v sodelovanju s CzK pripravila Umetnostna galerija Maribor. Kot so zapisali organizatorji, je dogodek »prvič v Sloveniji na enem mestu zbral pomembne regionalne akterje s področja zbiranja, prodaje in promocije sodobne vizualne umetnosti«. Dobra obiskanost dogodka ter udeležena in aktivna publika sta nedvoumno pokazali na to, da je na področju umetniške produkcije v Sloveniji zares zaznati manko, borno poročanje medijev o dogodku pa dejstvo več kot potrjuje. Kot so večkrat poudarili tudi udeleženci večera, je trg umetnin pri nas majhen oziroma praktično neobstoječ. Če lahko rečemo, da se v krogih, ki se s sodobno umetnostjo in mejnimi področji intenzivno ukvarjajo, do kakovostnih refleksij, kontaktov in svežih informacij nekako še pride prek osebnih poznanstev, pa je v slovenskem prostoru zaznavno pomanjkanje tako strokovnega diskurza kot širši javnosti namenjene publicistike v zvezi s sodobno umetnostjo. Prav teh tem se je med drugimi poskusil strukturirano dotakniti mariborski dogodek.

Prvi, četrtkov večer so otvorile tri okrogle mize, ki so zbrani publiki odstrle tri glavne aspekte profesionalnega in ljubiteljskega ukvarjanja s sodobno umetnostjo. Govorci prve panelne zasedbe so pretresali vprašanje »Kako zbirati sodobno umetnost?«. Johanna Chromik, umetniška direktorica sejma viennacontemporary je govorila o vlogi sejmov in galerij pri posredovanju umetnosti in svojem specifičnem pristopu k zbiranju in izbiranju umetnin. Vasa J. Perović, ki ga sicer dobro poznamo kot enega izmed ustanoviteljev priznanega arhitekturnega biroja Bevk Perović, je predstavil ‘asemblaž’, kot je svoj nabor več kot 150 umetniških del in oblikovalskih kosov imenoval sam. Zbirka nikdar ni bila kurirana, je poudaril njen lastnik, kose pa je postopoma dokupoval skozi leta, glede na lastna zanimanja in nova poznanstva. »Z umetniki in galerijami lahko rasteš, pogosto pa jih tudi prerasteš,« je še povedal Perović. Večina kosov iz zbirke ni bila nikdar razstavljena, Perović pa gradivo hrani na več lokacijah. Nekatere kose postopoma tudi odprodaja, da lahko svoj izbor obogati z novimi.

Povsem drugače se je zbiranja umetniških del lotil Marinko Sudac, lastnik ene največjih zbirk v regiji, ki zajema evropsko umetnost od začetka 20. stoletja pa do padca Berlinskega zidu. Kurirano pridobivanje umetniških del avantgard, neo-avantgard in post-avantgard, predvsem takšnih, ki so bile marginalizirane, pozabljene ali prepovedane, zbiratelj načrtno opravlja že več kot dve desetletji. Zbirka se je tako postopoma razširila še v Muzej avantgarde in Institut za raziskovanje avantgarde, ki je pred kratkim dobil prve prostore, na omizju pa je organizacijo zastopala predstavnica Dorotea Fotivec. Njihov cilj, je povedala Fotivec, je zbirko v veliki meri digitalizirati in omogočiti prost spletni dostop do umetniških del.

Odgovornost, privilegij ali investicija

Že takoj na začetku smo se tako lahko srečali z več med seboj popolnoma različnimi pogledi na lastništvo umetnosti. To je lahko odgovornost, privilegij ali investicija, pogosto pa kar vse hkrati. Želja po dobrih investicijah, je zaključila Chromik, zagotovo ni najboljša motivacija za zbiranje umetnosti. Kaj pa pravzaprav je dobra motivacija? Kaj je pravzaprav tisto, kar si pri umetnosti lahko lastimo in ali smo dolžni umetnosti deliti, tudi če postanemo lastniki nekega umetniškega dela? Mar ni tisto, kar nosi vrednost umetnosti, pravzaprav miselni proces, ki ga ta sproži, in ali si ni v tem primeru umetnost pravzaprav nemogoče zares lastiti? Kakšno je lahko zadoščenje ob nakupu nekega umetniškega dela za zbiratelja – sploh, če je to potem pospravljeno v to ali ono skladišče, če gre le za golo dejstvo lastništva? Gre za željo po ekskluzivnem dostopu do umetnosti, poklicanost k ohranjanju ali dobronamerno vzdrževanje umetnika?

Zastopanost slovenskih umetnikov v tujini odvisna od nekaj entuziastičnih posameznikov

Drugi panelni pogovor z naslovom »Kako ustanoviti svojo galerijo?« je predstavil tri galeriste z različno dolgimi staži: Tadeja Pogačarja iz P74, Barbaro Čeferin iz Galerije Fotografija ter Piero Ravnikar iz Ravnikar Gallery Space. Ti so povzeli poti, ki so vsakega izmed njih pripeljale do ustanovitve svoje galerije, ter opisali svoje sodelovanje z umetniki, ki jih zastopajo. Družno so izpostavili, da v pogovoru pogrešajo predstavnika države – ta naj bi bila namreč ključna pri urejanju vprašanj, ki se jih je omizje lotilo. Od države ne potrebujemo le denarja, je poudarila Čeferin, temveč tudi razumevanje pomembnosti tega, kar galeristi počnemo. Piera Ravnikar je izpostavila pomanjkanje kritike, namenjenih sodobni umetnosti, Pogačar pa je stvarno ugotovil, da v Sloveniji ni trga zanjo, zato je zastopanost slovenskih umetnikov v tujini odvisna od nekaj entuziastičnih posameznikov. Zares žalostno je dejstvo, da si nakupa nekaterih umetnin ne morejo privoščiti niti državni muzeji in galerije, je še dodal.

»Nihče noče postati PR«

Tretje omizje, ki si je zastavilo izhodiščno vprašanje »Kako govoriti o sodobni umetnosti?«, se je dotaknilo prav teme prisotnosti sodobne umetnosti v javnosti, tako s stališča medijev, kritikov kot institucij. Na njej so sodelovali Dušan Smodej, direktor festivala Fotopub, pa Dorian Batycka, neodvisni kurator in kritik iz Berlina, dobrodošli in zanimivi pa so bili vpogledi Ane Berlin, ustanoviteljice in direktorice Ana Berlin Communications, ki se profesionalno ukvarja z odnosi z javnostjo v svetu umetnosti. »PR nihče ne želi postati, ko odrašča,« je duhovito pripomnila Berlin, »sploh v svetu umetnosti se nihče ne želi ukvarjati z denarjem in publiciteto.«

Umetnost podpremo tako, da jo kupimo

Prav to nas morda popelje nazaj h ključnemu vprašanju večera, ki ima opraviti z razmerjem med umetnostjo in denarjem. Prav na področjih zbirateljstva, galeristike in publicistike se namreč ti dve na videz nezdružljivi sferi srečata, in prav tu je potrebno največ previdnosti pri ohranjanju ravnotežja. Umetnost se mora (tudi) prodajati, če želi umetnik preživeti, ključno vlogo pri tem pa imajo ljudje, ki za prodajo poskrbijo. Dobro umetnost lahko podpremo tako, da jo kupimo, s tem pa morda tudi sami začnemo z gradnjo zbirke in vzgojo odnosa do umetnosti. Prav temu je bil namenjen zadnji sklop večera, otvoritev pop-up prodajne razstave slovenskih umetnikov Papirnate zadeve. S tem zagotovimo preživetje in širši doseg tako umetnika kot umetniškega dela, vendar na drugi strani subtilno materijo umetnosti tudi podrejamo trgu. Kot je med drugim povedala Dorotea Fotivec, cene moderne umetnosti trenutno padajo, medtem ko cene povojne umetnosti rastejo. Cena umetnosti je torej, tako kot vsakršna cena, odvisna od trendov, modnih muh in špekulacij prav teh ljudi, ki jim je v roke položena skrb tudi za njeno promocijo in ohranjanje. V Sloveniji je kulturo zbirateljstva in močno prisotnost (sodobne) umetnosti v javnosti potrebno šele zgraditi, vseeno pa ni odveč sanjati o muzejih in galerijah, ki so prosto dostopni vsem, o umetnikih, katerih preživetje ni odvisno ne od razmer na trgu ne od presoje javnih komisij, temveč od kakovosti njihovega dela, ter o umetnosti, ki je ni treba kupiti, da bi je košček odnesli s sabo.

Dogodek Art for Sale je gotovo storil korak v pravo smer in sprožil dialog o lokalnih razmerah na področju prodaje in razstavljanja umetnosti, na večerni razstavi pa je bilo prodanih nekaj del mladih slovenskih umetnikov. Upamo lahko, da se je prav zaradi pobude organizatorjev med obiskovalci vnela kakšna nova zbirateljska strast, morda pa smo bili priča celo stvarjenju kakšnega mecena.

Napisala: Ajda Bračič

Radovedni? Naročite Outsider!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja