Aktualna številka revije Outsider v branje ponuja obsežen sklop o slovenski arhitekturi postmodernizma. To je najbrž razlog, da sem ga kljub temu, da se mimo njega z avtobusom vozim skoraj vsak dan, nedavno ugledala s svežimi očmi –

simetrično rjavo poslopje, opravljeno v fasadne plošče barve stare opeke, z dvema vzporednima traktoma, ki ju na sredini povezuje tretji, ki je na prva dva pravokoten. Na pročelju vsakega izmed vzporednih kril, ki ožji stranici obračata proti glavni ulici, se čez večji del fasade vzpenja visoko členjeno okno, ki spominja na katedrale, kar v kombinaciji z že omenjeno barvo, poševno streho in simetrijo daje stavbi rahlo gotski značaj. Zlahka bi jo umestili kam na Novo Škotsko ali v deževni Dorset, vanjo pa zaprli norega profesorja ali trpinčenega pesnika, če na spuščenem dovozu le ne bi bila parkirana kolona avtomobilov, ki podobo brezkompromisno postavljajo v sedanji čas in tukajšnji prostor. In če nad vhodom ne bi kraljeval napis LJUBLJANSKA PORODNIŠNICA, seveda. Ko se vozim mimo nje, deluje spokojno, kot da se za številnimi okni nič ne dogaja, čeprav se v njej neprestano odvijajo male drame in se vsak dan rodi več kot petdeset povsem novih ljudi.

Stavba nove ljubljanske porodnišnice je leta 2017 praznovala trideseti rojstni dan. Prvi otrok je bil v njej rojen 6. oktobra 1987. Prva ljubljanska porodnišnica je sicer začela obratovati leta 1789 v meščanskem špitalu na mestu današnje Kresije, ob francoski okupaciji pa je porodnišnica dobila samostojno stavbo ob Dalmatinovi ulici. Ta je bila v potresu 1895 močno poškodovana, in porodnišnica je nekaj časa delovala v začasnih barakah ob današnjem Miklošičevem parku. V dolgem dvajsetem stoletju se je porodnišnica kar nekajkrat selila in tudi večkrat preimenovala, kot bi iskala pravo identiteto in lokus v kulturnem in fizičnem prostoru, ki se je v tem času večkrat prestrukturiral. Zložna rast prebivalstva pa je pripeljala do tega, da se je leta 1987 iz takrat zgolj oddelka, ki je deloval v stavbi UKC, znova formirala kot samostojna institucija in preselila v novozgrajeno stavbo med Šlajmerjevo in Zaloško.

Tako kot pri številnih drugih postmodernističnih arhitekturnih projektih se je do imena avtorja arhitekturnega projekta ljubljanske porodnišnice izjemno težko dokopati. Tudi ob pripravi poglavja o postmodernizmu v tiskanem Outsiderju sem ob iskanju avtorjev in letnic, še izraziteje pa načrtov projektov, naletela na nemalo težav. Nekateri avtorji značilne postmodernistične arhitekture so opustili projektiranje, njihovi biroji so prenehali z delovanjem, tisti še aktivni pa so načrte založili ali so se ti poškodovali.  Redki projekti so vključeni v monografije, kjer o njih najdemo le skope podatke. Zdi se, da nad obdobjem postmodernizma visi nekakšna skupinska amnezija – občutek, da bi stroka vse skupaj najraje kar pozabila. Če je v vseh drugih strokah, ki se ponašajo s podobnimi slogovnimi poimenovanji, postmodernizem razumljen kot povsem legitimna, zanimiva in prebojna smer v zgodovini, se ga v arhitekturi dojema kvečjemu kot zablodo, mrtev rokav, ki ni uspel zadostiti svojim visokoletečim vizijam.

Več kot tretjina vseh slovenskih otrok, ki so se rodili v zadnjih tridesetih letih, je na svet prijokala prav v ljubljanski porodnišnici. Pravkar utelešeni so svojo prvo telesno in prostorsko, pa seveda tudi arhitekturno izkušnjo doživeli tam – med njimi tudi jaz, ki sem v ljubljansko porodnišnico dospela nekaj manj kot tri leta po njeni izgradnji. Če so se pred ustanovitvijo prve slovenske porodnišnice, pa tudi še dolgo po tem, ko je bilo pri nas močno razvito babištvo, otroci rojevali doma, v vseh mogočih sobah in na prostem, na posteljah, na slami, na tleh iz zbite gline, na poškrobljenih rjuhah – pa si mnogi otroci zadnjih tridesetih let delimo ta arhitekturni prostor utelešenja. To zagotovo ne pomeni prav ničesar! A če je nekdanja nekropola mesto mrtvih, je porodnišnica zagotovo hiša živih, in ima v fizičnem in duhovnem prostoru mesta posebno vlogo. Ko z avtobusa opazujem mimoidoče na ulicah, pomislim, da si z mnogimi med njimi delim ta zelo ozko opredeljen kraj rojstva, da so se mnogi izmed njih pravzaprav rodili v isti postelji kot jaz. To se mi zdi lepo – kot da s temi neznanci delim nekakšno skrivnost. Lahko bi jih imela skoraj za sorojence! Ne glede na to, kdo so bile naše matere, in ne glede na to, kdo smo imeli postati mi, prav vsem nam je bilo zahvaljujoč javnemu zdravstvu omogočeno rojstvo s profesionalno zdravstveno oskrbo v posebej za to odrejeni arhitekturi. Rodili smo se v postmodernizem. Zlagoma smo ga prerasli in svet zdaj oblikujemo drugače. A tega presnetega sloga nikakor ne moremo kriviti za to, da smo se po tridesetih letih spet znašli v vrtincu potvarjanja preteklih idej in ponavljanja historičnih napak. Kajne?

Piše: Ajda Bračič

Foto: Janez Platiše / FB stran Porodnišnice Ljubljana

Več o postmodernizmu preberite v Outsider #22:

Outsider #22: Samooskrba

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja