Pred leti je padla ideja: pojdimo peš na morje! Dolgoletna želja po večdnevnem pohodu, ki je zaradi te ali one obveznosti vedno znova ostajala neizpolnjena, je postala otipljiv načrt. Naše kraje poleg mreže dobro označenih pešpoti in njihove kraljice, Slovenske planinske poti, prečkata evropski pešpoti E6 in E7, prva izmed njiju pa kot po srečni usodi vodi tik mimo vasi, v kateri živi moja družina. Enodnevne izlete smo tako lahko razširili v razprto traso večdnevnega pohoda: takšnega, ki ne vodi v krogu, temveč od izhodišča do cilja.

Pretekli teden sem tako znova preživela na nekajdnevnem sprehodu od Hodoša do Ormoža. Za razliko od preteklih pohodov, ko nas je pot vodila daleč od naselij, prek pol prehodnih grap in skozi širne gozdove, E7 prečka Prekmurje in Prlekijo predvsem po obstoječih cestah in le poredko zavije na prijetnejšo pešpot. Pokrajina je tu polna strnjenih naselij, med katerimi se razprostirajo polja. Pohodnik je soočen predvsem z okolicami, ki se razprostirajo na meji med urbanim in agrarnim, ter z organsko nastalim prepletom narave in človeške dejavnosti.

Čudni limbo med urbanostjo in divjino ima, podobno kot ruševine, nekakšen neopisljiv postapokaliptični čar. Victor Hugo je nenavadna območja ob robu mesta, za katera se zdi, da so nastala povsem nenačtnovano in ne služijo nikakršnemu namenu, v Nesrečnikih opisal kot terrain vague, puščo, izraz pa je v svojih pisanjih pozneje privzel arhitekturni teoretik Ignasi de Sola-Morales. Gre za prazna, zapuščena parkirišča; za nezazidane parcele, prerasle z nizkim grmičevjem; za kratke cestne priključke, ki se nikdar ne iztečejo v novo cesto, temveč vodijo v gozd ali na travnik in se zaradi sprememb načrtov nenadoma končajo; za zapuščena skladišča sredi ničesar. Tendenca mesta je, da bi te prostore znova uporabilo, si jih prisvojilo in napravilo produktivne – hkrati pa jim narava v vsakem trenutku kljubuje z enakim vzgibom. Prilašča si jih in jih prerašča. Tu srečamo obilico invazivnih rastlinskih vrst; avtocestni nasipi Prekmurja kipijo v žarečih šopih zlate rozge. Med grmi gnezdijo ptice, v propadajočih konstrukcijah si postiljajo miši.

Ta pokrajina ne bi mogla nastati nikjer drugje in na noben drug način. Brez prepletanja človeške in naravne dejavnosti ne bi mogli nastati dolgi pasovi rastja ob melioracijskih kanalih Prekmurja, ki skrivajo bogato biodiverziteto. Podobno bi lahko rekli tudi za propadajoče območje Sečoveljskih solin na drugem koncu Slovenije, s katerim se Outsider intenzivno ukvarja, kjer so se raznolike vrste ptic in insektov naselile prav zaradi človeškega poseganja v ta prostor. Kljub temu pokrajina terrain vague pogosto ostaja spregledana tako s strani prostorskih strok kot s strani naravoslovja, pa tudi s strani mimoidočih. Nepozornen opazovalec bi jo odslovil kot nesmiselno, nedokončano, nezadostno, grdo. Pa vendar niso ti kraji nič manj resnični in ne premorejo nič manj karakterja kot katerikoli drugi. Le zato, ker so nastali slučajno, ali ker so plod spodletelih načrtov, še ne pomeni, da so brez vrednosti. Vrnitev v neokrnjeno divjino je utopija – tukaj, na meji med urbanim in naravnim, smo priča vzpostavljanju nove divjine.

Caminante, no hay camino, se hace camino al andar,« pravi španski pesnik Antonio Machado; popotnik, poti ni, pot se ustvarja šele, ko hodiš po njej. Tudi kraji vmes, ki jih človek, ki hiti mimo njih, in ob njih morda celo pospeši korak, najraje spregleda, lahko začnejo v naši zavesti obstajati šele, ko se na njih pomudimo. To je eden izmed razlogov, da se znova in znova lotevam pohodov po Sloveniji, tudi po krajih, ki na prvi pogled ne ponujajo ničesar zanimivega. Le tisti, ki hodi peš, se morda kdaj znajde v nenavadnem prostoru pod avtocestnim nadvozom, kjer se breg nenadoma spusti proti počasnemu potoku, stisnjen med urbanost in divjino, ali pa na dolgem nasipu ob železniški progi, kjer se drobni kuščarji nastavljajo soncu. Razpršenost slovenske zazidave spodbuja potovanje z avtomobilom, ki vodi od točke A do točke B. Vsi kraji vmes pa so kljub temu del realnega fizičnega prostora, in tvorijo prepleteno pokrajino, ki gradi naše življenjsko okolje. Glavna značilnost teh prostorov je ravno v tem, da se uresničitvi svojih potencialnih možnosti uspešno izogibajo – a dejstvo je, da obstajajo, in da živijo z nami.

Zadnji dan potovanja nas je od Ormoža pot vodila prek rahlo nagnjenih travnikov prav pod enega takšnih avtocestnih nadvozov, pod katerim se nenadoma začne moker, močvirnat svet. Ob prečkanju zarjavelega mostiča, ki je del konstrukcije že namakal v vodo pod sabo, sem v kotičku očesa zaznala premikanje in pogledala navzgor – po odtočnem jarku, ki se je spuščal s strani naselja, se nam je med rožnatimi šopi žlezave nedotike bližala lisica. Za hip je postala, med tem, ko so nekaj metrov nad njo proti Ljubljani drveli avtomobili, potem pa izginila nekam proti vodi. Bilo je sijajno.

Ajda Bračič

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja