Prvi stavki elektronskih sporočil, ki so med promocijsko pošto v mojem nabiralniku pristali  v zadnjem tednu, se berejo nekako takole:
»Drobec varnosti v negotovih časih«
»Rušenje kapitalističnih struktur«
»5 dihalnih vaj za krepitev pljuč«
»Koronakriza – kaj sledi?«
»Kako drugačno bo kmalu življenje v Sloveniji?«
Premami me slednji. Klik – v sporočilu se skriva povzetek nedavnih vladnih ukrepov, ki dopuščajo odpiranje nekaterih prodajaln in izvajanje nekaterih storitev. Nič pretresljivega, predvsem pa sporočilo ne odgovori na v naslovu zastavljeno vprašanje. Nasedla sem. A vprašanje me razjeda tudi še, ko je računalniški monitor že ugasnjen in pod odejo namesto ovčic preštevam zamujene dogodke letošnje pomladi.

Kako drugačno bo zares kmalu življenje v Sloveniji? Mediji se polnijo z bolj ali manj črnogledimi napovedmi. Tisti bolj angažirani objavljajo budnice in kličejo k organizaciji, nekateri opisujejo zgodovinski prelom in vizije boljšega sveta. Vsi pa so si edini: nič več ne bo, kot je bilo prej. Pred nami je priložnost za veliko spremembo, in na nas je, ali jo bomo izkoristili. Kako, me zanima, in že prižigam računalnik in mrzlično tipkam how can we change the world after covid-19? Tega ne ve nihče, niti google.

Bolj po naključju ravno prebiram roman Sheile Heti: Materinstvo, ki je bil izpostavljen na letošnjem festivalu Fabula. V njem se avtorica, ženska pri sedemintridesetih, na približno stopetdesetih straneh sprašuje, ali naj ima otroke. Njeno spraševanje besedila ne razjeda le vsebinsko, temveč tudi formalno: dolgi paragrafi povzemajo avtoričino rabo metanja treh kovancev, starodavne tehnike vedeževanja, ki se uporablja tudi pri razlagi Yi jinga, knjige premen. Romana še nisem dokončala, zato na oseminosemdeseti strani ne jaz ne avtorica ne veva, kaj prinaša prihodnost. Čas si krajšava s tem, da napol za šalo, napol zares mečeva kovance in poskušava vso odgovornost za jutrišnji dan preložiti v naročje višje sile.

Bo pandemija trajala še dolgo?
ja
Se bomo ljudje v tem času spremenili?
ja
Na boljše?
ja
Bomo spremenili način, na katerega smo skupaj na svetu?
ne
Bomo spremenili družbeni sistem?
ne
Pa imamo možnost, da bi spremenili družbeni sistem?
ja
Ne bomo spremenili družbenega sistema, a bomo vseeno postali boljši?
ja
Bomo torej postali boljši vsak zase, kot posamezniki?
ne

(Ne znam zares izvesti metode metanja treh kovancev, zato sem ob zastavljanju zgornjih vprašanj metala samo enega, in sicer po preverjeni gostilniški varianti cifra-glava. Prvi, ki mi je prišel pod roke, je bil kovanec za 10 centov. Plečnikova Katedrala svobode – glava – je privzela pomen odgovora ja.)

»Morda je v človeku res nekaj takega, zaradi česar mu je všeč mističnost; in zato praznoverje vztraja,« ugotavlja matematik Matjaž Konvalinka v pogovoru z Martino Černe, objavljenem v pretekli številki Outsiderja. Mističnost z vsem skupaj nima ničesar, ugovarjam. V težkih časih je veliko ljudi za odgovor na to, kaj prinaša prihodnost, pripravljeno žrtvovati vse, tudi osebno integriteto, svoje zaupanje pa izročiti v roke komurkoli: vedeževalki, bogu ali pa navidezno trdni vladi, da le ponudi prepričljive odgovore. Kadar razjeda negotovost, je vsaka prihodnost, tudi slaba, boljša kot nič. Zato se v kriznih časih vzpenjajo tisti, ki namesto demokratične polifonije, ki lahko včasih zares deluje nekoliko neorganizirano ali celo kontradiktorno, ponudijo ortodoksen sistem vrednot, ki sloni na preizkušenih vzorcih iz preteklosti.

Želimo si, da bi nas nekdo potolažil in nam povedal, kaj nas čaka, in kako bomo to skupaj dosegli. Nekoga, ki bi nam povedal, da #skupajzmoremo. Hkrati pa je na udaru ravno to zaupanje v skupnost, saj sposobnost mišljenja drugačne prihodnosti v bistvu izvira iz skrajno neprijetnega, brezkončnega konflikta s sedanjostjo. Iz nezadovoljstva, ki poziva k prevratu. Zato je boj za prihodnost neprivlačen – ne ponuja ničesar gotovega in je pogosto videti surov. Najbolj odločni brez pomisleka planejo v zaletavo ofenzivo. Ne zaupajo oblasti niti v mirnih časih, kako naj bi ji torej zdaj? Kako je lahko večno nezaupanje temelj česarkoli, še sploh pa družbe, ki naj bi temeljila na zaupanju, se sprašujem ponoči in tiho mečem kovance v zrak. Iskanje alternativ, dvom in kritika, že, že, ampak zaupati si vendar moramo, kajne? Vsaj včasih?
ja
Ali ni to, da zaupamo samo sebi in ‘svojim’ v bistvu grozno individualistično in neproduktivno?
ja
Ampak gonilo zgodovine je boj?
ja
Notranji konflikt in spanec me premagata skoraj hkrati.

Sheila Heti ugotavlja, da je metanje kovancev zelo nesmiselno v tem, da bi ji prinašalo kakršenkoli odgovor glede resnične narave prihodnosti, ki jo čaka; da pa je vseeno koristno, saj jo uči zastavljanja vprašanj. Včasih, piše avtorica, jo odgovori kovancev presenetijo, zato mora svoja vprašanja začeti zastavljati drugače, da bi dobila smiseln odgovor, vmes pa jo tu in tam preblisne nepričakovano spoznanje. Vedeževanje kot introspekcija, prepoznavanje želja in namenov tam, kjer se ti skrivajo pred zavestjo.
Je kaj resničnega v tem, kar pišem zdajle?
ja
Bolj resničnega od trditev naše vlade?
ne
Se moramo naučiti dvomiti v odgovore, ki nam jih ponuja okolica – tako mediji kot vlada?
ja
Je torej finta v tem, da se naučimo zastavljati vprašanja?
ne
Je finta v tem, da ugotovimo, kakšen svet si želimo?
ne
Finta torej ni v tem, da ugotovimo, kakšen svet si želimo, temveč kakšen svet bo najboljši za vse nas, za družbo?
ja
Pa lahko to ugotovimo s svojo človeško pametjo?
ja
Je čas krize priložnost, da ta svet tudi uresničimo?
ne
Je čas krize potemtakem priložnost, da ugotovimo, kaj je dobro in kaj slabo za družbo?
ja
Bomo preživeli?

Po tem vprašanju mi kovanec uide pod posteljo – na srečo. Tudi to je neke vrste odgovor. Naša skupna prihodnost je še vedno prepleten klobčič vseh mogočih možnosti, ki ga razpletamo vsak dan, ne samo v času te ali one krize. Se bo kmalu kaj spremenilo? Zdaj ali kadarkoli? Ne vem, poskušam pa misliti, kako bi se to lahko zgodilo. Vmes obračam strani in se vadim v zastavljanju drugačnih vprašanj – predvsem takšnih, na kakršna ni mogoče odgovoriti z ja ali ne.

Piše: Ajda Bračič

Nastajanje revije Outsider podprete tako, da se nanjo naročite!

Celoletna naročnina

Ena misel na “Ajda Bračič: Umetnost zastavljanja vprašanj

  1. “Mar ne vidiš več dihanja cvetov skozi dan?”
    Spreminjaš se od nekdaj. Sedaj, toliko bolj.
    Rasteš in veniš. Je kaj v tebi bolje?
    Pustiš prihajajočemu drugotno cvetenje?

    Ne vem…

    Kar vidim je praznina duha v miru zapolnjena z naeumnostjo, namesto čutenja.
    Zares je – sedaj – tudi tebi dar, da rodiš se.. kdo ve.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja