To je moj spomin: pozen večer je že, ležim na kavču v majhnem stanovanju v Kranju, v katerem smo takrat živeli. Dnevna soba se na eni strani odpira na majhen balkon. Vrata na balkon so odprta, v betonskih koritih raste rožmarin in diši (verjetno je poletje). Oče stoji pred balkonom, zdaj zdaj bo zaprl vrata, odšel spat, vsi bomo zaspali. Stoji in gleda čez balkon, njegov obris je s črno izrisan na modro-lučkastem mestnem ozadju.
Potem reče: »Kako svetle so zvezde nocoj.«
Kako svetle so zvezde nocoj. In takoj postanem žalostna in vem, da se bom tega trenutka zagotovo spominjala. Da je že v tistem trenutku le spomin – priča sem njegovemu nastanku. Da je tisti nocoj, v katerem so zvezde tako svetle, že prešel, in da jih bom verjetno prav zaradi tega zdaj gledala drugače.

Za deveti rojstni dan sem dobila manjši teleskop. Že nekaj let pred tem smo s starši skupaj opazovali novoodkriti komet Hale-Bopp, ki je name naredil velik vtis. Vprašanja o ozvezdjih, supernovah in črnih luknjah so bile od takrat dalje na dnevnem redu. Tisto leto pa je bil nekaj dni pred mojim rojstnim dnem, 11. avgusta, nad našimi kraji viden popoln sončni mrk, in to je bilo – poleg mojega zanimanja za nočno nebo – najbrž povod za nakup teleskopa.
V času mojega rojstega dneva sredi avgusta se na nebu tudi sicer vedno kaj dogaja, saj nas ravno takrat obleti meteorski roj Perzeidov, ki ga toliko ljudi z veseljem opazuje. To je poseben čas, čas toplih noči, visoke trave in izpolnjenih želja. V času Perzeidov preobilje utrinkov človeka včasih pusti prijetno zbeganega – saj smo si vendar že vse zaželeli! Vse imamo, kar potrebujemo, avgust je in zvezde so tako svetle.
Tako se mi je torej tisto leto izpolnila želja in dobila sem teleskop. Bil je črn in lesketajoč, skozenj si videl kraterje na luni in v sosedovo dnevno sobo. Kasneje se je sicer izkazalo, da me bolj fascinirajo imena zvezd in njihove zgodbe kot pa izračuni svetlosti in oddaljenosti od Zemlje. Zato je teleskop sčasoma pripadel sestri, rojeni prav tistega leta v času zimskih meteoritskih rojev, ki je podedovala tudi znanstveno žilico.

»Realnost je razsežnost tistega, (…) kar se vrača vselej na isti kraj – kakor zvezde in travme.« Kako krasna ubeseditev! Uporabi jo Eva Bahovec v prevodu Millerjevih Petih predavanj o Lacanu v Caracasu. Zvezde in travme; moj spomin, ki se vrača, leta in leta meteorskih rojev, mrkov, orbitiranj; cikličnost časa. Pa tudi vedno ista čudežna otožnost ob tem, da je vsaka izpolnjena želja le nov spomin.
Zvezde nas vpenjajo v našo relativno resničnost in tej resničnosti odmerjajo koordinate. Koordinate časa: ker jih merimo z razliko med vračanjem in minevanjem. In koordinate prostora: ker ne bi bilo tega minevanja na enak način moč videti prav z nobenega drugega mesta v vesolju. Zvezde so vesoljni kažipoti, to so vedeli že v Battlestar Galactica, Odiseju pa pot domov kaže ista zvezda kot prisilnim mornarjem, ki se na prenatrpanih gumijastih čolnih danes utapljajo v Mediteranu. Na obzorju vedno nekakšna nedosegljivost, ki je povezana z najglobljim občutkom čudenja in nemoči spričo večnosti. Mogoče hrepenenje, mogoče kaj manj patetičnega.

Mnogo let zatem ravno brišem posodo v nekem drugem stanovanju v nekem drugem mestu. April je; ulice so prazne, na pohodu je pandemija nalezljivega virusa. Spet je pozen večer in svetloba je pridušena. Tukaj, med temi zidovi, je prijeten mehurček domačnosti, medtem ko zunaj razsaja bolezen in se vzpenja nezadovoljstvo in bo kmalu državni udar, in to je najboljša novica zadnjih mesecev. Čudni časi.
Zvezde so svetle – že spet – ko s krpo v roki za hip pomolim glavo skozi okno. Nekaj je drugače, konstelacije so se premaknile. Čez polovico svoda se kot biserna ogrlica vleče niz drobnih luči. Mirno potujejo od zahoda proti vzhodu, v obratni smeri zvezdnega potovanja. Novo ozvezdje na nebu prihodnosti: Starlink.

Starlink je program, ki ga vodi podjetje SpaceX Elona Muska, in predvideva izstrelitev 1584 satelitov v orbito približno do konca leta 2021 ali začetka 2022. Zaenkrat jih je bilo izstreljenih 417. Sateliti so namenjeni pokrivanju planeta z internetno povezavo: z njihovo pomočjo bo svetovni splet zares postal globalno dostopen. Kar je odlično: povezanost je vsekakor vrednota sodobnega časa, enakopravnost pa tudi. Poldrugi tisoč satelitov bo nad planetom tvorilo gosto pretkano mrežo orbitalnih poti, podobno pleteni košari. Košara, spletena iz bisernih ogrlic: mamljivo, a nesmiselno? Astronomi opozarjajo, da bo projekt Starlink resno ogrozil znanstveno raziskovanje vesolja, da bo prišlo do svetlobnega onesnaženja. Musk zagotavlja, da sateliti ne bodo vidni (uporabili naj bi poseben premaz, ki pa je bil do zdaj uporabljen le na enem izmed 417 satelitov), in da bo za znanstvene namene mogoče začasno pripraviti tudi večje luknje v pleteni košari, ki bodo omogočale pogled navzven. Sateliti ne bodo vidni? Svetlobni niz, ki se spokojno vleče nad mestom, govori drugače.

Morda me boste označili za tradicionalistko in sovražnico napredka. A hočem le reči, da v nebo ne bi rada zrla skozi ognjeno zaporniško rešetko.

Svet se je v času, odkar na njem živi človeštvo, zelo spremenil. A lepo se mi je zdelo, da si s svojimi davnimi predniki delim vsaj nekaj: pogled v nočno nebo. Da se nam vsem vračajo zvezde in travme, in da je to del univerzalne izkušnje človeštva.
Komet Hale-Bopp se bo v bližino Zemlje vrnil leta 4385. Težko z mislijo zaobjamem vse prostranstvo tega časa. Tu in tam pomislim na ta komet, kako sam brenči praznini vesolja, na neznanski tirnici, ki ga bo čez toliko časa pripeljala nazaj, v bližino mojega planeta. Želim si, da bi takrat, čez dve tisočletji, še kdo lahko za hip postal ob kakšnih balkonskih vratih, se zavedel nečesa občutljivega v svojih prsih, in morda celo vzkliknil: »Kako svetle so zvezde nocoj!«

Napisala: Ajda Bračič

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja