V filmu, ki ga je leta 1993 režiral morda najboljši režiser dokumentarcev vseh časov, Werner Herzog, Bells from the Deep: Faith and Superstition in Russia (Zvonovi iz globine: Vera in praznoverje v Rusiji), smo soočeni z nenavadnim prizorom: po gladini zaledenelega jezera Svetloyar v osrednji Rusiji se plazijo goreči verniki in ob hladen led tiščijo pordela ušesa. Majhno, a globoko jezero Svetloyar se med slokimi ruskimi smrekami odpre kot očesce; na prvi pogled si skoraj ni moč misliti, kakšna čudesa se skrivajo v njegovih globinah. Ob mirnih dneh, pravijo domačini, se nad vodo slišijo milo petje in doneči zvonovi iz katedrale potopljenega mesta Kitezh – tisti najbolj ostrogledi pa v globini morda celo zagledajo drobne odseve luči, ki jih prebivalci nesejo k procesiji. Kitezh se je kot odziv na molitve domačinov pogreznil na dno jezera v 13. stoletju ob napadu Mongolov. Prav zvonove tega mesta si domnevno želijo slišati Herzogovi na ledu ležeči verniki.

Herzog je kasneje sam priznal, da je prizor čista fabrikacija – vernikov seveda ni bilo, zato si je iz bližnjega mesteca sposodil dva okajena gospoda in jima plačal, da sta legla na led. Eden je med ležanjem prav zares zaspal, popiti vodki pa bržkone dolgujeta tudi zamaknjene izraze na obrazih. »Menim, da ta prizor rusko usodo in dušo ponazarja bolje kot karkoli drugega,« trdi Herzog, in čeprav bi ga lahko označili za laž, prizor prav zares razkriva neko globljo, bolj poetično resnico življenja na ruskem podeželju. Herzog se podobne metode v svojih filmih pogosto poslužuje in jo goreče zagovarja; zanj med objektivno resničnostjo dejstev – računovodsko resnico, kot jo imenuje sam – in globoko, ekstatično resnico obstaja velika razlika. Svoj pogled na razmerje med resnico in dejstvi v dokumentarnem filmu najbolje definira v svoji Minnesotski deklaraciji, s katero zavrne cinema verité kot nemogoč in nepopoln način dokumentiranja. »Dejstva ustvarjajo norme, resnica pa razsvetljenje,« se glasi četrta točka deklaracije.

Preden so morali ustvarjalci uradno verzijo umakniti z YouTuba, sem si uspela ogledati zloglasni dokumentarec Jeffa Gibbsa Planet of the Humans (Planet ljudi), katerega izvršni producent in velik promotor je bil tudi znani dokumentarist Michael Moore. Film govori o vplivu, ki ga ima človeška prisotnost na planet, in o njegovih nepopravljivih posledicah, kontroverzen pa je predvsem zaradi svojega vpogleda v delovanje okoljevarstvenih lobijev. Več ameriških in svetovnih okoljevarstvenih organizacij namreč obtoži netransparentnega delovanja, preiskovalni del filma pa razkriva finančne in kadrovske povezave med temi organizacijami, ki naj bi predstavljale glavne zagovornike planeta, in velikimi korporacijami, med katerimi so tudi največje svetovne onesnaževalke okolja. Gibbs med drugim izpostavi tudi paradoksalnost elektrarn na biomaso, ki za svoje gorivo uporabljajo zdrav les (grozljivo – pomešan z odpadnimi avtomobilskimi gumami, ki prek dimnih izpustov močno onesnažujejo svojo okolico), za pridobivanje katerega se na veliko izsekava gozdnate predele ZDA. Tovrstne elektrarne so deležne državnih sredstev in subvencij, saj veljajo za ‘zelene’, biomasa pa se uvršča med obnovljive vire energije, in to kljub temu, da je dolgoročna škoda, ki jo okolju povzroča izsekavanje (da kurjenja gum ne omenjamo), veliko večja od prednosti, ki jih prinaša raba biomase za gorivo.

Gibbs je bil po izidu filma deležen obtožb, da je novinarsko delo opravil nestrokovno in neprofesionalno, da je javnost zavajal z zastarelimi in celo lažnimi podatki, da je v filmu uporabil video material, za katerega ni imel avtorskih pravic, in še in še. Film je bil s strani okoljevarstvenikov in javnosti popolnoma diskreditiran – in priznati je treba, da ga res ni odveč jemati s kančkom previdnosti. Mnogo javnih intelektualcev je film zaradi površnosti pri navajanju dejstev celo označilo za škodljivega za okoljevarstveni lobi, saj naj bi njegovim nasprotnikom v usta polagal argumente proti rabi obnovljivih virov energije. Problematičen je tudi Gibbsov argument, da popoln preklop na obnovljive vire energije ni mogoč, saj naj teh ne bi bilo moč skladiščiti, kar je zastarela informacija – tehnologija skladiščenja sočne in vetrne energije je v zadnjih letih zelo napredovala. Nekatere izjave v filmu so brez dvoma napačne, in  dejstvo je, da film ni nepristranski, temveč v gledalcu poskuša vzbuditi močna čustva in ga do aktivacije pripeljati prek spodbujanja občutkov žalosti, ogorčenja in jeze. O tem pričajo premišljena raba glasbene podlage, arhivskih posnetkov in osebnih pričevanj, ter spretna montaža, ki posamezne izjave včasih jemlje iz konteksta. Če se gledalec prepusti subjektivnemu stališču, ki prežema ves film in ga ta niti ne poskuša skrivati, se mu po ogledu prav zares zazdi, da mora stvari vzeti v svoje roke in pri priči začeti aktivno zavzemati za ohranitev zdravega okolja. V tem se mi zdi film uspešen, saj je iskreno naklonjen okolju in pri gledalcu doseže svoj cilj, četudi je za film nemogoče trditi, da je objektiven ali resnicoljuben.

Med filmoma, ki smo ju omenili, je razlika velika – eden javno oznanja svojo naklonjenost nekakšnemu filmskemu magičnemu realizmu, medtem ko se drugi izdaja za rezultat preiskovalnega novinarstva. A če ju oba jemljemo zgolj kot filmska izdelka in ju vzamemo zares, se nam oba razkrijeta kot učinkovita dokumentarca. Menim, da je Gibbsov film, ki sicer nikakor ne dosega poetike Herzogovih mojstrovin, vreden ogleda, in da s svojim izzivanjem občutkov panike in nemoči v gledalcu doseže svoj cilj: iskren okoljski angažma. Planet of the Humans razkriva vseprisotno dejstvo, da se mora v trenutnem sistemu prav vsako, tudi najbolj iskreno in častivredno izmed človeških prizadevanj, slej ali prej podrediti interesom kapitala in sprejeti kompromise, ki lahko bistveno razvrednotijo njegovo delovanje. Razkriva gosto prepletenost vzrokov in posledic organiziranega človeškega delovanja, ki slej ko prej izvodeni in nasede na to ali ono čer grabežljivosti ali sebičnosti – zato je aktivizem najbolj učinkovit, kadar deluje na ravni kolektiva zavednih posameznikov, a preden vzpostavi notranjo hierarhijo. Gledalca spodbuja, naj razmisli, komu bo zaupal. To je njegova ekstatična resnica, o kateri ne govori z dejstvi, temveč z angažirano, četudi manipulativno filmsko govorico. Menim, da Planet of the Humans zahteva gledalca, ki je sposoben sam razločiti med suhoparnimi dejstvi in presegajočo resnico. Morda pa bi mu lahko očitali, da se zaplete v svojo kritičnost in ne ponudi nikakršnih konstruktivnih predlogov za izboljšanje stanja.

Tudi pri nas imamo jezero, nad katerim se kdaj slišijo potopljeni zvonovi; pod Družmirskim jezerom v Šaleški dolini, ki je nastalo zaradi izkopavanja premoga, in je danes vir tehnološke vode za TEŠ, ležijo Škale, potopljena vas s cerkvijo. Če ne verjamete, vas vabim, da svoje uho prislonite ob valujočo gladino; morda vas bo pripoved jezera presenetila z nepričakovano resnico. Novi vladni ukrepi kažejo, da bomo v luči zaganjanja gospodarstva gradili še več in še hitreje, in nas pri tem ne bo ustavljalo varstvo okolja. Da le ne bi gradili zvonikov zato, da bi ti nekoč utonili pod gladino velikega, vseobsegajočega jezera, nad katerim ne bo nikogar več, ki bi poslušal zakasnelo zvonjenje iz globine.

Piše: Ajda Bračič

Naslovna fotografija: Prizor iz filma Bells from the Deep Wernerja Herzoga, 1993

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja