Pred časom me je med jutranjim drsenjem po novicah presenetil članek »Nedotakljivi dopusti v javnem sektorju – tudi 66 dni na leto«. V njem so dopusti, ki presegajo 55 dni na leto, označeni kot »neokusni« ter »ekscesni«, članek pa je pospremljen s citati strokovnjakov, ki menijo, da bi javne uslužbence s takšnim dopustom v zasebnem sektorju povprašali po zdravju.

Kot pritiče komentarjem na slovenskih medijskih portalih, se je pod člankom odvil klasični pogrom v slogu »i tata bi, sine«. Kdo več dela, kdo bolj izkorišča sistem, kdo koga bolj prinaša okrog, kdo je večji lenuh in kdo večji mučenik, »ti sploh ne veš, kaj se to pravi delat« in podobno. Pri tem članek sicer navaja le en sam primer javnega uslužbenca v Sloveniji, ki je v lanskem letu res imel 66 dni dopusta – in sicer zato, ker dela v zdravstvu, konkretno na področju sevanja.

Ob vsem tem sem se zamislila, kaj je v dobi, v kateri glorificiramo »hustle culture« in splošni deloholizem (tudi zaradi široko razširjenega prekarnega dela), sploh normalno. Je normalno na primer, da leta 2023 še vedno kolektivno vztrajamo pri formuli 8 ur na dan/5 dni na teden iz časov industrijske revolucije pred dvesto leti? Je normalno, da se hkrati bojimo, da bo naša zaposlitev v bližnji prihodnosti zreducirana na 0 ur na dan/0 dni na teden, ker bodo fizične delavce zamenjali roboti, pisarniške pa umetna inteligenca?

V zadnjih štirih letih, odkar sem končala magisterij in uradno vstopila na trg delovne sile, sva oba z možem zamenjala kar nekaj služb in tako izkusila raznolike verzije »normalnosti« na delovnem mestu. Dobila sva vpogled v delovne razmere različnih sektorjev – javnega (jaz) in zasebnega (on) – ter kultur dela: japonske (on), britanske (oba), indijske (on), nizozemske (jaz), danske (on) ter slovenske (jaz). Najina »normalnost« je sicer v primerjavi z večino globalne populacije izjemno privilegirana. Da lahko živiva življenji digitalnih nomadov, so zaslužni moja stara mama, ki je bila prodajalka v Mercatorju, pa stari ata, ki je bil gradbenik, S.-ov dedek, ki je bil ladjedelec v Glasgowu, njegova babica, ki je bila čistilka v času grozljive recesije Margaret Thatcher, in vsi ostali predniki, ki so bili tako ali drugače zgarani v grob.

Kaj je torej normalno? V Sloveniji sem na primer odraščala s predstavo, da je povsem normalno, če v isti službi vztrajaš celo življenje – tudi če te ta služba ne dela srečno in celo, če te dela aktivno nesrečno. Iz otroštva se spomnim, da sta morala moja starša zato, da sta izpolnila nerealistične plane, pogosto pred računalniki sedeti tudi ob večerih, vikendih in praznikih. Med odraščanjem sem tako nevede ponotranjila toksično podobo, da je biti konstantno na robu izgorelosti pač le normalno stanje delovnega Slovenca.

Deloholizem med pisarniškimi delavci je bil široko razširjen tudi v Veliki Britaniji. Kariera je pomemben del identitete Britancev in službe so nemalokrat glavna tema pogovorov – takoj za vremenom. Kljub splošnemu karierizmu sem bila na Škotskem deležna marsikatere prednosti, ki je v Sloveniji ni. Recimo to, da so bili vsi državni prazniki, ki so padli na vikend, za vse delavce v državi vedno avtomatično prestavljeni na ponedeljek. In to, da so številne organizacije prakticirale fleksibilne praznike, ki so še posebej prav prišli delavcem drugih kultur, ki ne praznujejo zahodnjaških božičev in velikih noči.

Na drugi strani je ekstremno različico deloholizma izkusil moj mož, ko je na Škotskem delal za japonsko in nato še za indijsko podjetje. Ker je v Aziji široko razširjena »kultura dela 996«, je bilo med njegovimi sodelavci povsem normalno, da so sedeli pred računalniki od 9. zjutraj do 9. zvečer, 6 dni na teden. Ravno takšno suženjsko izkoriščanje delavcev je razlog, da se po svetu kot kuga širi trend »quiet quitting« (tiho dajanje odpovedi). Delavci, ki po sili razmer obtičijo v nezadovoljujočih pisarniških pozicijah, v svoje službe vlagajo le minimalni trud in medtem iščejo druge, bolj izpolnjujoče priložnosti. Iz podobnega razloga čez lužo od leta 2016 deluje Ministrstvo za dremež (»Nap Ministry«), ki ga je ustanovila čikaška aktivistka in umetnica Tricia Hersey. Pod sloganom »nap is resistance« (dremati je upor) po Ameriki organizira skupinske dremeže in se tako bori proti obsesiji s produktivnostjo ter opozarja na izkoriščanje temnopoltih delavcev.

Ker sva po naravi oba z S.-om sicer precejšnja deloholika, sva s selitvijo v Amsterdam po vseh teh izkušnjah doživela precejšen šok. Ko so mi na prvi delovni dan povedali, da večina sodelavcev dela le 3 do 4 dni na teden, tega nisem zares razumela. Čeprav so plače dobre, v primerjavi s stroški življenja niso bajne. Vseeno je Nizozemska država z največ delavci za nepolni delovni čas v Evropi. Logika Nizozemcev je preprosta: biti bogataš z veliko denarja ni dosti vredno, če si hkrati revež glede tega, koliko imaš časa. Zanimivo je tudi, da so v Amsterdamu vse pogostejša podjetja (npr. Netflix), ki zaposlenim nudijo neomejen (neplačan) letni dopust. To je možno izključno zato, ker delavcem zaupajo in hkrati verjamejo v logiko, da dobro, kvalitetno delati nima nikakršne zveze s čim več in čim dlje čepeti v pisarnah.

Kaj je leta 2023 torej normalna kultura dela? Odgovor je odvisen od tega, kje si in ali v rokah vsak dan držiš računalniško miško, lopato ali kaj drugega. Univerzalno pa je, da na vprašanje, kaj v življenju obžaluješ, na smrtni postelji verjetno nihče ne bo odgovoril: »Da sem premalo delal.«

Napisala: Ajda Milne
Naslovna slika: Ramon Casas, Dekadentna mladenka (Po plesu), 1899

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!