ajda-milne-230112-tokio-2
Ajda Milne: Pride Ljubljančanka v Tokio

V Tokiu sva z možem pristala na božični večer, po – zaradi ovinkov okoli ukrajinskega in ruskega zračnega prostora – skoraj 15-urnem letu iz Varšave. Glede na to, da je najbolj znana božična tradicija Japoncev ta, da si 25. decembra v restavracijah KFC privoščijo ocvrtega piščanca, sva se že vnaprej pripravila na to, da praznično vzdušje pač ne bo takšno kot v Evropi. Pa vendar me je veliko bolj kot ta kulturni šok prvo jutro v Tokiu presenetilo nekaj povsem drugega: na božično jutro me je v največjem mestu na svetu namreč zbudil zvok … popolnoma ničesar.

Pred obiskom Tokia sem pričakovala, da bo zvočna kulisa tega gromozanskega mesta podobna tisti, ki sem jo doživela v drugih velemestih: vrvež prometa, nestrpno trobljenje voznikov, množice ljudi, ki se valijo po širokih pločnikih, trgovine in restavracije, iz katerih se razlega glasna pop glasba, zvonjenje telefonov, tresenje tal pod nogami, ko se nekje pod tabo v globini zemlje ustavi metro. Pa ni bila. Tokio vrvi, pa vendar na povsem drugačen način, kot to velja za New York ali pa London. Na vlakih, avtobusih, železniških postajah ter v dvigalih so napisi, ki naprošajo ljudi, naj se vzdržijo pogovarjanja in ne povzročajo hrupa. Med jutranjo gnečo na metroju tudi v najbolj nabasanem vagonu – tistem, kjer sopotnika na levi suvaš s komolcem v trebuh, medtem ko se na drugi strani v tvoj obraz zariva podpazduha sopotnika na desni – vlada popolna tišina. Na cesti nihče ne trobi. Tudi velika večina vozil je tihih, električnih.

Prvo jutro na Japonskem sem tako postala izjemno pozorna na zvoke mesta – in na njihovo odsotnost. Zvoki, ki v Tokiu prekinejo vljudno tišino mesta, so izbrani selektivno in premišljeno. Zagotavljajo, da se 14 milijonov prebivalcev (skupaj z vsemi predmestji živi v Tokiu več kot 37 milijonov ljudi) po metropoli premika urejeno in zgledno, kot jata ptic selivk v popolni formaciji. Jutranja rutina Japoncev se začne ob 6.30, ko nacionalna radijska postaja predvaja dnevni ‘radio taiso’ – tradicionalno jutranjo telovadbo, ki ostaja enaka že vse od leta 1951. Na poti v službo prihod na različne postaje metroja pospremi vsakič druga prijetna zvončkljajoča pesmica, namenjena pomirjanju potnikov med največjimi prometnimi konicami. Ob najbolj obremenjenih vhodih v nakupovalne centre in parkirne garaže ljudi premika nevidni visoko-frekvenčni zvok, ki še posebej nevzdržno piska v ušesih mladih in tako preprečuje zadrževanje ljudi ter zagotavlja visoko pretočnost potencialnih zamaškov. Ob 17. uri iz zvočnikov na ulicah japonskih mest zaigra ‘going home song’, ki ljudi prijazno opomni, da je čas za odhod domov.

Futuristično urejenost tihe metropole prekinejo občasne zvočne anomalije, omejene na specifične prostore: v predelih Shinjuku in Shibuya se zvečer iz lokalov ob zvokih japonskega in korejskega popa ter karaok opotekajo opiti Japonci v delovnih oblekah, medtem ko v pačinko salonih 24 ur na dan moški vseh starosti nabijajo igrice na igralnih avtomatih, katerih zvok je naravnost oglušujoč. Kljub tem izjemam me je Tokio ob primerjavi z Ljubljano presenetil kot prestolnica tišine. Da ne bo pomote – v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi mesti se mi Ljubljana sicer nikoli ni zdela pretirano zvočno onesnažena. Pa vendar sem se med sprehajanjem po japonski prestolnici zamislila, kolikokrat me v Ljubljani zadenejo raznorazne zvočne smeti, čeprav v ‘najlepšem mestu na svetu’ živi več kot petdesetkrat manj ljudi kot v Tokiu. V vzhodnem predmestju slovenske prestolnice, kjer sem odraščala, ljudi na primer vsako sredo in soboto zjutraj zbudi glasna narodnozabavna glasba, s katero svoj prihod naznani kombi s kruhom in drugimi pekarskimi izdelki. Zaradi tega kombija je ‘ti ti ti ti ti ti ti ti moja rožica’ do danes edina slovenska pesem, ki jo zna zapeti moj britanski mož. Medtem ko v Tokiu celo v Burger Kingu in drugih restavracijah s hitro hrano na zmerni jakosti igra eleganten jazz, ljubljanski Prešernov trg nenehno preplavljajo zvoki harmonike. Harmonikaša v narodni noši, ki s svojim mehom in napisom ‘traditional Slovenian music’ ob Tromostovju vztraja od jutra do večera v vseh letnih časih in vremenskih razmerah, bi lahko na tej točki vrisali kar v prostorski načrt trga.

Prav nasprotno je na Japonskem ušesom prizaneseno celo na straniščih. Javni wc-ji so brezplačni, brezhibno čisti in dostopni na vsakem koraku. Opremljeni so z visoko tehnološkimi straniščnimi školjkami in tipkami, ki uravnavajo temperaturo straniščne deske in usmerijo curke pametnega bideja. Moja najljubša tipka je bila tista, na kateri je z velikimi tiskanimi črkami pisalo ‘PRIVACY’. Ob pritisku nanjo se je stranišče spremenilo v nekakšen instant Iški vintgar – wc so preplavili prijetni zvoki žuborenja potoka in nežnega žvrgolenja ptic ter tako diskretno zakrili zvoke, ki jih ljudje radi obdržimo zase. Za Slovenko, ki je med potovanji po Evropi navajena na borbe z javnimi wc-ji v stilu ‘pravila treh’ (‘pravilo treh’ je teorija mojega moža, ki narekuje, da imaš na italijanskem javnem stranišču vedno lahko le dve izmed naslednjih treh stvari: ključavnico, toaletni papir ali pa straniščno desko), je bil obisk javnih stranišč na Japonskem prava wellness izkušnja.

Nepozabni zvoki so zaznamovali tudi najin prehod v novo leto. 31. decembra ob 22.40 je v enem izmed največjih templjev Chion-in v Kjotu prvič skrivnostno zadonel 74-tonski zvon. V dveh urah je 17 menihov s pomočjo debelih vrvi in težkega lesenega trama ob zvon udarilo točno 108-krat in nas tako očistilo 108-ih posvetnih poželenj. Ob polnoči je globok udarec ob gromozanski zvon zazvenel še posebej mistično. S trga pod templjem je za mimobežen trenutek završal zvok množice, ki se je razveselila polnoči – tiho, brez pokov penine, ognjemetov, petard in tradicionalnega Alfija Nipiča. Že v naslednjem trenutku sta mesto ponovno preplavila le topel vonj kadila in meditativni zvok molitve budističnih menihov. Vstopili smo v leto 2023.

 

Napisala: Ajda Milne

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

2 Responses

Mailchimp brez napisa

Povezani članki