Aleksander Vujović: Odkrivanje črne škatle

V Galeriji Dessa na Židovski stezi v Ljubljani se drevi ob 20:00 otvarja razstava del arhitekta in scenografa Aleksandra Vujovića, sicer tudi asistenta na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, pisca in sodelavca naše revije.

iz predstave Kje sem ostala Urše Adamič in Nina Šorak v PTL, foto: Aleksander Vujović

Razstava Odkrivanje črne škatle predstavlja pregled dosedanjih Vujovićevih del, ki so, z obzirom na avtorjevo mladost, presenetljivo mnogoštevilna in konceptualno dovršena. Vujović je po izobrazbi arhitekt, vendar ga je pot kmalu odpeljala proti scenografiji, s katero se danes največ ukvarja. Med njegovimi naročniki so se znašle tako največje slovenske gledališke institucije, med drugim je sodeloval pri zasnovi scenografij uprizoritev v Cankarjevem domu, Slovenskem mladinskem gledališču in Teatru Antona Podbevška, pa tudi neodvisni, manjši gledališki producenti, na primer Gledališče Glej, Plesni Teater Ljubljana ali Stara mestna elektrarna. Vujovićeva pozornost in domiselnost od ene do druge strani spektra ne popušča: kakovost izvedenih scenografij ni odvisna od časa ali sredstev, ki so na voljo. Tako je med njegovimi tehnološko najpreprostejšimi, pa ravno zaradi tega morda najbolj učinkovitimi, zasnova prostorske postavitve dogodka Prebranec, literarnega večera v AKC Metelkova mesto. Snop luči, uperjen v na tleh ležeče ogledalo prostor s pomočjo svetlobnega medija preobrazi in pripravi na odrski dogodek, obiskovalcu pa ponudi popolnoma novo arhitekturno doživetje v sicer poznanem prostoru.

Fantazijski Prebranec v Menzi pri koritu, foto: Aleksander Vujović

Po pričevanjih režiserjev in gledaliških ustvarjalcev, s katerimi je do sedaj sodeloval (Tomi Janežič, Nina Rajić Kranjac, Tjaša Črnigoj, Nina Šorak, Maša Pelko in drugi), se Vujović aktivno vključuje v vse nivoje nastajanja predstave ter zasnovo scenografije sproti povezuje s specifičnim izrazom posamezne predstave. »Scenografijo misli kot nekaj, kar nastaja skupaj z uprizoritvijo,« pove Tjaša Črnigoj. Vujović tako svojo scenografsko prakso iz tiste skupine ustvarjalcev gledališkega dogodka, ki delujejo v temi zaodrja, premika med one druge, ki zrejo občinstvu v oči in aktivno soustvarjajo vsebino predstave. S premikom sodobnega gledališkega ustvarjanja k vedno bolj kolektivni dejavnosti, kjer se meje med vlogami posameznih deležnikov pogosto zameglijo, predstava pa ni več ločena na besedilo in uprizoritev, temveč nastaja v sodelovanju in vedno znova, Vujović tudi scenografijo obravnava kot eno izmed ustvarjalk predstave. Od multifunkcijske kakofonije rekvizitov v Še ni naslova, prek konceptualno odprte Fizike žalosti pa do melanholične dnevne sobe gledalčeve psihe v Zborovanju ptic – Vujović je ravno zaradi svoje prilagodljivosti in odprtosti mojster svojega medija. Črno škatlo odkriva vsakič znova, vsakič kot nekaj nepričakovanega, kar je tudi ravno tisto, kar imamo pri gledališču najraje.