Arhitektko Alenko Korenjak obiščem doma. Začasen odmik od intenzivnega dela ponuja širši pogled na teme urejanja javnega prostora, s katerimi se sicer vsakodnevno ukvarja, in je ponudil tudi možnost pogovora o njenem delu, pogledu na arhitekturo in aktualne teme, ki jih lahko premislimo v jeziku arhitekture. 

Alenka je vsestranska ustvarjalka: je soustanoviteljica društva Prostorož, občasno sodeluje kot projektantka v arhitekturnem biroju Kombinat, aktivna je kot članica skupščine ZAPS, piše pa tudi kolumne za Outsider. Poleg širokega spektra arhitekturnih znanj jo odlikujejo občutek za ljudi in skupnost, dar za prepoznavanje potreb mesta ter sposobnost usmeriti pozornost v majhne akcije, ki sprožijo velike premike. V arhitekturo je skupaj z društvom Prostorož uvedla razširjeni projektantski pristop, ki se oddalji od računalniških ekranov in v procesu snovanja zbliža z ljudmi.

Za začetek osebno vprašanje – ali ob čisto novem družinskem članu ostajaš vpeta v delovne aktivnosti, slediš dogajanju?
Sem na porodniškem dopustu in v tem času ne delam. Sem doma, kar mi zelo paše. Če pomislim na svoje delo, mi ta odmik v resnici zelo pomaga na stvari pogledati s svežimi očmi, ko se vrnem. Dobro si je včasih privoščiti nekaj distance. V tem času lahko kaj tudi nezavedno premisliš, in ko se po določenem času vrneš, se lotiš drugače. Pravzaprav mislim, da bi si morali po določenem času takšen odmik privoščiti vsi. Ta Sabatikum je zelo smiseln. Vsak kdaj potrebuje pavzo, težava je le v izvedljivosti.

Pa vseeno ostajaš vpeta v dogajanje?
Navajeni smo timskega dela, zato za zdaj vseeno ostajam prisotna v nekaterih debatah, ne nosim pa odgovornosti, ko je treba loviti roke, voditi projekte itd. Ampak tudi to bolj zaradi tega, ker zaradi okoliščin ni bilo dovolj časa, da bi v celoti zaključila svoj prispevek v nekaterih projektih, vendar se med porodniškim dopustom nameravam odmakniti tudi od teh.

Kako bi sicer opisala svoje delo, svoj pristop?
Zelo cenim arhitekte, ki so posvečeni projektiranju in so v tem odlični. Osebno pa mislim, da je še toliko drugih področij, ki me bolj veselijo, so nujna za obravnavanje prostorskih izzivov in po mojem mnenju še kako del arhitekture. To so komunikacija z naročniki, uporabniki in skupnostjo, ozaveščanje, zagovorništvo, izobraževanje, raziskovanje in testiranje. Moj fokus je usmerjen predvsem v javni prostor in njegov širši vpliv na kakovost bivanja. V njem me ne zanima le fizična pojavnost; sprašujem se, kako in kdo določen prostor uporablja, k čemu ta spodbuja uporabnike, kakšne rabe ponuja, kako je vpet v širši kontekst mesta in ne nazadnje kakšen vpliv ima na spreminjajoče se podnebne razmere.
Seveda pa tudi pri klasičnem projektiranju in gradnji vidim veliko vlogo v komunikaciji – v začetnih fazah nekega projekta, med gradnjo in tudi po zaključku gradnje. 

Zakaj meniš, da je to tako pomembno?
Na primer, zelo pogoste so v zadnjem času prenove ulic po načelih trajnostne mobilnosti – razširitev pločnikov in kolesarskih stez, zasaditev dreves, zmanjšanje pregrevanja ipd. Čeprav se razmere za avtomobile ne poslabšajo, pa so prebivalci velikokrat proti. Takšnemu primeru sem bila priča ob prenovi Slomškove ceste v Ljubljani. Ljudje se zelo bojijo sprememb in so iz preteklosti »navajeni« neprijetnih presenečenj. In če nimajo dostopa do jasnih informacij o tem, kaj se načrtuje v njihovi neposredni bližini, se razumljivo ustrašijo. V omenjenem primeru se je oblikovala iniciativa proti in šele potem je sledila javna predstavitev. Če o projektih ne komuniciramo odprto in se ne pogovarjamo o razlogih za spremembe, ne moremo pričakovati razumevanja ne od projektantov ne od odločevalcev ne od uporabnikov. Zato menim, da je pri nas veliko premalo pozornosti usmerjene na povezovanje z javnostjo, z uporabniki. 

Je še kakšno področje, kjer bi se vprid boljšega končnega projekta lahko arhitekti bolj angažirali, pa ni neposredno povezano s projektiranjem?
Poleg večjega obveščanja in komuniciranja z javnostjo je del, v katerem vidim potrebo po dodatnem angažmaju, projektna naloga v fazi nastajanja. Ali pa natečaj. Ko pride do natečaja, projektant poskuša narediti največ, kar se da, ampak če je projektna naloga dobro narejena, če so izhodišča usklajena s potrebami uporabnikov, precizna in jasna, lahko na področju arhitekture obravnavaš še marsikateri drug problem. Podobno je na področju zakonodajnih predlogov in zagovorništva. Tudi tu bi lahko za naš prostor naredili več, česar s samim projektiranjem ne moremo.
In še nekaj: menim, da sta v javnem prostoru zelo pomembna tudi začasna raba in testiranje rešitev. Mesta večinoma nimajo dovolj sredstev za vse javne prostore ali pa načrtujejo dolgoročne rešitve, vendar bodo do njih prišli šele čez pet ali več let – in ta vmesni čas se da nameniti začasnim rešitvam ali pa testnim akcijam, znova z namenom lažje komunikacije, boljšega razumevanja prostora s strani projektantov in odločevalcev ter spoznavanja javnosti s prostorskimi spremembami.

Lahko omeniš kak primer?
Lani v času Tedna evropske mobilnosti smo se ukvarjali z Arkovo ulico v Idriji. S poslikavo, postavitvijo klopi in nekaj dreves smo dvesto metrov prometne, zaparkirane ulice pred domom upokojencev v enem tednu spremenili v velik trg. In od takrat lahko varovanci mirno posedajo pred domom in opazujejo mimoidoče. Seveda bi bilo bolje, da bi na primer asfalt zamenjali s tlakovano površino v enem nivoju, da bi drevesa posadili v zemljo, ne v korita. Za to pa je potreben čas in za to tudi še vedno obstaja priložnost. Vendar, če bi čakali, da so vsi pogoji izpolnjeni, da občina pridobi sredstva, bi nekaj generacij varovancev prikrajšali za možnost uporabe javnega prostora.

Več: https://outsider.si/iz-ceste-v-trg-v-treh-dneh/

Kako pa bi lahko arhitekte še bolj spodbudili k vključevanju v te vmesne faze oblikovanja prostora? In kako bi še bolj spodbudili participativni pristop?
Tak način dela mora priti v prakso – postati mora običajen del procesa načrtovanja prostora. V tujini so ta področja mnogo bolj razvita, pri nas pa mogoče zadnjih nekaj let začenjamo s primeri dobre prakse. In to prakso morajo prepoznati tudi občine in drugi naročniki, ki potem projekt drugače zasnujejo. Zdaj za te začetne, participativne faze ni predvidenega niti časa niti sredstev, niti ni utečenih postopkov, kako se tega lotiti. V zadnjem času nam je na tak način pri Prostorožu skupaj z nekaterimi občinami z razpisi uspelo izvesti nekaj pilotnih projektov revitalizacij. Na primer v že omenjeni Idriji, Bohinju in Solkanu, tu sta bila projektom namenjena tudi denar in čas, ki je za komunikacijo in testiranje zelo pomemben. Da ni vračunan le čas, ki ga potrebuješ za projektno dokumentacijo, ampak tudi čas za participacijo. Pomembno je, da vsi skupaj naredimo čim več dobrih participativnih projektov, da bo to postalo del običajne prakse. 

Kakšna je zakonodaja na tem področju?
Zelo šibka. Predpisane so razgrnitve, ki pa se lahko izvedejo tudi poleti, objavljene na nedeljo in skrite pred pozornostjo javnosti. Sama spremljam to področje v Avstriji in tam zakonodaja predvideva veliko več komunikacije v različnih fazah projekta.
Na eni strani je torej prepričljiv pristop od spodaj navzgor, ko z dobrimi primeri občinam dokažeš, da so ti postopki dobri, da se jim dolgoročno splačajo in da bodo ljudje zadovoljnejši, na drugi strani pa ta zakonodajni pristop v državi, od zgoraj navzdol.

Ima družbeni čas, v katerem živimo zadnji dve leti, kak vpliv na projekte participacije?
Zadnji dve leti karantene in izrednih političnih razmer se pri projektih družbene participacije izredno poznata. Po eni strani nam je torej čas karantene pokazal vrednost javnega prostora, po drugi strani pa je prinesel tudi veliko nezaupanja. Zelo težko je voditi procese s skupnostmi, ker so prebivalci izgubili zaupanje. Popolnoma. In ne verjamejo več v analize, legitimne in znanstvene – še pred dvema letoma so bile slišane, danes pa so veliko težje sprejete. 

Zelo poudarjena tema v arhitekturi so podnebne spremembe in odgovornost arhitektov do okolja. Kako se na to temo odzivate pri Prostorožu?
To je zdaj definitivno najpomembnejša, najbistvenejša tema. In tema, pri kateri arhitekti – in gradbeniki – lahko največ naredimo. To pri Prostorožu seveda obravnavamo. Začeli smo komunikacijsko akcijo Vroče točke in poskušali z enostavno aplikacijo dati glas prebivalcem Ljubljane, da o teh temah spregovorijo. V enem tednu so prebivalci označili 700 točk, kjer jim je vroče, ko kolesarijo ali pešačijo po mestu. Akcija je na eni posredovala podnebne izzive širši javnosti, po drugi strani pa ponudila odlično izhodišče mestnim načrtovalcem za izboljšanje javnih površin. Projekt bomo vsekakor nadaljevali. Poleg tega trenutno raziskujemo različne materiale, primerne za rabo v javnem prostoru, kako bi se lahko za tlake ali urbano opremo uporabili reciklirani materiali. Zbiramo informacije o odpadnih materialih, postopkih izdelave različnih betonov, njihovih lastnostih in privarčevani energiji. To seveda ni poskus, da bi spremenili svet, ampak nam omogoča spoznavanje problematike uporabe recikliranih materialov v zakonodaji, tehnoloških procesih, ceni itd.
Mletje odpadnega betona je na primer pri nas zelo drago in energetsko potratno. Odlaganje odpadkov je veliko prepoceni, da bi se ponovna uporaba v gradbeništvu »splačala«. Kako se s tem spopasti in na podlagi tega vedenja razvijati projekte naprej?

To je rdeča nit Prostoroža, da najprej poskušamo z majhnimi projekti in potem dosežemo veliko spremembo. In pri tem projektu proučujemo, od kod odpadki, kaj se z njimi zgodi potem, kako se ponovno uporabijo, kaj bi bilo pri zakonodaji dobro spremeniti.

Razvijate še kak večji projekt, ki obravnava podnebno tematiko?
Skupaj s Kombinat arhitekti in Polono Filipič sodelujemo pri snovanju Centra krožnega gospodarstva Zarica. Komunala Kranj gradi novo upravno stavbo na območju, kjer je bila do zdaj samo čistilna naprava, načrtujemo upravno stavbo, park, učno pot, gozdiček. Sodelovali smo že pri projektni nalogi, zdaj postopoma urejamo zunanje površine, hkrati pa se projektira upravna stavba. Sprašujemo se, kako čim več materiala za vgradnjo v novo stavbo reciklirati. Od urbane opreme, materiala za gradnjo, stavbnega pohištva do notranje opreme. Na tej poti nas seveda čaka še veliko izzivov.   

Kako komentiraš aktualne novogradnje v Sloveniji, v Ljubljani? Se ti zdi, da arhitekti svoj odnos do okolja izražamo tudi v projektivni praksi ali ostajamo pri lepih besedah?
Moram reči, da res ne razumem novih ureditev javnih prostorov v Ljubljani. Nabrežje pred Cukrarno ali Prekmurski trg ali trg MDB ali ureditev Poljanske – kjer se ob prenovi zmanjša zelenje in poveča delež betonskih površin. Z vsakim takim posegom povečamo pregrevanje in poplavljanje, dve največji težavi, s katerima se že in se bodo še v veliko večji meri v prihodnosti spopadla vsa evropska mesta.
Zadnjič sem za šalo primerjala opise novih urbanih ureditev na Dunaju in v Ljubljani. Na Dunaju opisujejo: toliko je površin, ki bodo požirale vodo, toliko je dreves, ki bodo osenčila toliko % površine, temperatura bo zato v tem območju toliko nižja. Opisi javnega prostora v Ljubljani se omejujejo izključno na prostorske značilnosti in vedute. Pri načrtovanju javnih površin torej še vedno izpuščamo celoten segment obravnavanja podnebnih sprememb. O njih se ne sprašujemo, nanje ne odgovarjamo. Ne zanima nas torej, kako bo določena preureditev javnega prostora izboljšala bivalno ugodje meščanov, kako bo preprečila čezmerno zastajanje vode in ohladila ozračje.  

Kaj torej manjka?
Manjkata pravi razlog, zakaj gremo v neko prenovo, in odgovor nanj. Identifikacija pravega problema in trajna rešitev tega problema.

Ampak zakaj takšna diskrepanca med besedami in dejanji arhitektov?
No, včasih je problem cena – to je razlog, zakaj pogosto namesto ohranjanja obstoječih pozidav porušimo in na novo zgradimo. Ker je to bistveno ceneje in hitreje. Pri naročanju projekta zmaga najnižja cena, kar pogosto pomeni novogradnjo. V argumentiranje in prepričevanje je treba vložiti ogromno energije, da se vendarle izbere možnost obnove. Mi smo porabili ogromno energije, da smo pred leti prepričali odločevalce k ohranitvi marmorja v podhodu od Moderne galerije do Jakopičevega sprehajališča, pa so bile marmornate plošče v popolnoma dobrem stanju, le dve plošči sta bili počeni in ju je bilo treba zamenjati. Podobno velja tudi pri vseh večjih projektih.
Po spletu sem spremljala predavanja s konference Building Europe v Mariboru. Bila sem navdušena, koliko dobrih pobud imamo v Sloveniji! Sploh med mladimi – in to mi daje upanje. To, kar pa se zdaj gradi in prenavlja, mi v večini ni blizu in se mi ne zdi, da odgovarja na problematične teme. Morda na nekatere odgovarja dobro, na nekatere bistvene pa sploh ne. In potem je tak projekt še nagrajen in smo si res v nasprotju.

Kateri projekt pa bi ti nagradila?
Kot prvo, vsekakor tiste, ki so zgrajeni že vsaj nekaj let in lahko ocenimo, kako se res obnesejo v prostoru in v odnosu do uporabnikov. Zagotovo bi nagradila Šmartinski park pri Žalah, ta se mi zdi resnično kakovosten (avtorji: Tanja Maljevac, Maja Simoneti, Dušan Stupar, 2007). Ohranitev vseh obstoječih dreves, dobro premišljene poti, kar se vidi po tem, da nikjer ni uhojene potke čez zelenico, ter oblikovanje terena. Preprosto, pametno, učinkovito in nepotratno, v smislu materiala in sredstev. Park na polno živi in njegova kakovost bi bila popolnoma enaka, tudi če bi bile klopi drugače oblikovane, kar se izkaže šele po nekaj letih. Kot primer dobre arhitekture bi navedla tudi vrtec v Kašlju (Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urška Habič, 2017). In še kar nekaj takih primerov bi lahko naštela.
Menim pa, da se še prepogosto zgodi, da uporabniki uporabljajo stavbo ali trg vsi nesrečni, objekt pa prejme tri arhitekturne nagrade. Kako lahko pride do tega?

Foto: Jana Jocif

Zakaj ti misliš, da obstaja tako velik razkorak med tem, kar se zdi dobro stroki, in ureditvami, ki jih ljudje sprejmejo, so jim všeč?
To je temeljno vprašanje, ki ga arhitekti radi odrinemo, ker naj bi kot stroka vedeli več. Saj to drži – arhitekti imamo seveda specifična znanja, prepoznavamo prostor in se s prostorom tudi ukvarjamo. In prav je, da na prostor gledamo drugače. Prav je, da spodbujamo spremembe v prostoru in da se jih lotevamo strokovno. Ko pa govorimo o participaciji, bodisi z uporabniki, lokalno skupnostjo ipd., to seveda ne poteka na način, da le poslušaš ljudi in izvedeš njihove želje, ampak gre za to, da s pogovorom prepoznaš vse načine uporabe in te potrebe s svojim znanjem nadgradiš. In kot odgovor na tvoje vprašanje – menim, da prav to manjka! Da bi arhitekti manjkrat zgrešili stik z uporabniki, če bi bolj prisluhnili resničnim, vsakdanjim potrebam ljudi, preživeli več časa na lokaciji, več testirali, več preverjali, bili pozornejši. In seveda, potem odgovoriš z arhitekturnim jezikom in sprožiš presenečenje, prostorsko spremembo. Ampak če je narejena precizno in kot del pobude skupnosti, je ta razkorak na koncu manjši. Ljudje takšne spremembe ne sprejmejo z odporom, saj so vključeni, pri njej sodelujejo.

Kaj bi svetovala študentkam in študentom, da bi bili zadovoljni s potjo arhitekta?
Da sledijo tistemu, kar jih v arhitekturi najbolj zanima, pa čeprav je morda oddaljeno od trenutnih trendov. Včasih se ti zdi, da brez denarja ne moreš ničesar narediti, ampak začetek je z malimi koraki, na podlagi katerih se učiš, testiraš, spoznavaš, kaj te res najbolj zanima. 

Atriji, Ljubljana. 2004 Prezrti prostori med mestnimi hišami.

Tako nekako ste začele tudi pri Prostorožu, kajne? Vaš prvi projekt je bil, da ste zapuščene, vendar zanimive prostore v strukturi starega mestnega jedra z majhnimi posegi predstavile v novi preobleki.
Da! Zanimal nas je javni prostor, ampak takrat to pri nas sploh ni bila tema, ne na fakulteti, ne zunaj nje. Izkušnje smo prinesle iz tujine, Maša je živela v Barceloni, Ana v Bruslju, jaz na Dunaju.* Tam smo opazovale mesta. Ne samo arhitekture zgradb v mestih, ampak urbane odnose, ki jih arhitektura ustvarja. In prvi projekt, okraševanje mestnih atrijev, je še vedno moj najljubši projekt, čeprav zdaj zagotovo ne bi pripravljale takšnega projekta. Takrat pa smo se ogromno naučile! Če želimo v atrij obesiti rože – kako dobiti sponzorja za te rože? Kako je pomembno o tem govoriti z ljudmi, ki tam živijo? Tam smo videle, kdo se želi kam usmeriti, nekdo v oblikovanje, nekdo v komunikacijo, načrtovanje ali zagovorništvo. In ta projekt, ki je nastal iz radovednosti in veselja, je sprožil, da zdaj raziskujemo in soustvarjamo javni prostor že 17 let.
Vsak naš projekt poskuša obravnavati aktualne izzive v prostoru in odkrivati mogoče odgovore. Izzivi leta 2004 v stari Ljubljani so bili zanemarjeni atriji, odsotnost javnih prostorov, namenjenih ljudem, in popolna ignoranca arhitektov ter mestnih oblasti do javnih prostorov. Danes, kot praviš, so izzivi drugje, zato so tudi naši projekti drugačni.

Pogovarjala se je: Nina Granda

Portret: Jana Jocif

* Društvo Prostorož so leta 2004 ustanovile Alenka Korenjak, Maša Cvetko in Ana Grk.
Leta 2011 se je pridružila še Zala Velkavrh.
Trenutno so Prostorož še: Jošt Derlink, Vesna Skubic in Naja Kikelj

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja