»Vsak sesalec na tem planetu nagonsko razvije naravno ravnovesje z okoljem, vi ljudje pa ne. Premaknete se na območje in se množite in množite, dokler ne porabite vseh naravnih virov, in edini način, kako lahko preživite, je širitev na drugo območje. Na tem planetu obstaja še en organizem, ki sledi istemu vzorcu. Ali veste, kateri? Virus. Ljudje ste bolezen, rak tega planeta,« reče agent Smith v Matrici.
Tema podnebnih sprememb me polno zaposluje. Bolj ko se poglabljam v literaturo, bolj me boli glava. Gradbeništvo in stavbe so vir 40 % okoljskih emisij v Evropi. Na račun stavb porabimo 40 % vse energije in 40 % materialov. Gradbeništvo proizvede tretjino vseh odpadkov in prispeva skoraj 20 % svetovne porabe vode. Jaz pa arhitekt! Kaj mi pomaga, če ne kupujem plastike, varčujem z vodo, se vozim s kolesom in kupujem kar se da lokalno, če sem hkrati del tega »gradbeništva«? Naj torej neham projektirati ali naj svoje znanje uporabim za to, da pomagam korenito spremeniti pristop k načrtovanju?
Odločila sem se za slednje, a kje začeti? Sama verjetno ne bom spremenila nič. Mogoče s kolegi v ProstoRožu, Kombinatu, Mreži za prostor, s Podnebnimi arhitekti, pri Outsiderju ali v okviru zbornice za arhitekturo in prostor? V teh vprašanjih na srečo nikjer nisem sama, zato imam kljub temu, da se kdaj počutim kot telefonski kabel, veliko upanja in veselja s temi napori.
Na anketo o okoljski zavednosti, ki so jo po elektronski pošti prejeli člani ZAPS in drugi arhitekti, je odgovorilo 105 arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev, deklaracijo o razglasitvi podnebne krize in krize biotske raznovrstnosti pa so do sedaj podpisali 103 podpisniki. S podpisom so se strinjali, da želijo svojo prakso spremeniti tako, da bo manj obremenjujoča za okolje.
Anketiranci se krize dobro zavedajo, največ stavijo na bolj premišljeno prostorsko planiranje, načrtovanje stavb iz trajnejših materialov in snovanje več zelenih površin. Od zbornice pričakujejo več strokovnega izobraževanja, smernic in promocije. Čeprav so med anketiranci prevladovali arhitekti, pri obvladovanju okoljskih problemov stavijo na prostorsko načrtovanje. Člani (65 % anketirancev) obljubljajo, da bodo storili več v okviru svoje redne prakse, mlajši in (še) nečlani zbornice pa so se večinoma pripravljeni lotiti aktivnosti tudi zunaj tega. Najraje bi se ukvarjali z arhitekturnimi in prostorskimi koncepti trajnosti, najmanj z raziskavami in zakonodajo.
Prav slednja pa se v zadnjem času zdi potrebna največje pozornosti. Iz nje kot po tekočem traku polzijo pristojnosti arhitekturne stroke. Ukinjajo se natečaji, pristojnosti prostorskega načrtovanja in arhitekture se podeljujejo vsem inženirjem. S tem država ukinja potrebo po kakovostnem arhitekturnem načrtovanju grajenega okolja – v nasprotju z vsemi nacionalnimi in evropskimi smernicami. Prostorsko načrtovanje, na katero stavimo, v boju z okoljem izgublja tla pod nogami.
Smo lahko v tem trenutku še bolj oddaljeni od skrbi za spreminjajoče se podnebne razmere?
V peskovniku si pulimo iz rok grabljice, medtem ko ga zaliva voda in bi morali skupaj graditi vsaj splav, če ne kar velike ladje. Že lopatke bi nam prišle bolj prav.
Pred kratkim sem prek spleta spremljala slovesno odprtje nove evropske celostne platforme, imenovane Climate Framework: A Holistic Framework for Climate Action, ki zelo velikopotezno združuje industrijo, raziskovalce in akademski svet v želji po izboljšanju znanja za podnebne ukrepe. Naj za ilustracijo naštejem nekaj najvidnejših: Kraljevi inštitut britanskih arhitektov – RIBA, Climate Change Committee, CIBSE – Chartered Institution of Building Services Engineers (pri nas: Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala!), The Institution of Structural Engineers (pri nas Inženirska zbornica Slovenije!), ARB (pri nas: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije!), Landscape institute, British Property Federation, World Green Building Council, Architects Declare, Whole Life Carbon Network itd.
Zelo smel poskus združitve energije in znanja vseh, ki se zavedajo okoljskih izzivov, s katerimi se bomo morali zelo kmalu soočiti. Upam, da jim uspe, in upam da bosta tudi IZS in ZAPS skupaj z vsemi pristojnimi službami na ministrstvih kmalu reševala podnebne izzive.
Ustanovitelji platforme Climate Framework potrjujejo moje ideje o tem, kako zaobrniti tok projektiranja:
Postalo je jasno, da ena sama organizacija ali skupina posameznikov katerekoli vrste – naj bo to poklic, inštitut ali akademska ustanova, članska organizacija ali zasebna praksa – preprosto ne bo dovolj za pospešitev prehoda na prožno in trajnostno prihodnost. Sodelovanje je bistvenega pomena, ker je treba pridobljeno znanje čim prej uporabiti v praksi in ker je pomembno, da se izzivov lotevamo večplastno in rešujemo več težav hkrati.
Piše: Alenka Korenjak
Portret: Elena Rucli
