Aleš Hadalin, vokalni interpret

Večkrat sem ga videla v Strunjanu. Bos, s širokim nasmehom, zamaknjeno posluša valovanje morja. Zvok vode, ki se pretaka, je najlepša melodija. Poletne nevihte. Dež. Ko dežuje, vedno odprem okna na stežaj, pravi.

V Ljubljani se dobiva v hipsterskem lokalu blizu fontane in moj sogovornik izstopa med gosti. V oblačilih iz sedemdesetih, glasen, vesel. S čudnimi očmi. To je povsem nepomembno, takoj zaključi, ko ga vprašam o njegovem vidu. Visok, s širokimi gestami, sedi na soncu, sproščen. Natur, to je beseda, ki jo največkrat izreče. Natur išče v glasbi in povsod drugje.

Kako je ta natur oblikoval samouka v enega najmočnejših in najbolj samosvojih glasbenih interpretov pri nas?

Aleš Hadalin, rojen na železniški postaji. To drži, reče, ampak ni nič posebnega. Tam smo živeli in mama je rodila doma. Tudi moj brat je rojen na železniški postaji. Vlake pa še danes obožuje. Ker spodbujajo situacije, ko ljudje vzpostavijo stike, ki jih sicer ne bi. Kot v kupejih na brzovlakih. Nekajkrat mesečno potuje z vlakom. Ritem in melodijo najde v vsakdanjih situacijah.

Glasba ga je obsedla še pred časi, ki se jih spominja. Muziko je poslušal, kjer se je le dalo, študiral njeno zgradbo, toniko, jo vsrkaval. Dolgo je bil glasbeni samouk, v formalno šolanje se je vpisal šele v srednji šoli, pa ga kmalu opustil, dokler ni kasneje dve leti študiral muzikologije. Prevzela ga je arhaična, starinska glasba, zaradi pristnosti, občosti. V časih Jugoslavije je bilo težko priti do stare muzike, barok še, renesansa tudi, srednjeveško glasbo pa je bilo težko odkriti. Bolj ko je stara, manj ti jo je treba razumeti. Razvijam intuitivnost in iščem osnovno bistvo, ki nagovarja vse. Bistvo spomina, ki ga nosimo v telesu. Zato ceni ljudsko pesem. Zato je pred točno tridesetimi leti, kot študent, skupaj z Boštjanom Sokličem in Matejo Blaznik ustanovil skupino Tantadruj, poimenovano po norčku iz povesti Cirila Kosmača. Zaljubljeni smo bili v vse, kar je dišalo po druženju, dekadentnem in boemskem. Takratni sistem je to še dopuščal. Prvotna ideja je bila, da bi igrali renesančno muziko. Takrat je bilo tega zelo malo. Govorilo se je o Gallusu Carniolusu, zelo malo pa o slovenski ljudski glasbi. V zadnjih dveh desetletjih je to bolj aktualno. Ljudska glasba je tudi način identifikacije bistva naroda. Sam v ljudskih pesmih išče veselje. To so preprosti spevi o ženskah, vinu, plesu. Tudi tragične izpovedi se v ljudskih pesmih izkažejo za bolj zajebantske, kot v pesmi Tam za turškim gričem.

Eden je brez roke, drugi brez noge, eden je brez rit, ki na tleh sedi, četrt pa glavo v rok drži.

Zakaj ne piše svojih besedil? Nima smisla, če je že napisanih toliko dobrih pesmi, ki še niso zaživele v glasbi. Samo malo pobrskaš po Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, in že najdeš kakšno super pesmico!

Leta 1995 ga je Iztok Kovač povabil k sodelovanju pri skupini En knap. Takrat sem prvič čuječe zaznaval prostor. Prek plesa in igre sem spoznaval oder. Kako sta zvok in prostor povezana. Kako glas oblikuje prostor. Sodeloval je pri štirih predstavah: Struna in želo, Zakonitosti kobre, Pasjansa in Popoln korak. Za slednjo je posnel zgoščenko Umetnost hoje. Z isto skupino je posnel tudi tri filme: Vrtoglavi ptič (slovenski film leta, 1997), Dom svobode, Krotilci časa (za katerega je spisal in posnel glasbo).

Aleš Hadalin ustvarja tudi samostojno. Na povabilo Roka Zavrtanika je pri založbi Sanje izdal dve samostojni plošči, na katerih v svetlih in temnih tonih poje čast in slavo človeškemu glasu. Ježkovo Kako lepo je je imel narejeno v pol ure, tako močno ga je nagovorila njena besednost.

Perfekcionist ni nikakor, razen v primeru, če perfekcionizem dopušča šlamparijo. Bolj kot sledenju okvirom zaupa zrelosti, ki jo dajo leta raziskovanja glasu. Ne pojem jaz pesmi, pesem poje mene. Glasba je duhovna dimenzija. Z bendom PetzaPet (Aleš Hadalin, Petra Trobec, Neža Peterle, Metod Banko in Tomaž Maher) so ravnokar izdali svoj drugi album ljudskih pesmi. Pomembno je, da vsi v bendu vedo, kako naj pesem zveni. A tudi ko je komad končan, si dopuščajo možnost sprememb. Kar ustvarjajo, prihaja iz srca.

Kaj ga danes, v svetu elektronske glasbe, naglice in težnje po več, umirja, da vztraja pri akustični glasbi? Najprej: podpiram prav vse zvrsti ustvarjalnosti, in vse, ki se tako izražajo. A elektronika pogosto zanj zahteva zelo malo od publike, premalo.

Razviti svet je mamac. Vir zla ni v kapitalizmu, ampak v požrešnosti. A rešitev bi terjala več kot eno pošteno revolucijo. Ljudje niso zli kar tako, zlo spodbuja situacija, v katero so postavljeni. Kaj bi pa ti naredil, če bi ti nekdo ponudil podkupnino, se vedno vprašam. Kaj bi naredil Aleš Hadalin? Odgovoril bi, kot je na svetovnem prvenstvu l. 2010 mehiški nogometaš odgovoril na vprašanje, kaj bi najprej naredil, če bi bil predsednik vlade.

Najprej bi odstopil.

Zvočni prostor Aleša Hadalina je vseobsegajoč. Nekoč sem imel samostojni koncert v cerkvi sv. Jožeta, v bivšem Viba filmu. Tam je akustika tako vseobsežna, da bi potreboval eno celo življenje, da bi jo osvojil. Odmev traja čudno dolgo časa. Raje sem se po pol ure pobral ven.

In kaj bi delal, če bi imel še eno celo življenje? Najraje točno to, kar dela sedaj, natur.

Pojem, berem, blodim, pa je čisto v redu.

Napisala: Nina Granda

Objavljeno v Outsider#06 (poletje 2016)

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja