Priimek Aalto ima v svetu arhitekture in oblikovanja posebno mesto, predstavlja sinonim za premišljeno in racionalno projektiranje ter pristop k dizajnu, ki v ospredje postavlja predvsem človeka in njegove potrebe, z močno komponento estetike oblikovanega in občutljivosti do prostora. Priimek večinoma povezujemo le z njegovim »primarnim« nosilcem, finskim arhitektom Alvarjem Aaltom, pa vendar za dotičen sloves svojega priimka ni zaslužen povsem sam, na karierni poti sta ga namreč spremljali ženski, sopotnici tako poklicno kot zasebno. Prva od dveh je bila Aino Maria Marsio. Na današnji dan beležimo 130. obletnico njenega rojstva. Je ena redkih žensk, ki so že v 20. letih prejšnjega stoletja poklicno delovale kot arhitektke, z enako univerzitetno izobrazbo kot njihovi moški kolegi.
Začetki
Aino Maria Marsio se je rodila 25. januarja leta 1894 v Helsinkih na Finskem. Odraščala je v proletarski družini, s katero je prebivala v večstanovanjskem kompleksu, namenjenem družinam železniških delavcev. Leta 1913 se je vpisala na Politehniško univerzo Helsinki (danes Univerza Aalto) in pričela s študijem arhitekture, ki je tedaj v svojem programu zajemal tudi oblikovanje interierja in oblikovanje pohištva. Med študijem je opravljala prakso v mizarski delavnici; tam je pridobila znanje o načinih obdelave in rokovanja z lesom ter spoznala osnove izdelave pohištva, kar se je kasneje v njeni karieri izkazalo kot ključno, ko je prevzela mesto direktorice podjetja Artek.
Leta 1920 je študij zaključila in se zaposlila v biroju arhitekta Oive Kallia (1884–1964) v Helsinkih. Leta 1923 je svojo poklicno pot nadaljevala v biroju Gunnarja Wahlroosa, v mestu Jyväskylä (približno 270 km severno od Helsinkov). V Wahlroosovem biroju je delovala le leto dni in nato sprejela vabilo Alvarja Aalta, da se pridruži njegovemu studiu. Marsio in Aalto sta se zelo verjetno poznala že med študijem na univerzi, Aalto je diplomiral leto kasneje kot Marsio. Zaradi težav pri iskanju arhitekturnega dela v Helsinkih po končanem študiju leta 1921 in enoletnega obveznega služenja vojaščine (1922–1923) v povojnem obdobju se je odločil odpreti svojo lastno prakso v mestu Jyväskylä, kjer je preživel svoje otroštvo in v katerem je istočasno že delovala Marsio. Oktobra leta 1924 sta se, po šestih mesecih skupnega dela v Aaltovem biroju, poročila in postala življenjska partnerja.
Marsio je bila takrat ena redkih žensk, ki je uspešno zaključila študij arhitekture in takoj po študiju začela aktivno delovati na področju arhitekture in oblikovanja pod okriljem renomiranih mentorjev. Svobodomiselnost, razgledanost, predanost ter močna želja po povojni ponovni izgradnji – pomoči narodu so bile ključne iztočnice, ki so povezovale takrat mlad in ambiciozen par. Delovala sta z močno načelnostjo do človeka, ki sta ga postavljala v ospredje svojih projektov ter hkrati vedno gojila spoštovanje do prostora, lokalnega in narave, za katero sta verjela, da ima ključno vlogo pri zasnovi »zdravih« prostorov.
Delo
O delu Aino Marsio-Aalto ne vemo veliko, saj je ostajala v senci svojega moža, ki je z leti vedno bolj pridobival na slavi in veljavi, ne samo v očeh arhitekturno-oblikovalske stroke, temveč tudi v pogledu širše javnosti. Duh takratnega časa načeloma ni bil naklonjen ženskam, ki so opravljale do tedaj še povsem moški poklic. Peščica tistih žensk, ki je sploh zaključila študij, ni mogla uspeti kot samostojna arhitektka, le kot oblikovalka, zato so bile za uresničitev svojih idej primorane delovati ob moškem kolegu.
Ko govorimo o dinamiki med zakoncema Aalto, je pomembno poudariti, da sta skupne projekte podpisovala z imeni obeh, »Aino & Alvar Aalto Architects«, kar podkrepi tezo, da je profesionalen odnos med zakoncema temeljil predvsem na velikem medsebojnem spoštovanju in enakovrednosti med partnerjema. Delovala sta skupaj in idejno močno vplivala drug na drugega. Pa vendar lahko s pomočjo že opravljenih analiz, ki ju obravnavajo kot posameznika s svojimi karakteristikami ter usmerjenimi preferencami v arhitekturi in oblikovanju, do neke mere potegnemo ločnico med njunimi deli.
Aino Marsio-Aalto je bila bolj »racionalna« polovica tandema Aalto, njeno osebno interesno področje je bilo predvsem ukvarjanje z manjšimi projekti na domestikalni ravni. Zanimala jo je izboljšava vsakdanjega življenja ljudi skozi premišljeno oblikovane prostore, pohištvo in uporabne predmete, njeni projekti so bili izpiljeni do najmanjših detajlov. Posebno pozornost je posvečala ekonomičnosti gradnje in proizvodnje, standardizaciji in univerzalnosti oblikovanega. Ukvarjala se je z vprašanji in načeli takratnega modernističnega gibanja, kar je rezultiralo predvsem v funkcionalnosti, izčiščenosti in trpežnosti oblikovanega ter težnji k stilski brezčasnosti izdelkov.
Sanatorij Paimio, 1929–1933
Aaltov studio je leta 1929 s svojo idejno rešitvijo zmagal na natečaju za nov center zdravljenja bolnikov s tuberkulozo v kraju Paimio (približno 140 km zahodno od Helsinkov). Zakonca sta lahko prvič uresničila željo po t. i. globalnem dizajnu; arhitekt ne zasnuje samo zgradbe, temveč tudi interier, pohištvo in uporabne predmete. Vsak detajl je pomemben in nosi specifično funkcijo, biti mora skrbno načrtovan in prostorsko umeščen. Leta 1932 je Aino Marsio-Aalto za potrebo opremljanja prostorov sanatorija oblikovala trinožni stolček iz kovinskih lakiranih nog, ki so bile na tretjini prekinjene, s ploskim okroglim lesenim sedalom, tako da je bilo možno več stolčkov enakega tipa enostavno naložiti drug na drugega in hraniti, ne da bi zasedali veliko prostora. Stolček je bil skupaj s še dvema počivalnikoma, št. 41 in 42, ki ju je oblikoval Alvar Aalto, istega leta predstavljen na Sejmu skandinavskega bivanja in jih pod njuno blagovno znamko Artek izdelujejo še danes.
Preoblikovanje tipične kuhinje in transformacija ženske vloge
Skupaj z Alvarjem Aaltom sta leta 1930 za Sejem finske umetnosti in obrti, v sklopu razstave o »minimalnem stanovanju«, z namenom modernizacije standardnega bivalnega okolja oblikovala stanovanje, ki je zajemalo dnevno-bivalni del z jedilnico, kuhinjo in dve spalnici. Marsio-Aalto je pri projektu prevzela oblikovanje kuhinje in kuhinjskih pripomočkov, shranjevalno omarico za jedilnico, jedilno mizo ter zavese za spalnici. Nova minimalna kuhinja je bila morda celo najbolj inovativen prostor v stanovanju, Marsio-Aalto je pri oblikovanju kuhinje inspirirala istodobna avstrijska pionirka arhitektka, Margarete Schütte-Lihotzky, ki je leta 1926 z načeli racionalizacije in maksimalne učinkovitosti prostora zasnovala t. i. frankfurtsko kuhinjo. Pri oblikovanju se je osredotočala predvsem na transformacijo vloge ženske v domačem okolju. Ženska je v družbi postajala vedno bolj samostojna, emancipirana v delovno okolje in širše družbeno dogajanje. Njeno mesto ni bilo več vezano izključno na dom, tako je težnja po preoblikovanju »standardnega« domačega okolja postala nujna. Temeljni poudarki novega dizajna so na fleksibilnosti, enostavnem vzdrževanju in generalni priročnosti prostora, ki je narejen iz ekonomičnih in robustnih materialov.
Oblikovanje steklenih izdelkov
Leta 1932 je Marsio-Aalto samostojno sodelovala na natečaju finskega podjetja Iittala, ki je znano predvsem po steklenih izdelkih, namenjenih domači rabi. S steklarskim podjetjem je v svoji karieri sicer sodelovala večkrat, samostojno in skupaj z Alvarjem Aaltom. Kot natečajno rešitev je oblikovala set sestavljen iz krožnikov, skled, skodelic, kozarcev in karafe imenovan »Bölgeblick«, s katerim je na natečaju osvojila 2. mesto. Z oblikovno zasnovo seta je sledila modernističnim principom. Oblika je bila preprosta, čista, vsak izdelek v seriji je bil zasnovan iz »obročev«, kar ni bil le estetski dodatek, temveč je bila forma predvsem praktične narave: obroči so prekrili pogoste nepravilnosti, ki so nastajale pri serijski proizvodnji izdelkov iz stiskanega stekla. Tak način proizvodnje je bil veliko bolj ekonomičen od tehnično zahtevnega in zamudnega pihanega stekla, izdelki pa tako cenovno dostopnejši širši javnosti. Set je oblikovala v slogu svoje racionalnosti, z upoštevanjem cene in tehnologije proizvodnje, izdelke je možno zložiti enega v drugega (nalagati), kar je izhajalo iz modernistične teorije o varčevanju s prostorom, definiranju minimalnih tehničnih zahtev pri projektiranju in urejanju prostorov. Set je v redni proizvodnji še danes in ga je možno kupiti pod isto blagovno znamko, le da danes serijo imenujejo z oblikovalkinim imenom, preprosto Aino Aalto.
Artek
Po več uspešno izvršenih projektih lastnega biroja sta zakonca Aalto skupaj z umetnostnim zgodovinarjem in kritikom Nilsom-Gustavom Hahlom in premožnima zakoncema Gullichsen, ki sta bila takrat znana mecena umetnosti (zanju sta zakonca Aalto nekaj let kasneje, 1938–1939, zasnovala Vilo Mairea), leta 1935 ustanovila podjetje Artek (Art & Technology), ki uspešno posluje še danes. Podjetje je bilo ustanovljeno z idejo o oblikovanju in produkciji pohištva ter uporabnih predmetov, namenjenih predvsem domači rabi, ki sta jih zasnovala Aino in Alvar Aalto. Po smrti poslovnega partnerja Hahla (1941), ki je bil do tedaj direktor podjetja, je njegovo mesto prevzela Marsio-Aalto in tako postala prva generalna direktorica podjetja. Začela je hitro širiti repertoar izdelkov, v okviru podjetja pa je izvajala tudi druge storitve, kot je celovito oblikovanje intererjev: od restavracij in zdravstvenih centrov do vrtcev. V svojem delu za Artek je morda našla svoje pravo poslanstvo, imela je platformo, da izvrši, za kar si je v svoji karieri najbolj prizadevala: izboljšati kakovost življenja vsakdanjih ljudi z uporabo oblikovanja kot glavnega medija. Prostori in izdelki so bili vedno intencionalno zasnovani, opravljali so specifično vlogo, v svoji materialnosti so bili preprosti, a taktilni, kompozicijsko zanimivi, obenem pa izredno uporabni, povezovali so dva pojma, ki ju je včasih težko združiti: funkcijo in lepoto.
Sejem v New Yorku
Leta 1938 je potekal natečaj za finski paviljon na Svetovnem sejmu v New Yorku (World Fair of New York), ki je potekal leto kasneje, 1939. Na natečaju je Marsio-Aalto sodelovala samostojno, z lastnim avtorskim projektom. Z dvema različnima rešitvama je sodeloval tudi Alvar Aalto, ki je osvojil 1. in 2. mesto, Marsio-Aalto pa 3. Odločitev, da na natečaj prijavita več rešitev, je izhajala iz želje po implementaciji in testiranju idej, ki so simultano nastajale pri snovanju vile za zakonca Gullichsen in sta jo projektirala v istem časovnem obdobju. Zaradi pomanjkanja državnih finančnih sredstev pri zakupu prostora na sejmu in postavitvi paviljona ni bilo možno realizirati nobene izmed uvrščenih natečajnih rešitev. Skupaj sta nato zasnovala četrto rešitev, pri kateri sta združila vse svoje predloge, prilagojen projekt pa so na koncu tudi postavili.
Ostala dela
V svoji karieri je Aino Marsio-Aalto samostojno oblikovala še nekaj projektov, med drugim družinsko poletno hišo Vila Flora v kraju Alajärvi (1926), Dom za otroke Noormarkku in Zdravstveni center (1945). Ob projektiranju in oblikovanju pohištva ter predmetov je bila vešča tudi postavitev in kuriranja razstav. Leta 1936 je za svoje delo na Milanskem trienalu prejela nagrado Grand Prix. Poleg vsega naštetega je imela še eno strast, ukvarjanje s fotografijo. Osvojila je tehnike »moderne fotografije« tistega časa, njene fotografije razkrivajo intimo zakoncev, kot glavna subjekta nastopata predvsem njuna otroka in ostali družinski člani. Skozi medij fotografije je dokumentirala utrinke z družinskih potovanj in obiske lokacij projektov ter proces nastajanja njune arhitekture.
Aino Marsio-Aalto je svojo pot zaključila veliko prezgodaj. Umrla je 13. januarja 1949, le nekaj dni pred svojim 56. rojstnim dnevom. Vse do svoje smrti je bila delovno aktivna: od vodenja podjetja Artek do ukvarjanja z ostalimi projekti, tako večjimi kot manjšimi, ob boku svojega partnerja Alvarja Aalta in birojske ekipe. V zakonu z Aaltom sta se jima rodila dva otroka, hči Johanna (Hanni) Aalto, poročena Alanen (1925), in sin Hamilkar Aalto (1928–2017). Alvar Aalto se je tri leta po njeni smrti ponovno poročil, tudi druga žena, Elissa Aalto (Elsa Kaisa Mäkiniemi, 1922–1994), je bila arhitektka in oblikovalka. V zakonu nista imela otrok, poročena sta ostala vse do smrti Alvarja Aalta, leta 1976.
Pri iskanju podobnih zgodb na domačih tleh bi z lahkoto potegnili vzporednico z arhitektoma ter hkrati zakoncema Francem in Marto Ivanšek, ki sta bila sicer sodobnika Aaltove druge žene, Elisse Aalto. Marta Ravnikar, por. Ivanšek, je prav tako celotno svojo kariero delovala ob boku svojega moža, še bolj kot v senci svojega moža pa je bila v senci svojega brata, arhitekta prof. Edvarda Ravnikarja. Kljub manjši javni prepoznavnosti je skupaj s soprogom pomembno vplivala na napredek kulture in kvalitete bivanja takratne Jugoslavije: od načrtovanja stanovanjskih sosesk, zasnove »moderne kuhinje«, prilagojene jugoslovanskemu prostoru, do oblikovanja pohištva in nazadnje tudi odprtja dveh prodajno-razstavnih salonov s pohištvom, Interier v Ljubljani in Ambient v Mariboru, v katerih je bilo moč kupiti tudi njune avtorske kose. Zakonca Ivanšek sta pri svojem ustvarjanju sledila modernističnim načelom ter iskala vzore v skandinavskem arhitekturno-oblikovalskem prostoru, v katerem je delovala tudi Marsio-Aalto, in ki je nanju skozi svoje principe in stilske vidike odločilno vplival.
Zapuščina Aino Marsio-Aalto je ogromna. S svojim delom je dosegla željeno večnost, saj je njena oblikovalska vizija relevantna še danes. Njen profesionalni opus predstavlja vzor in oporo pri delu drugih arhitektov ter predvsem oblikovalcev. Ozadje nastanka avtorskih projektov in predmetov njene produkcije lahko odpre še nekaj poglavij. Njeno delo je obenem kompleksno, a preprosto, ne uči nas samo o spretnem prepletu funkcionalnosti in lepote oblikovanega, temveč tudi o vztrajnosti in predanosti poslanstvu poklica arhitekta-oblikovalca, odgovornosti do prostora v katerega posegamo, in iskreni želji po izboljšanju vsakdana ljudi, za katere v prvi vrsti sploh ustvarjamo.
Napisala: Pia Tomažič
Viri fotografij:
- Alvar Aalto Foundation. (Brez datuma). Aino Aalto. Pridobljeno 20. januarja 2024, iz https://www.alvaraalto.fi/en/information/aino-aalto/
- (Brez datuma). About Artek. Pridobljeno 20. januarja 2024, iz https://www.artek.fi/en/company/about
- (Brez datuma). Aino Aalto Collection. Pridobljeno 20. januarja 2024, iz https://www.iittala.com/en-si/collections/all-collections/aino-aalto#aq=%40collectioncode%20%3D%3D%20(%22AINO%20AALTO%22)&numberOfResults=20
- Aalto Siilo. (Brez datuma). Alvar & Aino Aalto. Pridobljeno 20. januarja 2024, iz https://aaltosiilo.com/en/Alvar_&_Aino_Aalto
- Založba ZRC SAZU. (Brez datuma). OMP – Oddelek za muzikologijo in plesologijo. Pridobljeno 20. januarja 2024, iz https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/download/1141/4844/689-1?inline=1
- Aalto-Alanen, H. (2020). Aino + Alvar Aalto: A Life Together. ISBN: 9781838666071
- Lahti, L. (2014). ISBN: 978-3-8365-6010-8
- Dietziker, C., & Gruntz, L. (2018). Aalto in Detail. ISBN: 978-3-0356-2332-1