V ponedeljek, 13. februarja, so v Cankarjevem domu v Ljubljani odprli že 11. bienalno pregledno razstavo članov Društva arhitektov Ljubljane Arhitektura inventura, ki tokrat predstavlja prerez snovanja članov DAL med letoma 2020 in 2022, sodelujejo pa tudi člani ostalih strokovnih društev iz Slovenije in vabljeni gosti Združenja hrvaških arhitektov ter študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Razstava je s spremljevalnimi dogodki eno osrednjih prizorišč, na katerih se arhitekturna stroka predstavlja širši javnosti, zato smo ob tej priložnosti k pogovoru povabili predsednika društva, arhitekta Gašperja Skalarja.

V uvodniku za katalog k razstavi pišeš o pojmovanju trajnostnosti v arhitekturi, ki je priložnost in obenem nuja za kakovostne prostorske rešitve: »Če želimo takšne rešitve uresničiti, moramo upoštevati tri ključne usmeritve pri snovanju prostora: vključevanje, prilagodljivost in obstojnost.« Meniš, da te usmeritve že lahko prepoznavamo kot temelj v aktualnih tokovih slovenske arhitekture?

Gre za usmeritve, ki ne zadevajo le arhitektov ali načrtovalcev, pač pa tudi naročnike oz. uporabnike arhitekture. Zavedati se moramo, da stroka sama ne opredeljuje potreb. Te artikulira naročnik, pa naj gre za fizične osebe ali pa večje javne ali zasebne naročnike oz. odločevalce.

Kaj razstava razkrije o aktualni arhitekturni produkciji in misli pri nas?

Predvsem bi izpostavil pozitivne plati. Da se namreč mlajši arhitekturni kolektivi bolj zavedajo aktualnih izzivov. To je razvidno iz njihovih praks, s katerimi pogosto naslavljajo in odgovarjajo na relevantne družbene probleme ter s tem obenem ozaveščajo uporabnika.

Če vprašanje obrnem – kaj nam lahko nabor del pove o naši družbi?

Po eni strani je razviden potencial kvalitetnih prostorov, ki bi ga lahko izpolnjevali na področju investicij v družbeno, javno infrastrukturo. Na razstavi je kar nekaj kvalitetnih projektov družbenih stavb, vendar se moramo zavedati, da gre pri razstavljenih projektih le za majhen del javnih naročil, realiziranih v tem obdobju.

Po drugi strani pa je pomemben dejavnik kultura zasebnih naročil …

V ospredju so zasebni, predvsem mali naročniki, pri katerih gre za prenove ali novogradnje stanovanj in enodružinskih hiš. Vidimo, da je med posamezniki v porastu zavedanje, da če si želijo kakovostno bivati, morajo za to vključiti tudi stroko.

Ob dejstvu, da je velik del produkcije ravno v tem manjšem merilu, se pogreša več projektov večjega merila.

Na razstavi je kar nekaj javnih projektov, ki so kvalitetni – res pa tega ni veliko. Če gledamo, kaj vse se vzporedno še gradi in v kaj se investira, se vprašamo, kje so vsi tisti projekti, zakaj jih ni na razstavi. Odgovor je na žalost precej enostaven: tam pač ni vključenosti kvalitetne arhitekture.

Pa ne samo v javnih projektih … En segment je na primer poslovna in industrijska arhitektura, slednja je skoraj zanemarjena.

Pogosto je reducirana zgolj na utilitarnost, nima pa dodanih kvalitet, katerim bi morali posvečati pozornost. Gre za prostore dela, kjer uporabniki preživijo veliko časa, prostore, ki zaradi procesov potrebujejo izdaten premislek pri načrtovanju in s katerimi se podjetja nenazadnje tudi predstavljajo. Seveda v tem pogledu obstajajo tudi bolj napredni in ozaveščeni naročniki, ki tudi poslovnim prostorom namenjajo več pozornosti in tudi teh je na razstavi kar nekaj.

Ob javni razstavi arhitekture najprej pomislimo prav na vprašanje ozaveščanja javnosti. Na kakšen način lahko razstava dosega ta učinek – nagovarja širšo javnost, ne samo strokovne?

Mislim, da je ta razstava en del raznolikega repertoarja, s katerim moramo nagovarjati širšo javnost. Deluje v to smer, ni pa to edini način. Dejstvo pa je, da mora biti zanimanje tudi s strani javnosti.

Pa znotraj DAL razmišljate o drugih pristopih?

Ena od naših ambicij je, da bi razvili neke vrste yearbook, ki bi predstavil najboljšo slovensko produkcijo v določenem obdobju in v katerem bi razvijali tudi premislek o razvoju stroke. To trenutno v strokovni javnosti manjka, obenem pa bi s tem nagovarjali tudi širšo javnost.

Del razstave je zdaj že tradicionalno tudi izbor del študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. V kakšnem razmerju so ti izdelki s projekti iz prakse?

Kar sem že prej rekel za mlajšo generacijo birojev, velja tudi za Fakulteto: vse bolj naslavljajo teme, ki se skladajo tudi z izpostavljenimi usmeritvami. V sklopu seminarjev so tako pogosto izpostavljene teme, ki se ukvarjajo s prenovo obstoječega stavbnega fonda, ki se ga ne da aktivirati brez umeščanja kvalitetnih prostorskih rešitev. To so npr. prenove velikih družinskih hiš iz 60. in 70. let, potresna varnost, kulturna dediščina. Eden od fokusov je torej na tistih nalogah, ki so bile doslej zapostavljene, češ, tu gre za manjše prenove, za vzdrževanja, to niso »pravi« arhitekturni projekti.

Omenjena območja stihijske gradnje so mogoče področje, kjer je umanjkanje prostorskega načrtovanja najbolj očitno … Na razstavi urbanizma kot discipline ni. Razmišljate o tem, kako predstaviti tudi to področje?

Na razstavi je predstavljen izbor projektov, ki jih nominirajo člani, izbere pa izvršni odbor društva – projektov, ki jih ne nominirajo člani sami, na razstavi torej ni. Sicer je predstavljenih nekaj publikacij in zasnov razstav, ki se ukvarjajo z urbanizmom. Del razstave je vedno namenjen projektom članov gostujočih društev, kjer bi v prihodnje lahko bil poudarek na tej temi.

Poleg kolegov iz mariborskega društva so tu še dela iz Hrvaške – poseben segment razstave, ki razširja fokus.

Za vsako razstavo se povabi arhitekte iz različnih regij v okolici, zato da se s to produkcijo seznanimo sami, da se vzpostavljajo povezovanja – pa tudi, da se predstavljena dela postavijo v širši v kontekst.

V arhitekturi se zadnjih nekaj let vzpostavlja sistematični kritiški aparat znotraj, pa tudi zunaj stroke. Temu poslanstvu smo zavezani tudi pri naši reviji, tako znotraj naših vsebin kot tudi ob oglašanju sodelavcev revije v drugih medijih. Kakšno vlogo imajo pri vzpostavljanju kritiškega aparata društva, kakršno je DAL?

Številni člani društva so aktivni in pišejo v različnih medijih, kjer izpostavljajo aktualna vprašanja. Je pa res, da imamo to področje na splošno, kot stroka, pri nas relativno slabo razvito. Na fakulteti se je sicer naredilo pomembne korake k razvoju teorije in kritike, kar se odraža tudi v tem, da se na tem področju udejstvuje tudi več mlajših arhitektov, bo pa potrebno v tej smeri vztrajati. Poslanstvo društva pa je, da deluje kot okvir in spodbuda za razvijanje kritike in razmišljanja o arhitekturi.

Pogovarjal se je: Luka Jerman
Foto: Kristina Bursać

Naslov razstave: Arhitektura inventura 2020_2022
Podnaslov: Pregledna bienalna razstava članov Društva arhitektov Ljubljane
Trajanje: 13. 2.–23. 3. 2023

Spremljevalni program:

Arhitektura ZA kakovostno starost
torek, 21. 2. 2023, ob 17. uri 
Mojca Gužič Trplan, Gregor Trplan
Meta Kutin
Študentki: Maja Cvelbar, Tjaša Čakš

Arhitektura ZA srečno otroštvo
torek, 7. 3. 2023, ob 17. uri 
Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič
Denis Rovan, Aleš Žmavc
Študenti: Rožle Toš, Eva Hočevar, Nika Jeromel, Monika Golob, Danijel Ilijeski, Žan Pirman

Arhitektura ZA prenovo stanovanjskega fonda
torek, 14. 3. 2023, ob 17. uri 
Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc, Andraž Keršič
Jernej Girandon
Študenti: Seminarji Glažar/Perović/Žnidaršič

Okrogla miza: Gentrifikacija
torek, 21. 3. 2023, ob 17. uri 
*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!