V torek smo lahko v spodnji dvorani Kina Šiška spremljali prvega izmed letošnjih pogovorov o razmerju med arhitekturo in umetnostjo v organizaciji Društva Igor Zabel, ki nadaljujejo lanski cikel pogovorov. Format cikla je nadvse dobrodošel za slovensko arhitekturno sceno, ki je vajena razpravljanja o perečih vprašanjih stroke v dokaj hermetičnem krogu (obenem pa se, verjetno simptomatično, takšne razprave obvezno sklenejo s pozivom k širjenju debate …). Omenjeni cikel, ki vsakič postreže z dvema predavanjema in diskusijo, pa poleg arhitektov in teoretikov vključuje tudi domače in tuje umetnike, filozofe in predstavnike drugih strok. Pričakovana, a zato nič manj dobrodošla posledica tako razširjene debate je, da se razprava ne omeji na omembe Vitruvijeve »večne« tripartitne formule arhitekture, kjer naj bi »venustas« po sili razmer ustrezala umetniški plati gradnje, niti ne zavrne problematike povezave med arhitekturo in umetnostjo tako, da se sklicuje na »moralno« plat gradnje, vse drugo pa naj bi bil le estetiziran balast prejšnjih časov in razmer. Vse to se namreč v vpeljanih diskurzih arhitekturne stroke pod Alpami prerado zgodi. V današnjem sklicevanju na »etično« arhitekturo pač ne smemo nikoli pozabiti, da je arhitektura, v kolikor gre za kakršenkoli prostorski fenomen, neizogibno (tudi) estetski fenomen, ki ni v nikakršnem nujnem konfliktu z etiko …

Odnosu med arhitekturo in umetnostjo bi sicer težko rekli pereče vprašanje – pa ne zato, ker danes ne bi bilo aktualno, ampak zato, ker je eno od najdlje aktualnih vprašanj v zvezi z gradnjo sploh. Vsaka epoha je o razmerju sodila svoje in njena sodba nam navadno več pove o dobi, kjer je nastala, kot pa o samem razmerju med umetnostjo in arhitekturo. Zato je danes bolj kot kadarkoli ključno, da se o tem ne prenehamo izpraševati – navsezadnje zguljene teme ne določa obrabljeno vprašanje, ampak obrabljen odgovor. Primerno takemu izhodišču sta v torek svoje poglede soočila dva zelo različna predavatelja, avstrijski umetnik in režiser kratkih filmov Josef Dabernig, ki se v galeriji P74 v teh dneh predstavlja s svojimi novejšimi kratkimi filmi, ter hrvaška kulturna antropologinja in kustosinja Sonja Leboš. Profiloma gostov primerno sta se med seboj razlikovali tudi predavanji: Dabernig je razmišljanje o prostoru skozi svojo umetnost začel s projekcijo svojega novega kratkega filma Zlaté Piesky Rocket Launch in tako s filmom kot v poznejšem pogovoru poskusil artikulirati, kako in zakaj je v njegovi umetnosti glavni igralec pravzaprav arhitekturni prostor. Sonja Leboš, ki je dan pred dogodkom na Filozofski fakulteti predavala o Bogdanu Bogdanoviću in njegovi spomeniški plastiki iz zenita jugoslovanskega socialističnega modernizma, pa se je problematike lotila bolj teoretično: s prepletom misli nekaterih teoretikov kritične šole in vzporejanjem prostorske umetniške prakse na Hrvaškem, ki jo spremlja in soustvarja kot kustosinja. Podobno, kot smo na teh spletnih straneh ob neki drugi priložnosti že ugotavljali, se je Leboševa posebej ustavila pri počasi izrisujoči se vlogi sodobnega arhitekta kot forenzičnega preiskovalca.

Torkovemu dogodku bo čez tri tedne sledil nov, tokrat v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, kjer bosta predavala in diskutirala Jože Barši in Emil Jurcan, v novembru in decembru pa si sledita še dva dogodka, na katerih bodo sodelovali Elke Krasny, Alen Ožbolt, Mateja Kurir in Jasmina Cibic. Društvo Igor Zabel objavlja posnetke predavanj tudi na spletu.
Miloš Kosec

Fotografiji sta kadra iz kratkega filma Hypercrisis (2011) Josefa Daberniga.