Element of Crime je film, ki sem si ga v življenju največkrat ogledala, pa ne znam obnoviti zgodbe v dveh stavkih. Lars von Trier, leto 1984. Element of Crime je zapletena zgodba v sepija atmosferi, ki te pahne v izrazita stanja tesnobe, neugodja in zamaknjenosti. »Mr.Fischer! I want you to go back in time. I want you to go back in time where it all started.«, je stavek, ki se ga približno spomnim iz filma. Izreče ga čokati zdravnik v svoji sumljivi ordinaciji v nekem bloku sredi Kaira. Brenčanje muh. Zamolklo klicanje k molitvi. Vročično. Hipnotično. Vse drugo v filmu so kalna voda in goreče grmade. Element of Crime je film, ki te pogoltne v lastno neugodje.

Peljala bi vas s seboj v nek moj spomin.

Posestvo Repanšek. Pred petimi leti. Bila sem tam. Zagotovo. Na poroki prijateljev. Danes sem, žal, na Googlu končno ugotovila, kje to je. Ta kraj je resničen. Približno 40 minut iz Ljubljane. Ne spomnim se poti. Čudno. Spomnim se samo nekaj slik, ki mi jih ne uspe povezati v smiselno zgodbo. Nekaj slik, ki mi ne pustijo izmotati se iz sladkega neugodja.

Prva slika

Smo na začetku posestva. V počasnem posnetku se peljemo mimo kolosalne betonske skeletne polomije, ki je stala na levi strani ceste. Velika betonska tragedija, ki je nemo jokala iz svojih štrlečih železnih armatur. Nedokončani začarani grad Trnuljčice? Je bil tam tudi nedokončani zvonik? Ruševina katere vojne?

Druga slika

Skupno fotografiranje sredi mokre trave. Visoke petke so se nam ženskam globoko zabadale v travnato čobodro, kot bi hodile po vodni postelji.

Tretja slika

Glomazni paviljonski objekt sredi te vodne postelje. Arhitektura iz sedemdesetih s sicer premnogo nepotrebnih okraskov. Nekoliko nerodna izpeljanka arhitekture Milana Miheliča? Gigantske zasteklitve. Merila sem jih na približno s koraki. Stekla vsaj trikrat štiri metre v enem kosu. Ali še več. Brez okvirov. Kako so jih sploh privlekli do tod? Kdo je arhitekt?

Paviljon, si predstavljam, je bil izvirno v drugih barvah. Betonske atike in zidovi v grobem umazano belem ometu. Zdaj je za potrebe poročnih slavij paviljon prebarvan v belo golobico. Bela golobica nosi črno dušo. V notranjosti paviljona se spomnim težkih temno zarjavelih verig, ki so visele z visokega stropa in tvorile veličastni pajčolan. Črni oltar prostora. Ali so bile verige mehko pletene ali varjene v trde zavese? Ne spomnim se. Ni mi šlo skupaj s poročno evforijo. Spet: kdo je to delal?

Nisem prepričana, ali je bil za oltarjem skrit velik črn pianino. Lahko, da ga ni bilo.

Jaz sem nosila črno plise frfrasto obleko in sem se tam notri počutila čudovito usklajeno. V prostoru sem bila večino časa sama. Predstavljala sem si, da so verige začele deževati v prostor in padati po tleh. Slišala sem zvoke padanja. Iz sten so poševno navzgor pribile zarjavele orgelske piščali. Zatulile so simetrično, levo in desno, proti oltarju. V oltarju se je odprl nevidni črni diptih in vase silovito posesal vse skrivnosti in izmišljije prostora. Obupno hrupne kovinske simfonije je bilo v trenutku konec.

Svatov paviljon ni zanimal. No, spominjam se elegantnega gospoda z neverjetnim nasmeškom. Stal je na vrhu stopnic, ki so vodile v klet paviljona. Doli je dišalo po zatohli vlagi in je bilo zelo temno. Prostor je nosil v sebi nastavke za darkersko melodramo. Spet se medlo spominjam. Ali so bile po stropu in stenah res marmorirane ogledalne ploščice, po robovih razjedene od plesni in vlage? Ne vem. V tej kombinaciji se spominjam tudi nekih čudaških medeninastih floralnih oblik nečesa. Ali so bile to obrobe ogledal, stenski izveski ali obredni lestenci ali kaj drugega? Ne vem. Svatje so tam skozi hodili na stranišče in verjetno jim je bil ta prostor »čisto mimo«. Nisem prepričana glede barv. Je prevladovala črna ali temno bordo, ali je bilo vse skupaj samo slabo osvetljeno? Zapuščena obednica iluminatov.

Tlaki paviljona mi niso bili všeč.

Četrta slika

Za vas mogoče ne bo tako zanimiva, ker si boste težko predstavljali.

Bila sem nekje zunaj in spet opazovala paviljon belo golobico. Od strani je bila bolj kokljasta, ker ni imela tako lepih proporcev kot spredaj. Opazila pa sem velika kovinska servisna vrata v rdeči barvi. Takih aluminijaši dandanes ne delajo več. Če pa že, ti ne jamčijo zanje, draga so in potem jih, seveda, ne naročiš. No, tista vrata so bila izdelek svojega časa. Nekaj diagonalnega je v mojem spominu. In kombinacija rdeče-belo. V kombinaciji še z nečim tam zraven (tega elementa se ne spomnim) so se vrata v mojem spominu zadržano poigravala z estetiko Le Corbusierovega Modulorja.

Peta slika

Posedanje za mize v drugi stavbi. Sedežni red. Poročni menu. Poročni overdose. Dekoracije iz belih gerber in svilenih trakov. So s stropov viseli velikanski maroški lestenci? Kot orjaške bube, ki se bodo vsak čas razpočile in bodo iz njih popadali metulji velikani in nas svate napodili iz prostora.

Osrednja poročna dvorana z belim debelim stebrovjem z nerodnimi kapiteli. Pač, betonski kapiteli, zaliti v lesene opaže kar tam, na gradbišču samem. Postmodernistično zmagoslavje z dramatičnim razgledom v naravo. Grški tempelj z masivnim lesenim gorenjskim ostrešjem. Če odmislim, da nam je arhitektom postmoderna izgubljeno obdobje, je bil to izjemen prostor.

Neke modre stene z nepotrebno fresko Dioniza ali nekega drugega historičnega ležerca se medlo spomnim, za odrom terasa benda. Morda freske tudi ni bilo. Morda je bil samo kdo iz živahnega ansambla podoben Dionizu.

Šesta slika

Iskanje lastnika, oskrbnika, organizatorja. Kogar koli, ki bi mi znal kaj več povedati o tem posestvu. Ves čas sem vohljala naokrog in poizvedovala. In nihče ni ničesar vedel.

Pa to mora biti izjemna zgodba! Kateri posameznik je lahko v zlatih časih Jugoslavije tako megalomansko betoniral in zidaril svoje osebne sanje in fantazije? Duh? Genij? Norec?

Kako to, da vsa ta leta po poroki prijateljev nisem želela izvedeti, po kateri cesti se pelje do posestva Repanšek? Zamolčala sem to svojo črno luknjo v spominu, ki mi je bila vsa ta leta tako nelagodno sladka. Posestvo iz moje blodnjave podzavesti. Pa toliko resnične evforije je bilo tisto popoldne vsepovsod okoli mene.

Mimogrede, ženin in nevesta živita elegantno naprej in sta res srečna! Njunega življenja ni režiral Lars von Trier. Paviljon pa me še vedno muči, ker ne vem, kaj je res in kaj sem si izmislila.

Mogoče bi morala poiskati čokatega zdravnika iz Kaira, da bi mi v hipnozi zmontiral te slike v berljivo zgodbo. No, za začetek se bom srečala z gospodom Repanškom osebno. Mogoče mi bo on lahko pomagal razvozlati moj spomin. Sva že dogovorjena za srečanje. Po telefonu mi je po prvih 30 sekundah povedal, da je v življenju počenjal predvsem velike neumnosti.

Napisala: Tinka B. Prekovič

Omogočite nastajanje tiskane izdaje in vsebin na spletni strani www.outsider z naročilom revije! 4 številke, skoraj 800 strani avtorskih vsebin, 25€. Pišite na: [email protected]