Hecna misel: majhno, z zgodovino obremenjeno mesto v slepem črevesu italijanskega škornja – to je verjetno bolj običajen pogled na središče Tržaškega zaliva, le malo ljudi v Trstu vidi potencial za novo mednarodno središče ustvarjalcev in kreativcev. Trst in Berlin sicer imata nekaj skupnih zgodovinskih podobnosti, predvsem, da jih hladna vojna in (nekdanja) bližina meje še vedno bistveno določa. V Trstu je, mimogrede, tudi Mali oziroma Kleines Berlin, kompleks protiletalskih zaklonišč, ki so ga med drugo svetovno vojno zgradili Nemci. Vendar pa izhodišče članka ni iskanje podobnosti med nemško prestolnico in mejnim italijanskim mestom s permanentno krizo identitete. To je manj članek o Trstu in bolj članek o Ljubljani: preprosta špekulacija, ki izhaja iz mojega razmišljanja prejšnji teden o vedno bolj nevzdržnem nepremičninskem in najemnem stanju v slovenski prestolnici, zaradi katerega mestu grozi, da se bo spremenilo v izpraznjen in sfriziran turistični raj, ki ga bodo študenti skupaj z mladimi in starimi Ljubljančani prisiljeni vedno bolj pospešeno zapuščati.
33m2 veliko enosobno stanovanje v centru Trsta; 27.000 eur.
Tu pa se iz naše megle kolektivne samozaverovanosti, ki kljub pogostim potovanjem v oddaljeno tujino pogosto ne vidi niti nekaj kilometrov onkraj državne meje, prikaže Trst. Seveda je Trst bil in še vedno je tudi slovensko mesto – pred propadom monarhije celo največje slovensko mesto. Je še vedno eno slovenskih kulturnih središč; v Trstu so ustvarjali Vladimir Bartol, Alojz Rebula in Edo Mihevc; tu še vedno ustvarja Boris Pahor. Kontinentalni Slovenci na Trst pogosto gledamo bolj površno in se kvečjemu vsake toliko časa spotaknemo preko Kraškega roba ter pristanemo na kavi na krasnem Velikem trgu oziroma Trgu zedinjene Italije, kot mu rečejo sosedi. V dobi, ko smo menda že presegli iluzije, da je mesto lahko samo od enega ali drugega in da torej tudi Trst ni niti samo italijanski niti samo »naš«, pa tudi ne samo na primer avstrijski ali kitajski, se je toliko bolj prijetno sprehajati po okolju s še vedno samozavestno in skoraj velemestno urbano podobo (četudi se za klasicističnimi pročelji in fasadami a la Ringstrasse dandanes vse prevečkrat še vedno skriva kakšen revanšist, tako kot na lanskem pohodu Case Pound po tržaškem središču).
48m2 veliko dvosobno stanovanje v centru Trsta; 38.000 eur.
Morda Trst ne bo postal novi Berlin čez noč, ima pa vse možnosti, da postane nova Ljubljana. In to takšna, kjer najemnine za garsonjere v središču mesta niso 500 evrov ali več, cene stanovanj pa ne tolikšne, da postanejo edini življenjski finančni cilj celih družin. Cene nepremičnin v Trstu so, seveda, nižje od ljubljanskih. S čim takim se lahko pohvalijo mnoga velika mesta po Evropi. Vendar pa so nižje tudi od mariborskih, pa celo od jeseniških in ljutomerskih. In to v središču mesta. Poleg tega je ponudbe na trgu nepremičnin veliko. Enosobno stanovanje za manj kot 30.000 evrov tu ni nikakršna izjema, kot tudi ne trosobno stanovanje na 90 kvadratnih metrih za 60.000 evrov. Človeku ob odplačevanju hipoteke ostane celo nekaj malega, da lahko medtem živi, obenem pa se mu za nagrado ni treba celo življenje stiskati na 40 kvadratih. Hmmmm …
89m2 veliko stanovanje v središču Trsta; 68.000 eur.
Trst bi s svojo lego slabo uro stran od Ljubljane, z dobrimi letališkimi povezavami, bogato kulturno in predvsem literarno zgodovino in, kar ni nepomembno, z odsotnostjo najbolj očitnih turističnih pasti prav lahko postal pribežališče za mlado ustvarjalno generacijo. Navsezadnje je v primerjavi z industrijskim proletariatom edina osvobojujoča lastnost prekarnih »kreativcev« ravno dejstvo, da lahko delajo (skoraj) od koderkoli. Ljubljana je lepo in prijetno mesto, ampak vedno bolj pridržano za občudovalce, ki lahko ustrezno plačajo. »Butična prestolnica« je lepše poimenovanje za isto stvar. S tem je vse lepo in prav, vendar pa bo zaradi kratkovidnih politik Ljubljana na točki, ko se ne bo več dalo živeti v premajhnih, neustreznih in prekernih razmerah, začela pospešeno izgubljati ravno populacijo, zaradi katere je postala to, kar danes je; študente (tuje in domače!), prekarne »kreativce«, nato pa še, no, Ljubljančane.
95m2 veliko stanovanje v središču Trsta; 66.500 eur.
Vredno se je spomniti, zakaj smo kljub mnogim oviram le počasi začeli s pripravami na gradnjo Drugega tira. Grožnja Tržaškega pristanišča je morda najpomembnejša spodbuda za vlaganje v Koprsko luko in brez te grožnje bi novo železniško povezavo verjetno še vedno lahko gledali samo na oddaljenih in načelnih planskih aktih. Podobno grožnjo z odhodom cele generacije mladih ustvarjalcev zato potrebuje tudi Ljubljana, da se zbudi iz letargičnega nepremičninskega spanca. Če ne bo dovolj hitra, se ljudje izpod tržaškega ali pa kakšnega drugega sonca morda ne bodo več pripravljeni vrniti.
Miloš Kosec
