Na pot smo se odpravili sredi noči; po najboljših močeh se je bilo treba izogniti vsem morebitnim kolonam, ki so med vikendi na cesti od drobcene dolenjske vasice do bosanske meje še kako pogoste. Vožnja do meje naj bi navadno ob takšni uri potekala gladko. Do Semiča ni bilo daleč in tudi preostala pot skozi…
Nadaljuj z branjem
Zaslišala je žvenket šopa ključev, ki jih je odvrgel v majhno kristalno posodico, in ob tem najbrž spet okrušil delček roba. Pred leti, ko sta se selila v novo hišo, ji jo je podarila mama. Namenila ji je mesto v predsobi, da bo zadnja domača reč, ki jo vidi, ko odide iz doma, in prva,…
Nadaljuj z branjem
»Tajda, pohiti!« »Saj sem na poti.« »Ne se pogovarjat med vožnjo, bom kar prekinila, adijo.« »Mama, halo, počakaj, stojim na parkirišču, kaj je?« »A nisi za volanom?« »Nisem.« »Daj, res se podvizaj. Teta Čiča pravi, da se moramo danes ob osmih vse štiri oglasiti pri njej, preden gre rakom žvižgat.« »Joj, spet je drama queen.«…
Nadaljuj z branjem
Stare hiše so zame kot stari ljudje: rada jim prisluhnem. Zavedam se, da so nekaterim oboji mrzki, da se obrnejo stran, ker jim je nelagodno ob pogledu na starčevske pege na koži ali zgrbljeno hrbtenico, ter da se v velikem loku izognejo stavbam, ki so jih poseljevale že cele generacije ljudi in s katerih se…
Nadaljuj z branjem
Helios in Selene ne razumeta, kako točno sta pristala na različnih koncih vesolja. Če se vpraša Selene, je vsega kriv Helios. “Ideja, da obstaja portal v drugo dimenzijo, nima znanstvene podlage,” je vztrajal, medtem ko sta plezala na vrh pečine, ki se razprostira visoko nad morjem. “Ideja, da mora koncept imeti znanstveno podlago, da ga…
Nadaljuj z branjem
Opazovala sva halogensko luč, ki ji je Lesjak pravil »lava lučka«. Zeleni mehurčki so se zaletavali drug ob drugega, včasih sta se dva spojila, včasih pa se je velik mehurček ločil v dva in je vsakega potegnilo v svojo smer. Kaj se je dogajalo na TV-ju, ki je sobo polnil z modrikasto svetlobo, ob tem…
Nadaljuj z branjem
Proklet Miklavc me zmeraj gleda med oči, ko mi laže. Tako prepoznam njegovo nabijanje, po strmem pogledu naravnost v sredino, nekam nad nos. Tokrat je, kakor skoraj zmeraj, prepričan, da mu nisem na sledi, ko se izmotava: »Če ti pravim, da ne plačujeta. In takoj zatem me je še bivša žena odrla za dva čuka…
Nadaljuj z branjem
Natečaj za kratko zgodbo Straniščne spletke 2 Žirija: Agata Tomažič, Tina Košir, Andrej Hočevar Koncept in izvedba: Nina Granda, Matevž Granda Ilustracija: Eva Mlinar Partner natečaja: Geberit Razpis za kratko zgodbo Straniščne spletke 2 je bil objavljen v 14. številki revije Outsider in na spletni strani outsider.si. Na natečaj je prispelo 88 zgodb, ki so vse izpolnjevale natečajne pogoje. Komisija…
Nadaljuj z branjem
“Literatura ima to čarobno moč, da te nalahno prime za roko in odvede od resničnosti v svet izmišljij, ki jim ne moreš očitati ničesar lažnega in potvorjenega. Včasih pa je tudi obratno: pripetljaj, ki ga doživiš z obema nogama na tleh in brez knjige v roki, je na las tak, kot bi se materializiral iz…
Nadaljuj z branjem
Pri Ljubljani je gozd. Ampak do tja je zelo daleč. Na pot se je treba odpraviti zgodaj in s seboj vzeti sendviče in sokove. Na poti do tja prečkamo območja, kamor še ni stopila zlomljena človeška noga. Ni zares nevarno, je pa naporno. Sploh če imaš eno nogo v mavcu in hodiš z berglami, na…
Nadaljuj z branjem
Tok reke se je ustavil. Z avtoceste slišim hrup. Samo zdi se mi, da se nič ne premika. V resnici okrog mene in v meni vse gomazi. Do najmanjšega bitja so vsa na delu, da me razkrojijo. Preplezal sem zid. Ni bilo lahko. Ne bodo več rekli, da sem nespreten, da sem šibek, da ničesar…
Nadaljuj z branjem
KATARINA LODRANT Nekje je doma gospa. Ena tistih nergavih, ki trka z metlo po stropu, če je glasba na glas in goni sesalec vsako soboto ob sedmih. Saj imamo sliko že v glavi? Sključena, s pobarvanimi sivimi lasmi, ker jo je očitno sram pokazati, da je stara, čeprav je to TAKO OČITNO. A tega babicam…
Nadaljuj z branjem
Arhitektu Jožetu Mesarju Povod za zgodbo je še danes nerazumljivo rušenje vile Bahovec (1935), meščanske vile z velikim vrtom in bazenom in znamenito brezo, ki je rasla skozi vhodni nadstrešek (arhitektura Jože Mesar, interier Edo Mihevc, krajinska arhitektura Katarina Grasselli) leta 1982, po končani izgradnji Cankarjevega doma. Posvečena je arhitektu Jožetu Mesarju in njegovim vrstnikom,…
Nadaljuj z branjem
Dež je izpiral nesnago tega korumpiranega mesta, v katerem ni bilo več nobenih junakov, nobenih ljudi brez madeža, brez rane. Od vlage napihnjeni omet se je krušil s stropa in razgaljal trd beton pod njim. Z robom dlani sem podrsal po rosni površini. Kaj bom brez nje? To je bilo prvo, kar so klicala obupana zrkla…
Nadaljuj z branjemOutsider na Instagramu @outsider.magazine
