Dana Adlešiča (1990) je težko enoznačno umestiti; uradno je oblikovalec in intermedijski umetnik, ki je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (2013) ter s projektom Electricity is just like … WOAH! magistriral na Design Academy Eindhoven, smer Contextual Design (2015). A ta umestitev ne zadosti izredno širokemu polju zanimanj in ustvarjanj, ki ves čas polzijo na meji med številnimi sorodnimi, a tudi pomembno različnimi disciplinami. Dan Adlešič je predstavnik mlajše generacije, ki vsakodnevno uporablja elektronsko tehnologijo, digitalizacijo in virtualno. Virtualno ne le vpliva, pač pa aktivno konstituira našo vsakodnevno realnost, neizbežna posledica tega pa je izginjanje pomembnosti fizičnega prostora in interakcije.

Če je danes torej vse bolj pogosto prikazovanje realnosti v virtualnem, bi za Dana Adlešiča lahko rekli ravno obratno – da realnost prikazuje z minimalnimi elektrotehnološkimi intervencijami v prav to realnost. Vanjo namreč posega z nepričakovanimi elementi, ki avtomatizirane repetitivne interakcije uporabnika s fizičnim svetom minimalno »zmotijo« in ga tako aktivirajo, da v očitnem, vsakdanjem najde nove pomene, percepcije in izkušnje realnosti.

Po izobrazbi nisi arhitekt, pač pa si študiral unikatno oblikovanje na ALUO in kontekstualno oblikovanje na inštitutu DAE. Kako to vpliva na tvoje dojemanje oblikovanja interierjev oziroma kje vidiš največje razlike med svojim pristopom in pristopom na primer notranjih oblikovalcev, arhitektov?

Na ALUO sem študiral unikatno oblikovanje. Ker smo bili prva generacija tega oddelka, smo imeli precej proste roke. Veliko smo izdelovali iz keramike in stekla, študij pa se je dotikal različnih področij, od industrijskega oblikovanja, kiparstva do grafičnega oblikovanja. Po diplomi sem študiral v Eindhovnu, kjer smo vse izdelovali fizično, brez kakršnihkoli »renderjev«, če je bil koncept seveda fizične narave. Vsi izdelki so bili na koncu narejeni v merilu 1:1, prav tako smo imeli veliko delavnic, na katerih smo se ukvarjali z materiali. Izdelke smo raziskovali z osebno postavljenim kontekstom, nepotrošniškim, zato so bili velikokrat abstraktni in konceptualni.

Mislim, da se moja izobrazba v mojem pristopu k oblikovanju interierjev kaže predvsem v svobodi, da se ne definiram strogo – kot arhitekt, projektant, oblikovalec, izvajalec in obrtnik. Načeloma razen oblikovalca uradno nisem nič od tega, ampak hkrati se ukvarjam z vsem od naštetega. Prav tako se nerad definiram kot oblikovalec, te definicije so pomembne bolj za birokracijo kot kaj drugega – uradno sem oblikovalec in intermedijski umetnik. Pomembna razlika, na katero so me opozorili tudi arhitekti, je ta, da vse gledam »od blizu«; zanimajo me predvsem materiali in teksture predmetov. Poleg tega me vedno zelo zanima, kako je kaj narejeno; katera mešanica betona je to, kje se kupi tak pesek … Deloma torej prevzemam tudi vlogo izvajalcev. Ker imam dvojno vlogo, torej oblikovalca in izvajalca, se ves proces in dialog odvijata v meni in se popolnoma prekrivata. Običajno je izvajalec tisti, ki arhitektu pove, kako se kaj naredi, kaj je mogoče in kaj ni, če pa vse to počneš sam, veš, da ni vedno vse tako črno-belo, da je možnosti veliko več. Na ta način se lahko resnično poglobiš v proces izdelave, iščeš alternativne pristope in rešitve, razviješ nove tehnike, materiale …

Ilustracija potopljen v film, del magistrske naloge. Ilustracija: Matija Medved

Prenove so včasih polne presenečenj; ko odkrivaš plasti, najdeš probleme, pojavijo se nove ideje in rešitve. Kako manevriraš med vnaprej zastavljenim načrtom in nepredvidenim?

Eno je tako imenovani prvi plan, za katerega pa že vnaprej vem, da ni končen, saj se polni potencial prostorov velikokrat pokaže šele z začetkom rušitev. Kar naenkrat odkriješ polno novih stvari; kakšna je akustika prostora, kako v sobo pada sonce, kaj se vidi skozi okno, kje so preklade … Vedno se odpre mnogo neslutenih stvari. Ne gre pa samo za to, da bi se stvari spreminjale, ker so nepredvidljive v samem prostoru, tudi mi smo nepredvidljive spremenljivke, ves čas nas mučijo nove ideje, sploh ko se prostor postopoma razkriva. Tudi če je prostor ves čas isti, se velikokrat pojavljajo nove in nove ideje. Pravzaprav je neprestano prisotna dinamika med pogoji, ki jih je treba upoštevati, in stvarmi, ki jih ne želimo, in med tema dvema aspektoma se neprestano iščejo najboljši kompromisi: moramo narediti to, a obenem ne želimo tega. Beseda kompromis ima mogoče slab prizvok, ampak uspešen kompromis te pogosto prisili v novo nepričakovano smer, inovacijo, ki pokljuka vse okvirčke.

Kako pa ta spreminjajoči se proces sprejemajo naročniki?

Moram poudariti, da je to seveda veliko lažje, če gre za lastne projekte, saj si lahko dovolim malo več raziskovanja. Pri strankah je ta del optimiziran in racionalnejši, hkrati pa črpam iz izkušenj in znanja, ki sem ga pridobil pri sebi. Prenova lastnega stanovanja in delavnice je zame najboljša šola gradbeništva in arhitekture.

Če ne gre za natečaj, so tudi naročniki ena od teh spremenljivk. Redko je, da kdo že na začetku v celoti ve, kaj hoče. Tega skupnega raziskovalnega procesa ponavadi sploh ne pričakujejo, vendar je najpomembnejši. Ko so želje jasno definirane, vse samo steče.

Metla mačji jezik, narejena iz silikona, furniture pets

Ti je pomembnejši proces ali končni izdelek?

Osebno imam izrazito težnjo po eksperimentiranju, raziskovanju in pridobivanju znanja. To ni vedno priročno, saj bi bilo velikokrat lažje, če bi se odločil za že znano rešitev. Lahko bi na primer enostavno uporabil malto, ki sem jo že v katerem drugem projektu, pa tudi jo, ampak če je priložnost, bom vedno poskusil kakšno novo mešanico, saj mi to da nov zagon, ideje in zadovoljstvo. Pravzaprav vedno bolj opažam, da se ravno po tem izraža tudi končni izdelek.

Veliko eksperimentiraš z materiali in orodji, ki nato posledično narekujejo končne izdelke. Kaj je namen tega in ali imaš zastavljen končni cilj, ki ga z eksperimentom želiš doseči, ali eksperimentiraš zaradi eksperimenta samega?

Oboje. Z leti sem se naučil, da je eksperiment integralni del končnega izdelka. Zdi se mi, da je veliko slabše imeti togo izdelano končno vizijo in ji slediti od začetka do konca; tak izdelek bo vedno slabši, kot če upoštevaš in produktivno uporabiš to, kar se zgodi v procesu, sploh če gre za konkreten material. Vsi vemo, da nismo tako genialni, da bi se že vnaprej zavedali vseh možnosti in že na začetku izbrali najboljšo, zato se mi zdi eksperiment poglaviten. Ampak seveda je pomembno, da je proces nadzorovan in orkestriran, ne kaotičen, ker ga je mogoče samo tako osmisliti in uporabiti.

Stol iz debla

Rekla bi, da se vsaki stvari posvetiš zelo detajlno – za interier stanovanja Ansambel si oblikoval tako rekoč vsak kos. Ali je to pogojeno z merilom, torej to si lahko privoščiš pri manjših interierjih, pri večjih projektih pa to ne bi bilo več mogoče?

Za zdaj si še ne predstavljam, da bi delal tako velik projekt, kot je galerija ali knjižnica. Predstavljam si, da bi pri tako velikem projektu delal lasten, manjši projekt, pri katerem bi bilo vse, kar me zanima, dejansko mogoče nadzorovati. Zelo pomembno mi je namreč, da – kar je še smiselno – naredim sam oziroma da zdaj, ko mi pomaga še sodelavec, vse narediva sama. Pred kratkim smo naredili prizidek, ki smo ga tudi sami fizično zgradili z vsemi elementi. Če bi delal kaj večjega od interierjev stanovanja, bi se želel posvetiti manjšim segmentom, ki so za moj pristop še obvladljivi.

Kuhinja, stanovanje Ansambel, Foto: Klemen Ilovar

Kako pristopiš k interierjem stanovanj: iz oblikovanja posameznih predmetov proti prostoru ali začneš z neko splošno idejo o prostoru, ki nato pogojuje oblikovanje predmetov?

Če govoriva o interierju, je dober primer stanovanje Ansambel, ki sem ga zasnoval skupaj z Gregorjem Bucikom in ki sledi ravno obratnemu principu, od celote proti predmetom. Ker je bil namen stanovanja oddaja za Airbnb, sva poskusila najti način, kako gosta, turista, spodbuditi k uporabi stanovanja, saj gostje v stanovanju bolj ali manj samo spijo in ga ne uporabljajo zares. Želela sva, da bi kuhinja vabila k temu, da se tudi kaj skuha – prostor aktivacije. Vsekakor sva razmišljala o splošni ideji in o tem, kako bo stanovanje delovalo kot celota, in vsi izdelki se podrejajo temu celostnemu razmišljanju. Druga stvar je, da je v Airbnb-jevih stanovanjih vedno vse prazno in izčiščeno, saj tam nihče ne živi zares, a to pomeni tudi, da so stanovanja pogostokrat dolgočasna in monotona. Tukaj sicer ni veliko premičnih predmetov, so pa zato nepremični toliko bolj živi in izstopajoči, v stanovanju je veliko različnih materialov, tekstur in detajlov. Ker so gostje v tem stanovanju samo nekaj dni, smo si lahko privoščili nekaj ekscentričnosti.

Prostor in predmeti so zame tesno povezani. Lahko so eni in isti ali pa komplementarno zasnovani, na primer kopalnica v stanovanju Ansambel je kot skulptura, v katero vstopiš – stene, tla in police so iz enega kosa. Kot neka jama za intimno nego. Potem pa smo imeli problem z izbiro radiatorja, nič se ni ujemalo in tako je nastala ta strela.

Radiator v kopalnici stanovanja Ansambel, Foto Klemen Ilovar

Zdi se mi, da je tehnologija glavni gradnik tako tvojih interierjev kot objektov. V tvojih projektih ne zavzema podporne vloge, ni samo nekaj, kar pride naknadno, zato da stvar pač deluje, je ustvarjalno gonilo, konceptualno izhodišče.

Za to pravzaprav obstajata dva razloga. Eden je zelo formalen, saj gre v veliko primerih za umetniške instalacije, nastale v sklopu financiranja novomedijskih razpisov, in zato izhajajo iz tehnologije, saj to pogojuje že sam razpis. Drugi razlog pa je oseben, saj me tehnologija in predvsem elektrika zelo zanimata. Elektrika je kot magija, sploh je ne vidimo, poganja pa ves svet, zato me zanima, kako oblikuje naš vsakdan in kaj vse nam omogoča. V interierjih, na primer, to ni samo bela tehnika, na katero takoj pomislimo, z elektriko se da narediti še mnogo več in to velikokrat presega očitno uporabnost. Pa ne govorim o tako imenovanem pametnem domu (angl. smart home), z elektriko se ukvarjam kot s fantazijskim elementom in o tem aspektu praktično ne govorimo; zelo veliko je digitalnih vsebin, veliko je predmetov, zelo malo pa česarkoli vmes, zato je moj primarni interes v fizični svet vpeljati fantazijske situacije.

Pri oblikovanju interierjev pa me, kot sem omenil že prej, zanimata tudi elektrika kot instalacijska napeljava in njen vpliv na uporabo prostora. V svojem stanovanju imam vtičnice povsod, tudi vizualno so del interierja, ker se mi zdi, da je to neke vrste svoboda, da lahko kjerkoli v stanovanju vključiš karkoli.

Prav tako me zanimajo najnovejše inovacije ogrevanja, prezračevanja, hidro, zvočne in toplotne izolacije. Pravzaprav sem s tem kdaj celo obseden. Poleg tega, da me te stvari fascinirajo in navdušujejo, se s tem odprejo tudi prej nemogoče vizualno-prostorske rešitve. Ko sem odkril vakuumski panel, ki v 2 cm nadomesti 20 cm stiropora, sem lahko v celoti spremenil tloris kuhinje, ki posledično vpliva na celotno stanovanje, saj sem lahko del instalacij premaknil na prej nemogočo pozicijo.

Kopalnica stanovanja Ansambel, Foto: Klemen Ilovar

V tvojem oblikovanju predmetov lahko naletimo na dobeseden prevod simbolne funkcije v obliko predmeta. V interierju za stanovanje Ansambel je radiator v kopalnici v obliki strele, nad umivalnikom najdemo nebeško luč …

To se je resnično zgodilo, ampak ne vem, ali je to vzorec, ki se ponavlja in je tipičen za moje delo. V primeru kopalnice za stanovanje Ansambel je šlo bolj za to, da je bila celotna kopalnica zasnovana v želji po primitivnosti, zato tudi radiator v obliki strele na podobno primitiven, prvinski način ponazarja telo, ki oddaja energijo, toploto. Primitivne oblike za primitivno uporabo v primitivnem prostoru. Bilo je torej nekaj primerov, a ti so se odzivali na širši koncept oblikovanja.

Mogoče pa me ta iskrenost funkcije resnično kdaj zanima. Zdaj to opazim tudi pri drugih objektih, recimo tale razdelilec iz keramike, ki se vklopi glede na gibanje, saj je v očesu skrit senzor gibanja.

Razdelilec, ki se vklopi le ob zaznavanju kontinuiranega gibanja – v očesu je senzor za gibanje, Foto: Klemen Ilovar

Zdi se mi, da v svojih projektih pogosto preizprašuješ odnos med objektom in človekom, njuno interakcijo. Ljudje že od nekdaj oblikujemo predmete, a zanima me, kako objekti po tvojem mnenju nato povratno oblikujejo ljudi.

Televizijski ekran omogoča komu, da je tam, kjer ni. Ko gledamo film, je naša prisotnost v izmišljenem svetu. Toda izmišljeni svet ni nekaj, kar ne obstaja. Kar si predstavljamo, se dogaja v mentalnem prostoru.

Vsebine so vedno bolj virtualne.
Knjige → filmi → videoigre → VR & NFT.
Od besedila, ki nas popelje v nov svet do tisoče utripajočih lučk, ki nas zaradi vedno boljše ločljivosti vedno močneje potopijo v scenarij, do kupovanja virtualnih nepremičnin.
Simulacija realnega v virtualnem.

Mene pa zanima ravno obratno. Oplemenitenje fizičnega. Nove percepcije realnosti. Tako kot nam slušalke ustvarijo filmsko glasbo in življenje postane film.
Pri tem raziskovanju, ki se je začelo med magisterijem, sem se osredinil predvsem na elektronsko tehnologijo in objekte.

Elektrika je zaradi svoje nevidnosti sama po sebi na meji fiktivnega. Podobno kot čarovniški trik, ki ga ne razumemo. Kako deluje kolo, razumemo vsi, saj so vsi elementi vidni. Tudi za star moped, ko ga razrežemo in nam kdo razloži, lahko razumemo, kaj ga poganja. Pri električnem motorju pa je stvar že tako čudna, da to razumemo samo zato, ker nam vsi prodajajo isto zgodbo, naučeno interpretacijo. Pred kratkim pa so še odkrili, da sploh ne deluje tako, kot so dolgo učili. Ne premika se tako kot voda v potoku.

Razumevanje »realnosti« zoži mogoče interpretacije. Otrok ne razume, kako deluje okolje, v katerem živi, svobodno si ustvarja svoje scenarije. Ker ima tako močno domišljijo, lahko s tal vzame kamen in se pretvarja, da gre za majhen avto.

Razdelilec Solid, Foto: Klemen Ilovar

Tako sem se lotil raziskovanja električnih komponent, konkretno, kaj vse je lahko sprožilo, s čim se lahko dosežejo povratne informacije in kaj vse nam ponuja v obliki funkcije.
Ustvaril sem več razdelilnikov, eden je recimo tak, ki ima svoj daljinski upravljalnik – kocko, ki pošlje signal glede na svojo pozicijo (če se obrne). Potem ogledalo, ki je zamegljeno, če pa je vklopljeno v elektriko, postane reflektivno – normalno ogledalo. Če se vklopi v tisti razdelilnik in je kocka vklopljena navzgor, je ogledalo le odbojno. Ta mogoča kombinacija teh dveh predmetov nam ponudi abstraktno funkcijo, ki je lahko predmet družabne igre ali pa vsakodnevnega rituala ličenja.

Ogledalo in daljinec

Poleg elektrike pa sem vzporedno razvijal tudi vizualni jezik fikcije. Iz igrač sem na primer delal teraco kot naiven šaman, ki verjame, da je v vsaki igrači že začaranih nešteto zgodb.

Še en tak primer je plošča, ki za kratek čas ujame svetlobo laserja (radiation lamp).

Ali pa polica z »veveričjim« repom (furniture pets), ki sam pobriše prah s police.

Polica Veverica, furniture pets

Potem mehak sef (soft safe) se odpre, če je na plastični roki ključ – v roki je senzor za kovino in ta ga sproži, torej ne gre za ta pravi ključ, ampak zgolj za idejo o ključu, ki odpre ta »sef«.

Tvoji predmeti so humorni, lahko bi rekli tudi na čase celo fantazijski. Kako misliš, da življenje s takšnimi predmeti vpliva na naš, povečini enoličen vsakdan?

Moja fascinacija s fantazijo izhaja že iz mojega otroštva; igral sem World of Warcraft, pozneje pa v šolski improligi, v obeh primerih pa je šlo za neki imaginarni svet. Mogoče me je prav to spodbudilo, da na življenje gledam kot na igro, kot na scenarij, kar poskušam aplicirati na svoje predmete. Predmeti so rekviziti, interier je scenografija. Morda ravno zaradi tega med prenavljanjem svojega novega stanovanja težim k temu, da noben element ni fiksen, da je vse pohištvo na kolescih, saj mi je všeč, da lahko organizacijo prostora redno, hitro spreminjam. Iz tega izhajajo tudi vtičnice, ki so povsod, kar sem omenil že prej. V gledališču se scenografija v eni uri večkrat spremeni, in to celo v nekaj sekundah, in zelo me zanima, kako je mogoče to aplicirati v stanovanja. Tudi protokol luči bo tak kot v gledališču, DMX.

Tudi proces ustvarjanja je igra, fantazija, predstavljaš si, kako bo, ko bo. Pretvarjaš se, da kuhaš, aha, takole vzamem hrano iz hladilnika, super, aja, kam pa dam vrečke, ko pridem domov. Vse to.

Pogovarjala se je: Eva Gusel

Portret: Klemen Ilovar