Prenova dveh vrstnih hiš_dans_slika5 Large
Dans arhitekti: prenova dveh vrstnih hiš

Najpogostejši medij reprezentacije arhitekture je risba. Pripisuje se ji natančnost in objektivnost, medtem ko se jezik označuje kot inherentno nejasen in subjektiven medij, ki naj bi bil zato za opisovanje arhitekture manj primeren. A vendar lahko že po bežni zgodovinski analizi ugotovimo, da je primat risbe nasproti jezikovnemu sporočanju neutemeljen in da so prav domnevne negativne lastnosti jezika pogosto njegova največja prednost. Čeprav arhitekti pogosto podcenjujejo vlogo in moč jezika (ideja naj se zrcali skozi grajeni objekt), praktično vsi zavzeto govorijo o svojem delu in delu drugih. Trditi, da je jezik inferioren medij za reprezentacijo arhitekture, pomeni ne videti dodane vrednost v prav tej nepopolnosti – v dvoumnosti in pomenski odprtosti jezika, ki obogati suhoparne podatke tehničnih risb in v ospredje postavi izkustvene aspekte arhitekture, s čimer arhitekturni objekt predstavi kot večplastno, interpretativno odprto delo. V tem oziru verjetno ni naključje, da je posebno mesto med arhitekturnimi risbami dodeljeno prav skici, ki ima v svoji subjektivnosti in avtorskem izrazu več skupnega z jezikovnimi strukturami kot s tlorisi in prerezi.

Zapleteno in spreminjajočo se relacijo med jezikom in arhitekturo v knjigi Words and buildings: a vocabulary of modern architecture raziskuje tudi Adrian Forty, ki med drugim izpostavi, da je ena izmed poglavitnih razlik med medijem risbe in jezika ta, da risba največkrat izriše celoten arhitekturni objekt naenkrat, medtem ko si zaradi strukture jezika besede linearno sledijo ena za drugo. Arhitekturni objekt se tako razkrije postopoma, v sekvencah. Forty nadaljuje, da so »v tem oziru stavbe veliko bolj podobne jeziku kot risbam, saj jih je nemogoče izkusiti naenkrat – raziskati jih je možno le s premikanjem okrog in skozi njih, to sekvenčno premikanje pa veliko bolje kot risbe reprezentira jezik.«[1] Prav to bi lahko trdili tudi za prenovo dveh sosednjih vrtnih hiš ob Langusovi, ki so jo zasnovali DANS arhitekti: projekt splošno, med arhitekti ponarodelo trditev, da »ena risba pove več kot tisoč besed«, zaradi svoje prostorsko-doživljajske kompleksnosti postavi pod vprašaj.

Nova, izjemno kompleksna in nekonvencionalna prostorska shema interierja temelji na odvzemanju in dodajanju prostorov ene vrstne hiše drugi in na novi organizaciji prostorov po prerezu znotraj posamezne hiše. S številnimi vertikalnimi rezi so bila ustvarjena nova razmerja in povezave med prostori. Pri tem je pomembno poudariti, da je intervencija navzven praktično nezaznavna, saj hiša spoštljivo sledi prvotni artikulaciji fasade in nadaljuje ritem vzdolž niza. V netipičnem pristopu »arhitekturne sestavljanke« in v neenakomerni porazdelitvi kvadrature med hišama je prisotna tudi ideja o »generacijskem kolobarjenju« znotraj širše družine; večja hiša je namenjena družini z majhnimi otroki, ki trenutno potrebuje veliko prostora, manjša pa samostojni osebi v zrelih letih, ki potrebuje manj prostora. Čez nekaj desetletij se bo lahko krog ponovno zavrtel. Drugi poseg, ki ga je omogočil novi vertikalni razrez hiše, je obsežna osvetlitev z naravno svetlobo. Čeprav je bila hiša zadnja v nizu, je imela neizkoriščeno slepo zahodno fasado, v katero je bila v sklopu prenove umeščena nova okenska odprtina, ki sega čez dve nadstropji in dovaja svetlobo dvema sobama hkrati. Poleg tega so arhitekti prej temno jaškasto stopnišče odprli in ga spremenili v enakovreden prostor, preko katerega naravna svetloba napaja objekt po vertikali. Tretja in največja intervencija v prvotno zasnovo se je zgodila na prizidku južne fasade, ki ga je zasnoval že arhitekt Šlajmer. Dvignjeno bivalno pritličje ni bilo povezano z vrtom, višinska razlika pa je bila premoščena z znižanjem tlaka visokega pritličja v prizidku do nivoja pritličnih servisnih prostorov. Da poseg ne bi porušil enotne kompozicije fasadnega plašča, so arhitekti ohranili parapet prejšnjega bivalnega prostora in ga zakrili z veliko lebdečo leseno kredenco, kletna okna pa preoblikovali v stekleni pas tik nad nivojem novega tlaka.

A najbolj presune doživljajska izkušnja hiše, ki je ne opišeta še tako profesionalna fotografija ali natančen načrt. S kompleksno reorganizacijo hiše po prerezu so arhitekti aktivirali prej neizkoriščene kvalitete raumplana, ki se subjektu razkrivajo sekvenčno in jih je mogoče občutiti le s premikanjem iz prostora v prostor, podoživeti pa le po pripovedovanju – tisoč besed pove več kot ena risba. Enigmatični interier »hiše sestavljanke« se izrisuje postopoma; da bi razumeli številne medsebojne povezave med prostori in njihovo soodvisno delovanje, moramo začrtano »arhitekturno promenado« prehoditi večkrat, pri čemer vedno naletimo na novo presenečenje, na prej neopažen detajl. Prvi prostor, ki presune, je jedilnica z več metrov visokim stropom, do katere dostopamo preko kuhinje z nižjim stropom. Tukaj se v vsej svoji moči potrdi Le Corbusierova izjava, da si vsak zasluži dvovišinski prostor; jedilnica je kljub svoji relativni majhnosti prostorsko izjemno radodarna. Iz jedilnice se po novih betonskih stopnicah povzpnemo v pol etaže višjo dnevno sobo, kjer nas v les oblečeni interier pogoltne v prijetno intimno vzdušje. Dnevna soba ne komunicira le z jedilnico in kuhinjo, ampak tudi z etažo višjo delovno sobo, s katero si deli novo erker okno na zahodni fasadi. Čeprav je bivalni prostor razsekan na tri višinsko razgibane podeste, ohranja medsebojno vizualno komunikacijo in deluje kot neprekinjen kontinuum. Raumplan je obogaten s pestro, a premišljeno izbiro materialov, ki skupaj z razgibanimi višinami prostorov označujejo intimnost oziroma javnost posamezne sobe, obenem pa se prilagajajo njeni funkciji. Rezultat je sicer izjemno kompleksna, a senzibilna in avtorsko subtilno zaznamovana nova celota, polna ambientalne in prostorske raznolikosti, ki ponuja številne možnosti uporabe in bogati vsakdanjo izkušnjo bivanja.

Zaključimo lahko z mislijo, da so arhitekti z radikalno reorganizacijo interierja večetažno zasnovo hiše pripeljali do same skrajnosti, da bi lahko izhodiščno idejo uresničili tudi v sodobnem kontekstu bivanja. Z arhitekturno operacijo vertikalnih rezov in povezovanj ad absurdum je originalna zasnova hiše postala sodobno arhitekturno artikulirana, končno pa sta bili doseženi prostorska radodarnost in doživljajska pestrost bivanja, ki jo je hiša že od nekdaj latentno ponujala, a je prvotni tlorisi arhitekta Šlajmerja niso uresničili. In prav novo ustvarjeno izkustveno izobilje nivojev, višin, ambientov, materialov, proporcev, pogledov, odstiranj in atmosfer je krivo za skoraj nemogočo predstavitev hiše skozi standardne arhitekturne medije in za potrebo po zatekanju k jezikovnim opisom. Skoznje ne podoživimo le naštetih kvalitet hiše, pač pa občutimo tudi vse manj predvidene nianse in dvoumnosti, nastale kot posledica zapletene prostorske sheme, ki jih objektivnost natančne tehnične risbe že v izhodišču zataji. Čeprav je Loosova izjava, da je »dobro arhitekturo vedno mogoče zapisati«[2] tako provokativna, kot je prenagla, se zdi, da bi morali v svetu vsakodnevnih in instantnih vizualnih naslad o arhitekturi več govoriti in pisati ter tako odpirati pot novim interpretacijam.

[1] Adrian Forty, Words and buildings: a vocabulary of modern architecture, Thames and Hudson, London, 2004, str. 39.
[2] »Dobro arhitekturo /…/ je vedno mogoče zapisati. Partenon je mogoče zapisati.« Adolf Loos, »Von der Sparsamkeit«, Wohnungskultur, 1924, str. 2–3.

 

Ime projekta: Prenova dveh vrstnih hiš stanovanjske zadruge »Progres – Mirje«
Avtor projekta: Dans arhitekti (Maja Cvelbar, Mihael Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman)
Leto izvedbe: 2022
Lokacija: Ljubljana

Leto izgradnje vrstnih hiš: 1957
Zasnova vrstnih hiš: skupina arhitektov (Marko Šlajmer s sodelavci: Bogdan Fink, Miloš Lapajne, Jurij Jenšterle in Marjan Lešnik)

Bivalna površina večje enote: 210m2
Bivalna površina manjše enote: 130m2

 

Fotografije: Miran Kambič
Napisala: Eva Gusel

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

 

 

Mailchimp brez napisa

Povezani članki