Arhitekturne šole po vsem svetu so si nekoliko podobne. Vsem so nam konec koncev skupne osnovne zakonitosti gravitacije in gradbene fizike, delimo pa si tudi sorodne izkušnje seminarjev, kritik in delavnic (ki danes pomenijo vse in nič obenem) ter govorimo bolj ali manj isti jezik, zakoreninjen v modernizmu, kar močno olajša sodelovanje arhitektov z različnih koncev sveta.
Znotraj teh okvirjev je seveda tudi ogromno razlik, tako po svetu kot znotraj institucij. Poleg vsem znanih prvokategornikov, ki razpolagajo z velikimi sredstvi in privabljajo najbolj modna in zveneča imena iz prakse in teorije, obstaja kar nekaj manjših ustanov, ki iščejo komplementarne poti izobraževanja. Z nekaterimi tam zaposlenimi smo stopili v stik in večinoma so se odzvali z izčrpnimi razlagami svojih pristopov. Skupni imenovalec teh šol je, zanimivo, vloga karizmatične osebnosti ali skupine pri nastanku alternativnega pristopa. Njihova rdeča nit pa je soočanje s problemi konkretne danosti na način, ki prebija zid med institucijo in lokalno skupnostjo ter bodoče arhitekte uči »misliti z rokami« oziroma, kot pravi Andrew Freear, direktor Rural Studia, »da imajo črte, ki jih rišejo, realne posledice.«
Šola odprte oblike
Bergen Arkitekthøgskole (BAS)
Bergen, Norveška
Bergenska šola za arhitekturo (Bergen Arkitekthøgskole, BAS) je bila ustanovljena kot zasebna fundacija leta 1986, vendar je že 18 let prej, od leta 1968, zagotavljala tečaje v Bergnu in okolici. Izobraževalni arhitekturni pristop na BAS temelji na konceptu, imenovanem open form (odprta oblika), ki sta ga na varšavski akademiji za likovno umetnost zasnovala Oskar (kasnejši dolgoletni profesor na BAS) in Zofia Hansen ter velja za najpomembnejšo šolo moderne misli v poljski arhitekturi. Koncept, ki ga je kasneje na Norveškem razvil Hansenov študent in ustanovni rektor šole, Svein Hatløy, spodbuja vključujoče procese in večpomenske zasnove, hkrati pa ustvarja prostorske in časovne situacije, ki omogočajo različne vrste sodelovanja in razvoja.
Pristop šole temelji na ljudski gradbeni kulturi zahodne Norveške, ki se je razvila v kontekstu določenega podnebja in pokrajine. Študenti se morajo med študijem soočiti z različnimi krajinskimi ambienti in vzorci poselitve v notranjosti in na obali, kar vključuje mešanico analize in praktičnega dela, kot je popravilo dotrajanih starih čolnarn in lop. Pomembni elementi osnovnega izobraževanja so tudi interdisciplinarno sodelovanje s področji, kot so meteorologija, krajinska ekologija in zgodovina gradbeništva. Z izkušnjo uporabe materialov na krajevno specifičen, tako tradicionalen kot inovativen način želi šola študente pripraviti na soočenje s standardnimi praksami v sodobni gradbeni industriji in jim pomagati, da razvijejo premišljene in trajnostne pristope k oblikovanju.
Odgovarja služba za odnose z javnostmi BAS.
Na kakšni filozofiji temelji vaš pristop k arhitekturnemu izobraževanju?
Bergenska šola za arhitekturo temelji na razmišljanju o principu »odprte oblike«, kot sta ga oblikovala Oskar in Zofia Hansen ter se je nadalje razvil v obalnih pokrajinah na zahodu Norveške z okrepljenim poudarkom na omejenih virih, naravnem okolju in lokalni dediščini. Raziskujemo, kako bi bila lahko prostorska oblika odprta in vabljiva – v smislu, da ni določena in fiksna, ampak omogoča stalno interakcijo. Zato verjamemo, da bi morali arhitekti vedno poskušati vstopati v prostor z večpomenskimi intervencijami, ki skromno in drzno obenem omogočajo vzajemno delovanje tega, kar je že prisotno in pripada vsem.
Katere so posebnosti vaše metode?
Bergenska šola za arhitekturo se je začela kot pedagoška alternativa drugim šolam na Norveškem s poudarkom na terenskem delu, npr. s skrbnim kartiranjem in uporabo metode »scale 1 : 1 sketching« (preizkušanje idej v naravni velikosti). Da razširimo zorni kot svojega dela, v vse seminarje vključujemo tudi umetnike in transdisciplinarne akterje. Vsi naši učitelji so dejavni v praksi in na šoli zaposleni za polovični delovni čas, da bi tako povečali relevantnost izobraževanja glede na strokovna področja. Hočemo zagotavljati situacije, v katerih se študenti učijo skozi izkušnje, namesto da jih »učimo« ali vodimo. Verjamemo, da jim to daje praktično znanje, ki jih lahko pripravi, da bodo kos nepredvidenim izzivom.
Kako s svojim pristopom nagovarjate osrednje izzive našega časa?
V vse večji meri se osredotočamo na ozaveščanje o trajnostnem razvoju v najširšem pomenu, s poudarkom na krajini, uporabi materialov in načrtovanju. Pogosto sodelujemo z organi oblasti in nevladnimi organizacijami tako pri gradbenih kot pri večjih tematskih projektih, ki nas vodijo k raziskovanju, problematiziranju in obveščanju o izzivih v našem grajenem okolju prek publikacij in razstav.
Kakšna je po vašem mnenju vrednost alternativnih pristopov v arhitekturnem izobraževanju za stroko in družbo?
Vprašanje je med nami sprožilo interno razpravo o tem, da ni smiselno biti alternativen zaradi alternativnosti same, pač pa mora to pomeniti, da ta položaj uporabljamo za izziv uveljavljenim vzorcem ravnanja znotraj svojega poklica in družbe.
Kot majhna in neodvisna šola se lahko hitro odzivamo in naslovimo pereča vprašanja; znotraj krovnih programov, ki zajemajo različne seminarje v šoli skozi več let, pa lahko tudi sprožamo večje razprave. Zagotavljamo neodvisen glas, ki se lahko zoperstavi oblastem in zasebnim investitorjem z manj skrbmi kot arhitekturni biroji. Ukvarjanje z družbo v alternativnem izobraževanju je zato ključnega pomena, da prostorske razprave presežejo okvir birojev, ki so zaposleni z naročili in projekti.
Podeželska šola
Rural Studio
Auburn University, Alabama, ZDA
Rural Studio je arhitekturni študijski program Univerze v Auburnu v zvezni državi Alabama, ki sta ga leta 1993 ustanovila arhitekta Samuel Mockbee in D. K. Ruth, tedanji vodja fakultete v Auburnu, v želji, da bi študentom omogočila življenjsko izkušnjo načrtovanja in gradnje projektov socialnega pomena v zapostavljenih podeželskih območjih Črnega pasu (Black belt, območje črne prsti na jugu ZDA). Začetni etos šole povzemajo besede Mockbeeja: »Želim si iti izven okvirjev, tako v okoljskem, estetskem kot tehničnem smislu.« Šola je s svojimi projekti, ki jih lahko uvrstimo v kontekst kritičnega regionalizma, kmalu pritegnila pozornost arhitekturne in širše javnosti. Danes ima šola, v kateri študenti živijo in delajo kot skupnost, povezana z domačini, tudi lastno organsko kmetijo, realiziranih pa je bilo že preko 200 projektov.
Andrew Freear je profesor in direktor Rural Studia. Doma je iz Velike Britanije, po diplomi na AA v Londonu in praksi v Chicagu pa se je leta 2000, po smrti ustanovitelja Mockbeeja, pridružil programu in naslednje leto prevzel vodstvo šole.
Na kakšni filozofiji temelji vaš pristop k arhitekturnemu izobraževanju?
Kot prvo gre za »učenje skozi delo« (learning by doing). Pomembno je, da gre za sodelovalno prakso – za učenje v skupini. Naši študenti se učijo na napakah, saj morajo to, kar načrtujejo, tudi sami zgraditi. S tem, ko projektirajo realen projekt, se učijo, da imajo črte, ki jih rišejo, realne posledice.
Zato je velik poudarek na natančnosti, rigoroznosti, saj je treba načrte izvesti z lastnimi rokami. Zdi se nam pomembno gojiti razpravo o detajlu v arhitekturi. Nimamo bogatih naročnikov, ki bi si lahko privoščili drago vzdrževanje, zato sta trajnost in smiselna racionalnost zasnove bistvenega pomena.
Ne osredotočamo se na to, kaj lahko, ampak na tisto, kar je potrebno. Obenem se zavedamo odgovornosti do študentov, ki vlagajo veliko dodatnega, neplačanega dela. Naše osnovno poslanstvo je še vedno arhitekturno izobraževanje, projekti so neke vrste češnja na torti.
Katere so posebnosti vaše metode?
Imamo velik privilegij, da lahko bivamo in delamo v tem kraju v Alabami ter imamo možnost delati s tukajšnjimi ljudmi, zato se nam zdi zelo pomembno, da najdemo rešitve, ki so primerne za ta kontekst. Mislim, da bi si vsak študent moral »vbiti« v glavo, da je možnost grajenja na tem planetu privilegij.
Še ena posebnost je, da naši študenti sami vodijo sestanke s konzultanti in strankami. Strokovni sodelavci ne vstopijo šele na koncu, da bi reševali probleme, ampak so vključeni že od začetka. Na primer, da bi študent razumel izzive gradbenega inženirja, vključimo tudi svetovalce za gradbeno zakonodajo, krajinsko arhitekturo … Mislim, da je lepota arhitekture v tem, da gre za ekipno igro, ne pa za posamezne trpeče umetnike – sam sem obiskoval AA in zame je bilo to najnesrečnejše obdobje v mojem življenju. Kot arhitekt si želiš biti v stiku z ljudmi, želiš priti do rešitev.
Študente postavimo pred izziv, da morajo komunicirati drug z drugim, s profesorjem, konzultanti … Na ta način se navadijo govoriti o svojem delu. Več imaš prakse, boljši si v tem. Tega v arhitekturnih šolah običajno ne delajo: občasno imaš kritike s profesorjem, na koncu semestra pa moraš predstaviti projekt. To pa ni dovolj.
Tu pa se trudimo biti komunikatorji. Učimo se denimo učinkovite uporabe računalniških predstavitev, da pomagamo našim ekipam vzpostaviti naracijo in razlago projekta – da se izognemo »smrti od PowerPointa« (death by PowerPoint), kot temu pravimo pri nas. To je del arhitekturne izobrazbe: samo odlične risbe ne pomagajo, če ob njih ne zmoreš povedati nič smiselnega. Oboje je pomembno.
Kaj pa tema ruralnosti?
Zdi se mi, da je narobe, da se dizajn na splošno podzavestno razume kot nek urbani pojav. Večina naših študentov prihaja z mestnega obrobja ali iz mesta, torej jim je šele tu omogočen stik s tovrstnim krajem in ljudmi. Obstaja veliko napačnih predstav in predsodkov o podeželju.
Poskušamo osvetliti sistemske probleme, ki jih sami ne moremo rešiti. To je namen naših iniciativ 20k house in Front porch. Gre za tako obširne probleme, da jih ne moreš rešiti z oblikovanjem hiše, ki je minoren del problema. Dostopnost dobrih stanovanj je denimo resen družbeni izziv: projekti, ki jih izvajamo, služijo temu, da ta problem izpostavimo.
Obenem se trudimo povzdigniti vsakdanje in običajno v izredno: iščemo načine, kako narediti nekaj lepega iz vsakdanjega. Imamo majhne proračune; učimo se od lokalnih kmetov, ki uporabijo, kar je pri roki, in sami popravljajo stvari. Mi pa živimo v družbi odmetavanja (throwaway society), kjer vedno potrebuješ nekoga drugega, da ti rešuje probleme … Gre za slepo ulico.
S tem delno že odgovarjate na moje naslednje vprašanje: kako nagovarjate osrednje izzive našega časa?
Z odporom smo pristali na uporabo besede »raziskava«, ki jo sam sicer sovražim, ker napeljuje na obravnavo lokalnih prebivalcev, kot da gre za laboratorijske miši. A spoznali smo, da je tudi to potrebno, in pred kratkim začeli znanstveno analizirati učinkovitost naših stavb – na področju stavbnega ovoja sodelujemo na primer z McGill University. Na ta način želimo biti del široke družbene razprave o poti naprej.
Tu imamo luksuz, da lahko gradimo in testiramo – na sebi, primer tega so eksperimenti z dihajočim zidom in termalno maso. Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je: ali gremo lahko z vsem znanjem, ki ga imamo, nazaj k osnovam gradnje? Namesto da sledimo gradbeni tehniki, ki narekuje globalne produkte, za katere ne veš, niti od kod prihajajo niti zakaj jih uporabljaš, poskušamo iti k osnovam. Lahko to naredimo z enim materialom majhnega ogljičnega odtisa in lokalnega izvora?
Trudimo se biti zagovorniki in glas podeželja, obenem pa znotraj stroke poskušamo vzgajati arhitekta, ki ni pasivni potrošnik, ampak ustvarjalec znanja.
Študente pripeljemo na ta podeželski kraj, kjer razvijejo oseben odnos z lokalnim prebivalstvom. Tako lahko začnejo spoznavati, da je arhitektura stvar ljudi in kraja. Ljudje in kraj so najpomembnejši, to je naša mantra.
V družbi, ki je ujeta v zaslone, je resnično dragoceno biti na kraju, kjer imamo tako raznolike sosede, s katerimi se sam mogoče politično večinoma ne bi strinjal, a ko se jim posvečam in se učim komunikacije z njimi, ne ostajam v svojem mehurčku. To pa je pomembno za družbo v tem času, ko nas polarizirajo novi mediji, ko ne znamo več govoriti drug z drugim.
Tu na podeželju je res zanimivo – pa ne mislim na nastanitve za upokojence ali turistične destinacije. Vprašanje, ki si ga postavljamo, je: kaj lahko naredimo tukaj? Sploh ob industrializaciji kmetijstva, ko niti okoliška mesta nimajo lokalne hrane; vse je Wendy’s in McDonald’s … Stvari vzamemo iz teh krajev in jim nič ne vrnemo. Začelo se je z bombažem, danes ima to vlogo les … Še vedno gre za isti kolonialističen princip, kjer mesta jemljejo podeželju in ničesar ne vračajo. Moralo pa bi biti simbiotično razmerje, ne enosmerna cesta.
Kakšno vlogo ima vaša mala kmetija (small-scale farm), ki deluje v okviru šole?
Samo 1 % hrane v ZDA je organskega izvora, gre za pljunek v ocean. S kmetijo poskušamo študentom pokazati, zakaj pokrajina izgleda tako, kot je, zakaj je tu tako težko kmetovati. Zaradi monokultur in intenzivnega kmetijstva je nekdanji »Črni pas« izgubil svojo izredno črno prst, ki mu je dala ime. Ostala je le širna ravnina, na kateri ne zrase veliko, zato moramo kot prvo vzgojiti svojo prst, preden sploh lahko sadimo. Poleg tega jih poskušamo učiti, kako postajati boljši potrošniki hrane, kako delati boljše izbire.
Trdoživa Wrightova zapuščina
The School of Architecture (TSOA)
Arcosanti, Arizona, ZDA
Pod preprostim imenom The School of Architecture se skriva izjemna zgodovina, ki povsem upravičuje smelo poimenovanje. Še nedolgo nazaj je bila namreč šola znana kot The Taliesin Fellowship – ime, ki je znano arhitekturni javnosti po vsem svetu, saj je šolo ustanovil sam Frank Lloyd Wright. V skladu s svojo karizmo si je zamislil šolo, ki bi bila več kot le formalna institucija ter bi predstavljala skupnost mojstra in vajencev, ki si delijo študij, delo in življenje. V prospektu, s katerim je leta 1931 vabil študente, je denimo kot elemente arhitekturne izobrazbe poudaril slikarstvo, kiparstvo, glasbo, igro in ples. Zgodba »bratovščine« in gradnje Taliesina v Arizoni ter njena povezava s preporodom Wrightove kariere in stavbami, kot sta hiša Fallingwater in muzej Guggenheim, je preobsežna za ta kratek zapis. O uspehu Wrightovega modela »učenja z delom« priča zmožnost šole, da je preživela smrt ustanovitelja leta 1959 in njegove žene Olgivanne leta 1985 ter se prilagodila vse bolj reguliranemu poklicu in izobrazbi arhitekta s formalno akreditacijo študija. S šolo v Taliesinu so bila povezana imena, kot so John Lautner, Fay Jones in Aaron Betsky.
In ime? Za manj vitalno od šole se je izkazala Fundacija F. L. Wright, ki je bila po Wrightovi smrti oblikovana v skladu z njegovo oporoko s ciljem podpore Taliesinski bratovščini, a se je sčasoma usmerila bolj v ohranjanje dediščine in turizem, dokler v njeni politiki ni bilo več prostora za šolo in si je ta morala poiskati nov prostor – in novo ime. Danes deluje v prostorih eksperimentalnega naselja Acrosanti v Arizoni, arhitekta Paola Solerija, prav tako nekdanjega fellowa v Taliesinu.
Odgovarja služba za odnose z javnostmi TSOA.
Na kakšni filozofiji temelji vaš pristop k arhitekturnemu izobraževanju?
The School of Architecture (TSOA) ima edinstven pristop, ki je eksperimentalen, se nenehno razvija in temelji na izobraževalni filozofiji »učenja skozi delo« (learning by doing). Izhajamo iz zgodovinskih korenin ustanove Taliesin Fellowship, ki jo je ustanovil Frank Lloyd Wright; študenti in profesorji živijo, se učijo in delajo skupaj na kraju samem, v naravni pokrajini puščave Arizona. Projektnih izzivov se lotevamo z alternativnimi oblikami učenja in eksperimentiranjem z materiali. Ob svojem rednem študijskem delu se od študentov pričakuje, da se vključijo v trajen dialog, usmerjen v dejanja. To jim omogočajo življenje v skupnosti, projekti učenja skozi služenje skupnosti, ki jih finančno podpira šola, in pripravništva, ki ponujajo celovit integrativni pristop k študijski izkušnji.
Katere so posebnosti vaše metode?
Šolski kurikulum temelji na treh temeljnih vrednotah: učenje skozi delo, poznavanje materialov (in eksperimentiranje z njimi) ter poglobljeno učenje (immersive learning). Na podlagi teh vrednot so študentom na voljo izkušnje iz vsakdanjega življenja, orodja za spodbujanje praktičnega eksperimentiranja in vsakodnevne dejavnosti v življenju skupnosti.
Posebna komponenta kurikuluma je zaključni projekt, shelter thesis project: načrtovanje in gradnja zatočišča v merilu 1 : 1 kot preizkus širše teze diplomske naloge. Ta projekt spodbuja študente k raziskovanju kritičnih raziskovalnih tem, hkrati pa jih vključuje v gradnjo – dejavnost, ki krepi njihovo razumevanje teorije in prakse. Študenti načrtujejo, kaj bodo zgradili, hkrati pa v procesu načrtovanja in gradnje organizirajo in poučujejo svoje sošolce.
Kako s svojim pristopom nagovarjate osrednje izzive našega časa?
TSOA je bila osnovana na oblikovalski filozofiji integracije arhitekture in narave ter se je skozi desetletja razvila z osredotočanjem na kritično vlogo arhitekture ob izzivih okoljske in družbene pravičnosti. Šola ima priložnost ne samo poučevati, ampak tudi udejanjati idejo skupnosti in okoljskega skrbništva, ki sta medsebojno povezana.
Naša šola se nahaja znotraj ekosistema, ki je vse bolj občutljiv na katastrofalne učinke podnebnih sprememb. Posledično študenti, ki živijo na kraju samem, pridobijo iz prve roke razumevanje časovnic, dejavnikov in nians okoljskih sprememb. Te koncepte uporabljajo pri svojem delu v seminarju in v vsakdanjem življenju.
Poleg tega projekti seminarjev in spremljevalnih praks aktivirajo resnične spregledane lokalne skupnosti. V projekte, ki so pogosto posledica sistemskih neenakosti, vključujejo raznolik nabor deležnikov. Študenti ne postajajo zgolj dizajnerji, ampak aktivni udeleženci v skupnostih, ki jim služijo.
Arhitektura in poezija
Escuela de Arquitectura y Diseño
Pontificia universidad católica de Valparaíso (PUCV), Čile
V Valparaísu, tretjem največjem mestu Čila, najdemo posebno šolo arhitekture, ki se še danes napaja iz duha hipijevske protikulture kot edinstveno polje srečanja arhitekture in poezije. Skupina pesnikov, arhitektov, filozofov in umetnikov, ki so v veliki meri prihajali iz tukajšnje Šole za arhitekturo in oblikovanje, ustanovljene leta 1952, je v sedemdesetih letih na peščinah obale severno od mesta ustanovila Odprto mesto – Ciudad Abierta: kraj, na katerem se srečujejo narava, poezija in umetnost. Sestavljajo ga odprti prostori po vzoru agore, hiše za goste, paviljoni in pokopališče. To je permanentna delavnica; prostor ustvarjalnega raziskovanja, ki ga študenti šole, ki združuje smeri arhitekture, grafičnega oblikovanja in industrijskega oblikovanja, dejavno sooblikujejo z gradnjo, umetniško intervencijo in živo skupnostjo.
Odgovarjata David Luza Cornejo in Rodrigo Saavedra Venegas, redna profesorja na Šoli za arhitekturo in oblikovanje e[ad], PUCV
Na kakšni filozofiji temelji vaš pristop k arhitekturnemu izobraževanju?
Naš pristop je povezan s fenomenologijo, saj izhajamo iz predpostavke, da je treba opazovati, da bi spoznali prostor. Opazovati s telesom, navzočim v prostoru. Zaznati in z besedami izraziti tisto, kar ga razlikuje od drugega prostora. Predvsem tisto, kar govori o načinu, kako je naseljeno ali kako bivamo v njem, saj gre za opazovanje razsežnosti, v katero smo potopljeni tudi mi; v motrenju nje in sebe kot edinstvene in kontinuirane celote.
Opazovanje poteka predvsem s pomočjo skic in besedil, to pa zahteva čas zbranosti, ki nam omogoča, da občutimo resničnost.
Katere so posebnosti vaše metode?
Metoda v osnovi zagotavlja doseganje enega cilja: da začnemo opazovati in razmišljati. Zato bolj ustreza načinu dela, v katerem si nenehno izpostavljen ustvarjanju lastnega zornega kota in ga lahko materializiraš – vizualiziraš – v prostoru, bodisi v merilu bodisi v »resnični velikosti«. V ta namen obstajajo formalni koraki pred izdelavo makete zasnove projekta; gre za celoten proces, ki presega zgolj utemeljitev ali razlago rešitve problema. Ena glavnih značilnosti tega procesa je, da temelji na tem, kar je nekdo videl in razmišljal. Predlog zasnove je torej osnovan na podlagi opazovanja.
Ta temelj spremlja edinstvena razsežnost: odnos s pesniško besedo. Na naši šoli vse od ustanovitve, že 70 let, gojimo odnos s poezijo. Tvorita ga poslušanje in zaupanje, ki nam omogočata, da se podamo v neznano. Med profesorji so pesniki, ki nas vsak teden uvajajo v pesniške razsežnosti.
Kako s svojim pristopom nagovarjate osrednje izzive našega časa?
V dobi, ko so informacije vedno in povsod na voljo, se je treba, zato da lahko začnemo pri sebi, odmakniti in si vzeti čas za njihovo obdelavo. Neposrednost produkcijskih sredstev povzroča naglico, ki nas ne spodbuja, da se ustavimo, razmislimo in gremo naprej. Ne znamo več »izgubljati časa«.
Velik izziv je ohraniti možnost, da se ustavimo in razmislimo; da se ustavimo, zato da opazujemo. Da bi v teh časih ostali zvesti gradnji na temelju opazovanja, se nam zdi nujno, da več časa namenimo dialogu, povratnim informacijam in spremljanju študentov. Tudi večja prisotnost poezije je del tega odgovora.
Vajeništvo v metropoli
The London School of Architecture (LSA)
London, Velika Britanija
Prva novoustanovljena neodvisna šola za arhitekturo v 150 letih v Angliji (po AA, ustanovljeni daljnega 1847) je nastala kot odziv na vse bolj nevzdržno situacijo v Veliki Britaniji, kjer so cene študija podobno kot v ZDA izredno visoke in silijo študente v visoke dolgove, pri čemer pa je arhitekturni poklic vse bolj podplačan. Leta 2012 je bil tako v oktobrski izdaji uveljavljene revije The Architectural Review (AR) objavljen članek odgovornega urednika Willa Hunterja z naslovom Alternativne poti za arhitekturo (Alternative Routes for Architecture), v katerem je oznanil ustanovitev think tanka pod istim imenom (skrajšano ARFA) z namenom raziskovanja novih modelov arhitekturnega izobraževanja. Članek je sprožil živahno dogajanje in že leto pozneje je AR objavil okvirni koncept Londonske šole za arhitekturo (London School of Architecture) z vabilom arhitektom, da se ji pridružijo. Preko let se je izoblikovala mreža podpornikov, ki šteje danes že več kot 140 vodilnih londonskih arhitekturnih pisarn (med ustanovnimi člani so denimo Foster + Partners, Grimshaw in Rogers Stirk Harbour + Partners).
Šola se je odprla oktobra 2015. Prvo leto so prejeli več kot 500 prijav in vpisali 98 študentov pionirske generacije, junija 2017 pa so prvi diplomanti razstavili svoja zaključna dela v Somerset House, londonski javni palači, kjer je šola sprva gostovala.
Šolnine, čeprav za nas še vedno izjemno visoke, so med najnižjimi v državi, ob tem pa študij obsega tudi integrirano 12-mesečno prakso s skrajšanim delovnim časom v enem izmed sodelujočih birojev (letna plača bistveno presega višino šolnine).
Osrednja vprašanja, ki jih študij postavlja študentom, so: Kakšno spremembo si želiš v svetu? Kako tvoja arhitektura prispeva k tej spremembi? Kdo si želiš biti kot oblikovalec? Skladno z imenom šole je njen primarni fokus mesto London. »Mesto kot kampus« je eno od vodil šole, vsaka generacija študentov pa skozi dve leti študija raziskuje izbrano mestno četrt.
Praksa je vključena v program prvega letnika tri dni na teden, v preostalem času pa se študenti seznanjajo s tematikami in izzivi mesta ter razvijajo raziskovalno-oblikovalski arhitekturni projekt. Del programa je tudi pisanje manifesta za lastno poklicno življenje. Drugi letnik je v celoti namenjen razvijanju individualnih projektov, spremljevalni program pa sestavljata dva komplementarna modula: zgodovina kot vir lekcij za aktualne in prihodnje izzive na eni strani ter tektonika oz. gradbena tehnika, znotraj katere študenti projekt razvijejo do izvedbenih detajlov.
Šola kot obrtniška delavnica
Arkitektskolen Aarhus
Aarhus, Danska
Foto: Rasmus Hjortshøj
Aarhuška šola za arhitekturo (Arkitektskolen Aarhus) je bila ustanovljena leta 1965 v Aarhusu, drugem največjem in najhitreje rastočem danskem mestu. V zadnjem času je šola požela mednarodno pozornost predvsem po zaslugi nove stavbe, ki so jo odprli lansko leto. Zasnova je bila izbrana na mednarodnem natečaju, avtorji arhitekture pa so domačini iz biroja Adept, ki so ga ustanovili nekdanji študenti aarhuške šole.
Nova stavba z izpostavljeno armiranobetonsko konstrukcijo in vidnimi inštalacijami je zasnovana kot velikanski učni pripomoček, ki izraža osnovno načelo šole: poudarek na arhitekturi kot obrti poznavanja materialov in gradbene tehnologije. V letih pred gradnjo nove stavbe je vodstvo vlagalo v profesionalno opremo za delo z lesom in jeklom, tako da so v novi šoli delavnice in laboratoriji zdaj v samem središču, skupaj z vstavljeno večnadstropno leseno knjižnico, ki poleg knjig hrani tudi nabor vzorcev gradbenih materialov.
Eksperimentiranje z orodji in materiali je bilo tudi osrednje vodilo nedavne prenove študijskega programa. Študenti so tako deležni tečajev uporabe CAD programske opreme in dela z lesom. Raziskovalni pristop se odraža v treh laboratorijih, namenjenih raziskavi teritorija in preobrazbe v arhitekturi, tehnologije in gradbene kulture ter radikalne trajnostne arhitekture – kar se ujema s tremi osrednjimi temami vizije šole, poimenovane Sodelovanje skozi arhitekturo (Engaging through architecture): bivanje, preobrazba in trajnostnost.
Šolo odlikuje bogat nabor spremljevalnih dejavnosti, med drugim letno izvedejo mednarodna natečaja za fotografijo in risbo ter organizirajo festival Dan odprte arhitekture.
***
Napisal: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Rasmus Hjortshøj, Arkitektskolen Aarhus
Objavljeno jeseni 2022 v Outsider #31: Igra, učenje, eksperiment.
