Vsaka država ima svoje značilnosti, a nekatere včasih opaziš šele, ko jih v tujini ni nikjer na spregled. Zame je to, malce presenetljivo, način, kako se Slovenci družimo, navezujemo in ohranjamo stike s prijatelji in znanci, ter pomembnost, ki jim jo pripisujemo. V primerjavi z Ameriko, kjer trenutno živim, smo pri nas precej bolj konkretni. Za tipično slovensko druženje se mi je vedno zdelo, da ima neomejeno število ur – dokler ne zmanjka hrane, pijače, cigaret in budnosti, in ko smo že čisto obnemogli, šele pride čas za tisti ‘nezaželeni’ in tekom večera tolikokrat prelagani odhod. Tukaj se skoraj šteje za nevljudno, če gostje ostanejo na obisku dlje kot do polnoči, ena zjutraj pa je maksimalna meja, ki se jo redko prekorači. Pri nas skoraj nikoli ne gledamo na uro in pogosto se zgodi, da se domov vračamo ob jutranjem petju ptic.
Tudi teme pogovorov so precej drugačne. Medtem ko se Američani izogibajo razgovorom o veri in politiki, pri nas praktično nimamo tabujev. Radi se dotaknemo prav vsega: zasebnega življenja sosedov, prijateljev, znancev in neznancev, ne zdi se nam nespodobno deliti nasvetov vsevprek (dostikrat brez povoda), ni nam nerodno iskreno prositi za nasvet, razglabljati na dolgo in široko o še tako neprijetnih težavah. Z največjim veseljem si razvežemo jezik in se nasploh dotaknemo vsega, kar nas teži, pa tudi tistega, za kar se nam zdi, da teži druge. Ali kar bi lahko težilo druge. Ali kar bi moralo težiti druge, pa jih ne. Če zaslutimo, da sogovorniku nekaj ni prav, bomo storili vse, da izvemo, za kaj gre, in ‘pomagali’ po najboljših močeh. Slovenci radi delimo nasvete in včasih morda malce preveč dobro vemo, kaj bi morali storiti drugi. Za nas ga ni, ki mu ne bi dobro del en iskreno dobronameren nasvet – pa ne zamerit!
To je nekaj, čemur se ljudje na tej strani luže na veliko izogibajo in raje precej bolj ponosno in spretno med druženjem uporabljajo svoje ‘znanje’ govorjenja o lahkotnih stvareh. O vremenu. Športu. Hrani. Morda se malce bolj dotaknejo izzivov, ki jih imajo na delovnem mestu, dejansko pa največ časa zavzemajo pogovori o televizijskih nanizankah, predvsem zakaj je nek lik storil to in to, in ali ni bilo izvrstno, ko se mu je zgodilo spet to in to. V slovenskih razpravah te vloge prevzamejo resnični ljudje. Kaj mi je včeraj pri kavici povedala Maja, da se je zgodilo Andrejevi mami, kaj je ta rekla županovi ženi in kaj je spet slednja oblekla včeraj na Poldetovem šestdesetem rojstnem dnevu. In kako bi mi to vse drugače storili in kaj je pri vsem skupaj prav in kaj ne. A k sreči gremo še precej raje tudi v bolj globoke debatne vode, kjer filozofiramo o smislu življenja, razkrivamo probleme, dognanja, ideje, teoretiziramo o ‘kaj bi bilo, če …’ itd., najlepše pa je, da se človeku ob tem zdi, da ni ne omejitev ne časa, so le sogovorniki in ideje, ki jih je treba skupaj razkriti, razčleniti, osvetliti z vseh možnih kotov, in ki vse zbrane skupaj vlečejo prijetno naprej v pozno noč. Vsem damo besedo in vsakogar z zanimanjem poslušamo. Pri Slovencih opažam, da poslušajo z iskrenim zanimanjem in s podzavestnim predvidevanjem, da bo tisto, kar bodo slišali, lahko spremenilo in bistveno obogatilo njihovo življenje. S poslušanjem in razgovorom bodo lahko podoživeli notranjo izkušnjo drugega o svetu okoli njih. Tako smo eden drugemu kot dobra knjiga. Morda se sliši nenavadno, ampak na moji trenutni strani luže razgovor jemljejo predvsem kot zabavo, podobno kot kakšen preprost hollywoodski film, ki ga pogledajo, se mu malo nasmejijo in ga takoj pozabijo. Bolj pomembno se jim zdi, da gremo naslednje jutro vsi naprej za svojimi karierami in se ukvarjamo z lastnimi življenji, težave in vse ostalo pa prihranimo za psihoterapevta. Druženje s prijatelji je neke vrste odmik od pomembnejših stvari, ki razen sprostitve nima kakšnih večjih prednosti.
Moj pogled je seveda precej pogojen z dejstvom, da sem se odselila pred ekonomsko krizo, a se mi zdi, da sta sorazmerno s povečano brezposelnostjo pri nas zrasla tudi obseg in število druženj ob kavici ter raznoraznih debat. In prijateljstvo je še vedno ena najbolj cenjenih vrednot. Prav tako umetnost razgovora in način, kako se ga lotevamo.
Včasih smo imeli vse možnosti široko odprte: lahko smo počeli praktično vse, kar smo hoteli, in imeli kolikor toliko v redu službo ter socialno stabilnost. Sedaj smo postali ena tistih malce nesrečnih bivših socialističnih držav, kjer ni dovolj dela in je prihodnost siva.
Pred tem sem dobrih petnajst let vsem tujcem razlagala, da nismo sivina, ki se njim prikrade pred oči, ko slišijo slovansko zveneče ime države. Da so pri nas barve, da imamo vse in to na svoj edinstven način, v majhnih, preprostih količinah, pa vendar – vse. Prijetno je bilo živeti v Sloveniji. In slutim, da je tako še sedaj, ker imamo še vedno drug drugega, v pravem pomenu besede.
Alenka Kraigher, igralka in režiserka, New York
Portret: Carlos David
