V zaledju Slovenskega trga na Ptuju, kjer se dvigata Orfejev spomenik in mestni stolp, je nekoč med anonimno mestno zazidavo stala preprosta steklarska delavnica, namenjena razrezu in popravilu oken. Potem ko je od delavnice ostalo le ime in je bila z okoliškimi poslopji zapuščena, so si prostore tu našli lokalni ustvarjalci ljubiteljske kulture in znotraj dvoriščnega poslopja vzpostavili manjšo dvorano za predstave, koncerte in druge kulturniške dogodke. A ker so bile stavbe v zelo slabem stanju, je gradbena inšpekcija zahtevala sanacijo, kar je sprožilo pobude za celovito prenovo in vzpostavitev prostora, namenjenega ustvarjalnosti mladih in ljubiteljskih kulturnikov. Prvi projekt so zaradi preveč ambiciozne zasnove morali opustiti, po menjavi vodstva občine pa so leta 2019 izvedli nov natečaj, v katerega so poleg samega kulturnega kompleksa zajeli tudi ureditev okoliških ulic in Vrazovega trga. Prvo nagrado je prejela rešitev ekipe arhitektov iz studia Elementarna in krajinskih arhitektov iz Kolektiva Tektonika. Projekt je hitro stekel in kompleks so za javnost odprli junija letos.
Ob prihodu do novega kompleksa z jugozahoda, s strani Vrazovega trga, se najprej srečamo z na prvi pogled ‘klasično’ pritlično hišo z rdečo dvokapnico. Ob približevanju pozornost pritegne zid s poudarjenim reliefom vertikalnih žlebov v vidnem betonu. Zid je oblikovan kot avtonomen stavbni element; od tal je ločen s cezuro, od stavbnega venca pa z zamikom in obdelavo. Tudi venec je obravnavan jasno in dosledno: enovit betonski nosilec, ki ločuje zid od strehe in objema stavbo.
Jasno tektoniko stavbnega izraza so arhitekti uporabili kot vodilno strategijo, ki povezuje kompleksno obstoječo zidavo z novogradnjo in oboje vpne v strnjeni kontekst starega mesta. »Zid služi kot usmerjevalec gibanja skozi prostore, obenem pa je tudi mediator med zunanjimi ulicami, stezami in dvorišči ter notranjimi prostori kulturnega centra,« arhitekti razložijo svojo misel. »Tektonsko jasno izražen horizontalni venec, ki teče vzdolž kapi celotne strehe, pa spne skupaj vse zidove, nove in stare.«
‘Spenjanje’ starega in novega je ključna tema projekta in odgovor na izzive, ki sta jih postavljala prostor in programska naloga: na eni strani skupek več različnih hiš na različnih nivojih (teren se spušča proti jugu) in neposredni mestni kontekst, na drugi strani načrtovanje za zelo raznolike skupine uporabnikov z različnimi potrebami, od katerih je nekatere nemogoče predvideti. Prostori novega kompleksa so morali zato v največji možni meri omogočati različne, nekonvencionalne načine uporabe: možnost povezovanja v večje celote in delitev v manjše sobe. Steklarsko dvorišče je postalo nov neformalni trg v urbanem tkivu, obenem pa srce kompleksa, na katerega se obrača novi del z dvema dvoranama. Obe se s panoramsko zasteklitvijo odpirata v zunanji prostor in tako zabrišeta ostro ločnico med zunaj in znotraj.
Na spodnjem, južnem robu parcele se nahaja velika dvorana, ki deluje tudi kot pokriti oder zunanjemu amfiteatru. Prilagodljivost je vgrajena tudi v samo dvorano, saj je del površine izveden z dvižnimi odrskimi podesti, ki lahko prostor spremenijo v notranje tribune ali oder. Tesarska ostrešna vešala s svojo pojavnostjo ohranjajo duh nekdanjih delavniških prostorov.
Hiše na vzhodni strani se s konservatorsko prenovljenimi pročelji obračajo na Aškerčevo ulico in tvorijo historično hrbtenico kompleksa. Bolj korenita je bila prenova v notranjosti, v okviru katere se v srednjih dveh hišah vzpostavlja povezan galerijski prostor. Nekdanjo ločenost hiš so avtorji nakazali na ravni obdelave tal (ponovno uporabljene deske na eni in nove na drugi strani) in sten (prekrivna barva z ohranjeno teksturo zidov in zaglajeni apneni omet). Popolna rekonstrukcija je bila zaradi poškodb potrebna le pri najjužnejši hiši v nizu, ki tvori zaodrje velike dvorane.
Na to hrbtenico se naslanja lamela novega objekta proti dvorišču, kjer je že pred tem stalo delavniško poslopje s prostori kulturnih društev. Danes se na istem mestu nahaja v pritličju manjša dvorana z odrom, v mansardi pa niz vadbenih prostorov, ki se po potrebi lahko povežejo v večje sobe. Stik starega z novim je jasno berljiv: v pritličju zid starih hiš tvori ambient notranje fasade, v mansardi pa je na mesto stika umeščen hodnik, nad njim pa ob slemenu obstoječe strehe svetlobnik – cezura med starim in novim v strešni fasadi, skozi katero se odpira pogled na mestni stolp in zvonik.
Spreminjanje projekta med gradnjo je pri tovrstnih projektih neizbežno – a prav te spremembe arhitekturi omogočajo, da se lahko vpne v obstoječi kontekst. Arheološka izkopavanja so tako pod površjem razkrila obsežne sloje t. i. ‘mačjih glav’, dravskih prodnikov, s katerimi je bilo nekoč tlakovano celotno staro mestno jedro. V želji po kontinuirani gradnji identitete prostora in z zavestjo odgovornosti do trajnostne rabe gradiv so jih ponovno uporabili in s tem ulicam in trgom vrnili nekaj nekdanjega značaja. Prav tako so med gradnjo pod tlakom odprtega prostora odkrili dva vodnjaka in ju vključili v zasnovo tlakovanja in urbane opreme: tistega na Vrazovem trgu so povrnili v rabo, da je kot pitnik zamenjal prvotno načrtovani vodni element.
Arhitekti poudarjajo, da prenove ne dojemajo kot zgolj nostalgične rekonstrukcije preteklosti, ampak poskušajo ustvarjati dvogovor med preteklim in sedanjim. Kljub temu – ali prav zato – njihova izbrana arhitekturna govorica z jasno tektonsko logiko, ki artikulira razliko med nosilcem in nošenim, med zidom, vencem, streho ter sekundarnimi elementi, prikliče asociacije na historično arhitekturo. Zdi se celo, da bi lahko v žlebičasti strukturi, ki so jo v betonu pustile polkrožne letve v opažu, videli odmev kanelur … A pravzaprav gre za razmislek o različnih ravneh doživljanja: za načrtovanje prostora, kot ga bo doživel mimoidoči. Ker je hiša obdana z ozkimi ulicami, obodno fasado vedno zaznavamo v prvem planu, iz neposredne bližine. Profilirana struktura vidnega betona maso nove stavbe približa merilu človeka, obenem pa odgovarja tudi na razmislek o prihodnjih nanosih, ki jih bodo povzročili sledovi vremena in ljudi. Strukturirana površina bo sčasoma nabirala patino in bo tudi ob kakšnem nepredvidenem posegu ohranjala močno materialno prezenco zidu. Arhitekturna misel, ki preko snovnosti sega v dimenzijo časa.
Odgovarja: ekipa Elementarne
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste prišli v prostor natečajne naloge?
Ptuj je eno naših najstarejših mest, zato je bilo že od vsega začetka jasno, da mora biti posebna pozornost posvečena preučevanju in spoštovanju specifičnega konteksta starega mestnega jedra. Zastavili smo si ključno vprašanje, kako povezati vse zgodovinske plasti in iz njih ustvariti celoto z novo identiteto, ki istočasno ohranja in poudarja identiteto posameznih historičnih objektov. Od tod izhaja ideja venca, ki konstrukcijsko pa tudi percepcijsko poveže vse heterogene zgodovinske plasti v novo homogeno celoto.
Kaj vam je pri načrtovanju predstavljalo glavni izziv?
Največji izziv je istočasno predstavljal tudi največji potencial: spreminjanje projekta med gradnjo zaradi nepredvidenih situacij je pri prenovi historičnih objektov zagotovo neizbežno, a hkrati omogoča objektu, da se lahko z majhnimi prilagoditvami zares vpne v obstoječi kontekst.
Ali verjamete, da arhitektura lahko spreminja svet – in na kakšen način?
Arhitektura je že v svojem bistvu vezana na izkoriščanje naravnega prostora. Posledično smo arhitekti tisti, ki smo posredno in neposredno krivi za današnje stanje, po drugi strani pa lahko prav naša stroka z drugačno miselnostjo najbolj vitalno pripomore k reševanju okoljskih vprašanj današnjega časa. Vse prevečkrat se zdi, da je vprašanje trajnostne gradnje vezano zgolj in samo na iskanje novih tehnoloških rešitev. Naše mnenje je, da je možno z arhitekturo radikalneje doprinesti k reševanju globalnih ekoloških vprašanj samo tako, da se ponovno vprašamo po širši vlogi arhitekture v sodobni družbi in spremenimo način razmišljanja že v samem konceptu nastanka nekega arhitekturnega dela.
Kletni prostori:
Območje Stare steklarske pred prenovo:
Ime projekta: Revitalizacija Stare steklarske
Avtor projekta: Elementarna d.o.o.; Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Matevž Zalar, Samo Kralj
Investitor: Mestna občina Ptuj
Lokacija: Ptuj
Leto načrtovanja: 2021–22
Leto izvedbe: 2023
Površine skupaj: 1361 m² bruto
Klet: 274 m²
Pritličje: 694 m²
Medetaža: 92 m²
Podstrešje: 301 m²
Parcela: 1088 m²
Pozidana površina: 688 m²
Projektanti: Elementarna d.o.o., odgovorni vodja projekta Matevž Zalar
Krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika d.o.o. (ulice in trgi), Darja Matjašec
Gradbene konstrukcije: Elea iC d.o.o., Marko Pavlinjek
Elektro inštalacije: Biro Lovšin d.o.o., Jakob Lovšin
Strojne napeljave: Bojan Mehle s.p., Bojan Mehle
Izvajalci:
Glavni izvajalec gradbeno-obrtniških del: GP Projecting d.o.o.
Inštalacije: Elektro Kokot, Janez Kokot s.p. in Inštalacije Pregl, Robert Pregl s.p.
Notranja oprema: Mizarstvo Žlahtič d.o.o.
Zunanja ureditev: Javne službe Ptuj d.o.o.
Dobavitelji:
Notranja oprema: Mizarstvo Žlahtič d.o.o.
Stavbno pohištvo: Aluprojekt d.o.o. in Žlahtič d.o.o.
Talne obloge: Parketarstvo Gerašak
Keramika: Keramika Kotnik
Zunanja ureditev: Mineral d.o.o., Moga d.o.o.
Gradbeni materiali:
Lesena konstrukcija: Vitales d.o.o.
Strešna konstrukcija: Wienerberger d.o.o.
Fasadni elementi: Aluprojekt d.o.o.
Izolacijski materiali: Knaufinsualation d.o.o.
Hišna tehnika:
Varnostni sistem: Vargas-AL d.o.o.
Avdio-video oprema: Audio Repec, Ivan Repec s.p.
Foto: Miran Kambič
Napisal: Luka Jerman
Prvič objavljeno septembra 2023 v Outsider #35: Sodobni muzej.
Z naročilom revije podprete tako spletne kot tiskane vsebine in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
