Prostorsko ustvarjanje somestja z minimalnimi posegi
Nova Gorica si je prisvojila naslov Evropska prestolnica kulture 2025. To je osvojila s čezmejnim programom in sodelovanjem z italijansko Gorico. Stik in sobivanje dveh različnih prostorov, zgodovin in jezikov, stična točka romanskega in slovanskega sveta ter bogatenje in oplajanje obeh mest z izkušnjo bližine drugačnega je prepričalo in odločilno pripomoglo k zmagi. Prestolnica kulture je sicer Nova Gorica, a zmagalo je somestje Nove Gorice in Gorice.
Po SSKJ je somestje »večja naselbinska enota, ki nastane s širitvijo in združevanjem več krajev in mest«, ko se mesta zraščajo eno v drugo. Morda je to ime novo, a Goričani tako živimo že dolgo. Mesti sta na nek način odvisni drugo od drugega. Po vojni je marsikatero slovensko gospodinjstvo shajalo ravno s pomočjo ne vedno zakonite prodaje dobrin čez mejo, mehkim tihotapstvom. Slovenci smo od nekdaj na drugi strani meje (v Gorici, Trstu, Čedadu, Palmanovi, Vidmu …) kupovali kavbojke, lepe majčke, bunde in čevlje. Italijani pa pri nas točijo bencin, kupujejo cigarete, hodijo na ocvrti sir in na pojedine na kmečke turizme. Slovenci hodimo v Gorico po parmezan, Italijani k nam po žlikrofe. Zraščenost mest, ljudi in navad je organska, vsakodnevna in prijetna.
Zaradi tega že leta obstajajo različne ideje o še bolj zraščenem – tehničnem, upravnem – povezovanju. Večkrat se omenja vzpostavitev tramvaja, ki bi povezoval železniški postaji obeh mest, izgradnja skupne, somestne, obvoznice ali čezmejne mreže kolesarske poti; ta je trenutno v izgradnji (projekt Čezmejni park Isonzo-Soča).
Določeno organizirano povezovanje pa že obstaja. V Gorici ni več porodnišnice in Italijanke sedaj lahko rodijo na slovenski strani v bolnišnici v Šempetru, pa otrok vseeno dobi italijansko državljanstvo. V kinu v Gorici so filmi tudi s slovenskimi podnapisi.
Povezovanje se seveda rodi tudi iz potrebe: Slovenci zaradi težavne stanovanjske situacije doma stanovanja kupujejo in najemajo na italijanski strani.
Somestje Nove Gorice in Gorice (foto: Marijan Močivnik, vir: vipavskadolina.si)
Stičišče
Vsako mesto ima na eni strani živahnejše in na drugi strani bolj umirjene ali celo degradirane predele. Tak umirjen, nedefiniran, nepovezan in vsebinsko prazen je ravno prostor stika obeh Goric.
Na območju stika dveh urbanih tkiv – pri monumentalni železniški postaji iz časov tehnološkega čudeža gradnje bohinjske proge (1906) – danes stoji skupni trg, ki je v Sloveniji poimenovan Trg Evrope, v Italiji pa Piazza della Transalpina. In tu je na italijanski strani mrtvilo spalnega dela mesta z zaprtimi dejavnostmi, zapuščenim hotelom in praznimi lokali, na slovenski strani pa dediščina nekdanjega 500-metrskega praznega pasu ob meji med Vzhodom in Zahodom, po katerem teče železniška proga z ranžirnimi tiri. Ta pas se je ob snovanju mesta predvidel kot prazno tamponsko območje za morebitno obrambo pred zahodnim sovražnikom. Površina je neprivlačna, degradirana, in kot taka je bila označena tudi v predzadnji TUS – trajnostni urbani strategiji (TUS Nova Gorica 2020).
To je prostor, ki naj bi bil nov simbolni stik dveh mest, torej nov center somestja, ki sicer skupni vsakdan že živi.
Trg Evropa / Piazza Transalpina (foto: Leo Caharija, MONG)
Urejanje prostora stika in neuspeli natečaj
Da bi pridobili kvalitetne rešitve za revitalizacijo in povezovanje prostora stika, je bil leta 2020 organiziran mednarodni arhitekturni natečaj. Zmagovalna rešitev italijanskega biroja BAN Baglivo Negrini Architetti (PDF) pa se s prostorom ni spopadla celostno in ni obravnavala ne širšega območja ne mikroklime izbrane točke na Trgu Evrope. V prostor prav na meji, na sredini trga, uvaja delno vkopan objekt s premično streho, ki tako stoji napol v Sloveniji, napol v Italiji, kar je bil tudi pogoj natečaja. Projekt oživlja trg, ne vpeljuje pa nobenih drugih povezav, da o zelenju, senci in upoštevanju goriškega vetra sploh ne govorimo. Kdaj bodo velike bele, dvižne površine na trgu brez sence uporabne, ni jasno. Spomladi dežuje, poleti je vroče in pripeka sonce; ko pa zapiha burja, manjka zavetja. Tako velika fleksibilnost javnega objekta, ko se cel strop dviga in spušča, tako da tvori amfiteater, stopnice ali ravnino, je tvegana v tehničnem smislu (z nujnimi visokimi stroški vzdrževanja), predvsem pa v smislu »odgovornosti do mesta«: arhitekt oz. urbanist bi lahko predlagal najboljšo rešitev za nek prostor, ne pa da predlaga vse rešitve. Žal pa ni prišlo do javne razprave o natečajnih rešitvah, razen v obliki komentarjev na družbenih omrežjih.
Naj bo rešitev primerna ali ne, zmagala je na natečaju, za katerega je bilo porabljenega precej časa in denarja: 200.000 €. Polovico, 100.000 €, je prispevala Mestna občina Nova Gorica (MONG), polovico pa Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje(EZTS). A letos so oznanili, da zmagovalna rešitev ni izvedljiva. Kar naenkrat se je izkazalo, da je stavba železniške postaje pod zaščito Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območje peronov, tirov in dostopov je v domeni Direkcije RS za infrastrukturo in Slovenskih železnic, v vsakem primeru pa gradnja v ožjem obmejnem pasu ni dovoljena. Tako trenutno sploh ni jasno, kje točno naj bi se odvijal program EPK na stiku dveh mest.
Odgovornosti ni neposredno prevzel še nihče. O posledicah takega postopanja še teče debata, nazadnje junija z vprašanjem na mestnem svetu MONG, ki je ostalo brez odgovora.
Zmagovalna rešitev na natečaju iz leta 2020 italijanskega biroja BAN Baglivo Negrini Architetti, ki prostor za razstave, konference, lokal, delavnice in podobno umešča pod trg. Rešitev se je kasneje izkazala za neizvedljivo.
Skok v nove idejne zasnove
Čas teče in že smo v drugi polovici leta 2022, ko o infrastrukturnih projektih za EPK 2025 nič še ni potrjeno, vsaj ne javno.
V zadnjem občinskem proračunu Mestne občine Nova Gorica stoji postavka, ki predvideva 125.000 € sredstev za idejne zasnove območja stika. Ta vsota je razdeljena na pet idejnih zasnov za območja predvidenega EPK distrikta, ki so vsa na širšem območju Trga Evropa:
- območje pred postajnim poslopjem železniške postaje Nova Gorica, Trga Evrope in objekta EPIC z vključenim področjem oddelka SVTK Slovenskih železnic,
- Kolodvorska pot v celoti od Mostovne do tunela pod Kostanjevico,
- povezava Trga Evrope in mestnega središča Nova Gorica preko nadhoda,
- področje vzhodno od železniške postaje proti Majskim poljanam
- celotno področje Kostanjevice, Rafutskega parka do mejnega prehoda Rafut«
(vir: Predlog proračuna za leto 2022: Obrazložitev načrta razvojnih programov 2022–2025).
Tu je prvič omenjen nadhod oz. pasarela nad železniškimi tiri – dvignjen linijski element, ki v tem primeru premošča degradirano območje ranžirnih tirov. Nadhod pa ni demokratična prostorska rešitev, saj ni prijazna do starejših, gibalno oviranih, mladih mamic in ljudi z nakupovalnimi vrečkami, ki gredo v »špežo«. Klančina za kolesa in skiroje bo tako dolga, da ne bo bistveno skrajšala obstoječe poti do železniške postaje, za ostale pa so predvidene stopnice. Prav tako smo zgoraj izpostavljeni burji in ostalim tipičnim vremenskim pojavom na Goriškem; da ne omenjamo nočne hoje nad tiri, ki je idealna za rop ali druge nevarnosti. Pasarela je zgolj element, ki na tem mestu ne more biti generator socialnega razvoja, ne more zares spodbujati drugih aktivnosti v skupnosti, niti ne posebej olajšati obstoječih.
Rešitev za teh pet idejnih zasnov urejanja in vzpostavljanja EPK distrikta je bila s strani občine neposredno, brez natečaja, zaupana biroju Sadar + Vuga in naj bi bila izdelana v letih 2022 in 2023. Taka časovnica v proračunu MONG pušča zelo malo časa za razvoj iz idejne zasnove v projektno dokumentacijo za gradbeno dovoljenje, kaj šele za PZI, urejanje financ, razpis za izvajalca in izvedbo. Vse kaže, da je teh pet idejnih zasnov že v izhodišču obsojenih, da ostanejo na ravni ideje.
Pasarela čez železniške tire (vir: Sadar+Vuga)
Ob vsem tem pa rešitev poleg nadhoda in drugih ureditev na vzhodni strani slovenske železniške postaje predvidi tudi izgradnjo Univerze v Novi Gorici.
A prostor vzhodneje od železniških tirov ni več točka stika dveh mest, torej ni neposredno območje, predvideno za »EPK distrikt«. Predvsem pa ni jasno, kakšno zvezo ima kompleksen projekt umeščanja univerze v mesto, za katerega je bilo izdelanih že mnogo študij in predvidenih ogromno lokacij, z Evropsko prestolnico kulture. Gotovo bi bilo dobro, da ima prestolnica kulture univerzo, kot bi bilo dobro, da ima športno ponudbo, parke in parkirna mesta. A menim, da je za prestolnico kulture vendarle bolj bistveno, da ima prostore za predstavitev programa in vsebin, ki se tičejo kulture in umetnosti. Ali da lahko predvidene obiskovalce sprejme z zadostnimi kapacitetami prenočišč in gostinskih lokalov.
Poleg vprašanj v zvezi s porabo javnega denarja za idejne zasnove so bistvena tudi vprašanja glede časovnice predvidenih izvedb in same vsebine EPK distrikta, na katera pa ne moreta odgovarjati urbanizem in arhitektura, ampak mora biti to določeno v občinskih strategijah.
Idejna zasnova ureditve širšega območja trga Evrope, s pasarelo in univerzo v ozadju (Sadar+Vuga, vir: nova-gorica.si)
Vodenje brez strategije
Za organizacijo projekta je bil ustanovljen Zavod EPK, v katerem pa ni zaposlen nihče iz prvotne ekipe, ki je zastavila zmagovalno kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture. Direktorica zavoda Kaja Širok, je po treh mesecih odstopila in sprejela funkcijo sekretarke za kulturo v Vladi RS, na pozicijo v. d. direktorja zavoda pa je bil nedavno imenovan dosedanji vodja kabineta novogoriškega župana, Gorazd Božič. Menjavanje kadrov navadno vodi v nekontinuiran razvoj vsebin, zaradi obsežne naloge pa so vsi procesi zamenjav in pridobivanja novih kadrov dolgotrajni ter odločitve in rešitve odmikajo še dalj v prihodnost.
Pričakovati bi bilo, da bo ekipa Zavoda najprej pripravila popis prostorskih potreb, ki jim mesto, glede na pričakovani program EPK, mora zadostiti: ali potrebujemo nove dvorane, muzej, kulturni dom, drsališče, akvarij …? Šele ko bi imeli tak popis, bi sploh lahko konkretno zastavili natečaj urejanja prostora. Tako bi se izognili izumljanju potreb, ki jih vsakič odkrivamo na novo, kot da smo mesto brez zgodovine; kot da zanikamo vse dosedanje projekte in študije – kot da se tu še nikoli prej ni razmišljalo o prostoru.
Somestje Nove Gorice in Gorice (ortofoto: Google Zemljevidi)
Morda bi se tako z vpogledom v realne potrebe izognili raznim pasarelam in naključnim novim vsebinam (kot je univerza), ki ne samo da nimajo zveze ne z Gorico ne z Novo Gorico, ampak same na sebi ne izboljšujejo kvalitete prostora, ne prispevajo k razvoju dejavnosti, ne spodbujajo urbanega življenja in ne tvorijo drugih vsebin, ki so na Trgu Evrope potrebne bolj kot nov objekt in bi bile za obe mesti uporabne tudi po letu 2025: avtobusne povezave, hotel, hostel, taksi … tj. normalna ponudba ob mestni železniški postaji.
Kaj ustvarja somestje
Predvsem pa bi morali najprej razčistiti s pojmom somestja. Pri točkovnem urejanju Trga Evrope se pozablja na vsa večletna prizadevanja za skupne prostorske ureditve prej omenjenih tramvajev in obvoznic; za celostne rešitve, ki zajemajo obe celi mesti. Prostore in mesta združujejo skupne vsebine in ne zgolj skupni prostor na točki stika! Dveh mest ne more povezati en skupni trg med spalnim naseljem in zapuščenimi tiri – sploh, če mu ne zmoremo določiti niti skupnega imena.
Trg Evropa / Piazza Transalpina, pogled proti italijanski strani
Prisiljeno vzpostavljanje novega skupnega centra na točki stika je skoraj smešno, če pomislimo, da ima vsako od obeh mest svoj center, ki je prav tako potreben urejanja. Ravnikarjeva Magistrala v Novi Gorici čaka na nadaljnji razvoj že 70 let, tu pa skačemo v idejo novega centra somestja brez strategije, za kar je občina porabila že ogromno proračunskega denarja. Kako naj sedaj v dveh letih in pol pričakujemo ureditev novega centra na meji, in to celo s pompozno izgradnjo univerze, ko imamo v mestu prazne in neurejene prostore, ki jih nismo uspeli urediti zadnjih 70 let?
Za prostorsko povezovanje ni važen samo stik dveh tvorb, ampak celovita povezanost z vsebino, programom in strategijo. Zakaj je torej nujno graditi nove skupne kulturne centre – ali niso, če smo eno mesto, vsi skupni? Imamo že dve avtobusni postaji, dve železniški postaji, dve občini, dva zdravstvena doma, dve pošti … Medtem ko sanjamo pasarele nad tiri, pa obe Gorici propadata.
Zakaj ne bi recimo naslova EPK izkoristili za povezovanje vseh podvojenih kulturnih ustanov v skupne kulturne ustanove somestja?
Skupna veduta somestja proti severu in proti jugu (skica: Eva Sušnik)
Povezati obstoječe
Velikopotezni projekti, nedokončane novogradnje, prazni objekti, ki ne zaživijo in se ne navežejo na obstoječe mestno tkivo ter ne nastajajo in rastejo s participacijo ljudi, so žalosten prizor in navadno ne ustvarjajo kvalitetnega urbanega prostora. Če se bo somestje izkazalo z infrastrukturnimi projekti EPK na ta način, nam to gotovo ne bo v ponos.
Namesto hitrih in nestrateških odločitev, za katere je seveda že prepozno, saj časa za načrtovanje, financiranje, birokracijo, urejanje lastništva in gradbenih dovoljenj ter za izvedbo več ni, bi bilo morda treba pogledati skozi prizmo trajnostnega razvoja in najprej narediti korak nazaj, da bi vendarle lahko šli naprej.
Najprej je tako nujno potreben popis vseh možnih obstoječih prizorišč, ne samo tistih konvencionalnih, institucionalnih, kot so kulturni domovi in galerije, ampak vseh sejnih sob, dvoran, učilnic, odrov … Pri vseh teh prizoriščih je treba določiti merilnike ustreznosti (elektrika, ozvočenje, stranišča, »backstage«, parkirišče …) in tako ustvariti knjižnico obstoječe infrastrukture. Veliko stavb in prostorov, ki na prvi pogled niso hrami kulture, jemljemo za samoumevne in o njih ne razmišljamo kot o potencialnih javnih prostorih, a vendar vsako od njih nudi veliko možnosti uporabe: banke imajo sejne sobe, vrtci avle, ki so popoldne prazne, šole učilnice in telovadnice, orkestri svoje prostore za vaje, vsi kazinoji v mestu imajo kongresne centre …
Popis vseh potencialnih javnih prostorov, o katerih še ne razmišljamo kot o možnih prizoriščih, bi morali opraviti na slovenski in italijanski strani, prostore pa bi označevali in vpisovali na skupni zemljevid somestja. Tako bi videli stanje, potrebnost prenove in zgoščenost potencialnih prizorišč ter morda prazne prostore, kjer prizorišč ni. Tak popis bi nato združili s popisom prostorskih potreb, ki bi izhajal iz programa EPK. Na tak način bi dobili točen presek med obstoječim in med potrebami, samo ta presek pa bi bil potem predmet iskanja prostorskih rešitev.
Dogodek festivala Mesto knjige na Bevkovem trgu v Novi Gorici (foto: Rebeka Bernetič)
Manjkajoče točke bi smiselno dopolnjevali do leta 2025 z manjšimi intervencijami: paviljoni, ki so že po definiciji zanimivi, morda eksperimentalni objekti, ki bi bili lahko izdelani preko delavnic, mini razpisov, na delavnicah fakultet in podobno. Ker so paviljoni majhni, so tudi finančno manjši zalogaj, lažje so atraktivni, trajnostni, s svojo materialnostjo manj posegajo v strukturo mesta, ponekod so lahko celo začasni. Vsekakor pa bi morali biti premišljeni in uporabni za prebivalce tudi po letu EPK.
Primeri takih rešitev so opremljanje javnih prostorov z elementi, kot so: mali oder, pokrit razstavni prostor, javno stranišče, šank, ozvočenje, izboljšanje razsvetljave, sedišča, klopi, trafika in druga manjkajoča urbana oprema. Obstoječi prostori, primerni za EPK vsebine, ki so na voljo, a v slabem stanju, naj se prenovijo.
Dajanje novih vsebin obstoječim prostorom je konstruktivnejše in trajnejše ustvarjanje somestja kot gradnja novih hiš za nejasne vsebine. Z vključevanjem obstoječih prostorov v izvajanje programa EPK se vključuje ljudi, ki te prostore že uporabljajo. Upravniki raznih prostorov bodo tako vključeni že z vzdrževanjem in predstavitvijo teh prostorov, s svojo dejavnostjo pa bodo sodelovali tudi v EPK-ju.
Somestje že obstaja, Goričani ga že živimo. Samo še povezati moramo vse, kar že imamo, v skupni zemljevid somestja.
Piše: Eva Sušnik
Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
